Jedro

Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.

Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen četrti v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS št. 55/08 z dne 4. 6. 2008, 66/08 z dne 1. 7. 2008 in 39/09 z dne 26. 5. 2009) v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obdolžena A. A. in B. B. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika odvetnika Alojza Osojnika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP, bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člen ZKP in četrtim v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 v besedilu pred novelo KZ-1B vložil vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo kršene navedene zakonske določbe.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki nanjo niso odgovorili.

B.

4. Kazenskopravni očitek obdolžencema se je nanašal na izdajo fiktivnega računa družbe A., d.o.o., katere direktor je bil obdolženec, družbi B., d.o.o., katere direktorica je bila obdolženka. Račun naj bi lažno izkazoval, da je davčni zavezanec B. d.o.o. od družbe A. d.o.o. za ceno 260.500,00 EUR kupil nepremičnino v Škofji vasi. Na računu je bil obračunan DDV v višini 52.100,00 EUR. Obdolženki je državno tožilstvo očitalo, da je po računovodkinji dne 19. 1. 2010 pristojnemu davčnemu uradu posredovala neresnične in nepravilne podatke in na podlagi fiktivnega računa neupravičeno uveljavljala odbitek DDV, s čimer je davčni zavezanec pridobil protipravno korist v višini na računu obračunanega davka. Obdolžencu se je očitalo, da je k storitvi kaznivega dejanja odločilno prispeval s tem, da je kot direktor družbe A. d.o.o. Dne 29. 12. 2021 sklenil navidezno kupoprodajno pogodbo za prodajo navedene nepremičnine in izdal fiktivni račun, s čimer je družbi B. d.o.o. omogočil neupravičeno uveljavljanje vstopnega DDV-ja v znesku 52.100,00 EUR.

5. Zakon, ki je veljal v času izvršitve očitanih dejanj,1 je v prvem odstavku 249. člena KZ-1 določal temeljno obliko kaznivega dejanja davčne zatajitve, ki ga izvrši, kdor zato da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb ali neupravičeno dobil v celoti ali deloma vrnjen davek v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske unije, da lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, ali davek, ki mu je bil neupravičeno vrnjen, pomenijo večjo premoženjsko korist. V četrtem odstavku istega člena je bila urejena kvalificirana oblika kaznivega dejanja davčne zatajitve, za katero je storilec kaznovan, če se z dejanjem iz prvega odstavka tega člena doseže velika premoženjska korist in je hotel doseči tako premoženjsko korist. 6. Zakon je bil z novelo KZ-1B2 spremenjen tako, da je bil četrti odstavek 249. člena KZ-1 črtan. Za temeljno obliko kaznivega dejanja davčne zatajitve ne zadošča več zasledovanje oziroma pridobitev večje premoženjske koristi, pač pa mora biti ta velika, torej presegati 50.000,00 EUR (3. točka deveta odstavka 99. člena KZ-1). V preostanek besedila, ki ureja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 249. člena KZ-1, zakonodajalec z novelo KZ-1B ni posegal, je pa spremenil kaznovalni okvir. Pred novelo KZ-1B je zakon za temeljno obliko predvideval zapor od šestih mesecev do treh let, predpisana kazen pa je bila z njo dvignjena na zapor v trajanju od enega do osmih let, kar je kazen, ki je bila pred tem prepisana za z novelo črtani četrti odstavek.

7. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je zakon, ki ga je treba v predmetni zadevi uporabiti, KZ-1 kot se je glasil pred spremembo z novelo KZ-1B, saj navedena zakonska sprememba za obdolženca ni milejša. Kasnejši zakon je namreč dekriminaliziral davčno zatajitev, kjer obveznost, ki se ji je želel storilec izogniti, oziroma je bila z dejanjem pridobljena, predstavlja večjo premoženjsko korist. Prag je zakon zvišal na pridobivanje velike premoženjske koristi, pri čemer pa zakonodajalec v temeljno obliko ni prenesel tudi besedila iz prejšnjega četrtega odstavka, da je storilec korist v taki višini tudi želel pridobiti. Pridobitev stvari velike vrednosti, na katero je vezan storilčev namen, da pridobi stvar take vrednosti, se v zakonu pojavlja kot zakonski znak znak več kvalificiranih oblik premoženjskih kaznivih dejanj (velika tatvina po drugem odstavku 205. člena KZ-1, rop po drugem odstavku 206. člena KZ-1, roparska tatvina po drugem odstavku 207. člena KZ-1 idr.). Zaradi take zakonske dikcije je odgovornost zožena na direktni naklep, saj v primeru, ko storilec zgolj dopušča možnost, da je stvar, ki je predmet kaznivega dejanja, velike vrednosti (eventualni naklep) kvalificirana oblika ni podana.3 Zakonsko besedilo, ki tak zakonski znak vsebuje, zato ni milejše od pravne kvalifikacije, ki takega dostavka nima. Ker kasnejši zakon za obdolženca v predmetni zadevi ni bil milejši, uporaba drugega odstavka 7. člena KZ-1 ni bila mogoča, kar sta pravilno ugotovili že nižji sodišči. Kazenski pregon za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 249. člena KZ-1, kot se je glasil pred novelo KZ-1B, je zastaral. Edino zakonsko besedilo, po katerem bi lahko očitano dejanje pravno kvalificirali, je bil tako četrti odstavek 249. člena KZ-1 v besedilu pred novelo KZ-1B.

8. Nižji sodišči sta pri tem presodili, da očitki ne vsebujejo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 249. člena KZ-1, ker da v njem ni konkretizirano, da sta obdolženca želela družbi B. d.o.o. pridobiti veliko premoženjsko korist. Takšnemu stališču utemeljeno nasprotuje vrhovni državni tožilec.

9. Zakonsko besedilo, da želi storilec pridobiti premoženjsko korist v določeni višini predstavlja t. i. subjektivni zakonski znak, saj se navezuje na storilčev odnos do dejanja oziroma njegov notranji svet. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča za opredelitev kaznivega dejanja v primerih, ko gre za subjektivne zakonske znake, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu (npr. „vedoma,“, „z namenom“, „mu je šlo za to“ ipd.) zadostuje že sklicevanje na zakonske prvine. Zaključek o obstoju določene zavesti o prepovedanosti ravnanja je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe.4

10. Zakon je v četrtem odstavku 249. člena zahteval obstoj posebnega storilčevega namena za pridobitev premoženjske koristi, ki ga prvi odstavek istega člena ni zahteval in ga zakonodajalec tudi po sprejemu novele KZ-1B vanj ni prenesel. V predmetni zadevi ne v abstraktnem ne konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da sta obdolženca za gospodarsko družbo želela pridobiti veliko premoženjsko korist. Glede na to, da pa gre za subjektivni zakonski znak, katerega nadaljnja razčlemba se v opisu niti ne zahteva, bi bilo brezpredmetno vztrajati pri tem, da mora biti v opisu zajet vsaj prepis zakonskega besedila.5 Izostanek tega (dobesednega) zapisa zato sam po sebi ne zadošča za zaključek, da v opisu ni konkretizirano kaznivo dejanje po tedaj veljavnem četrtem odstavku 429. člena KZ-1. Za primere, ko vsebuje zakonsko besedilo tako objektivne kot subjektivne elemente kaznivega dejanja, je namreč Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.6

11. Prav ima vrhovni državni tožilec, ko v zahtevi navaja, da je mogoče obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje izrek. Obdolžencema se očita sklenitev fiktivne prodajne pogodbe in kasneje izdaja fiktivnega računa, ki naj bi bil s to prodajo povezan, ter priglasitev tega računa davčnemu organu. V opisu je izrecno navedena vrednost fiktivne prodaje, kot je bila zapisana v pogodbi in kasneje na računu, skupaj z višino odmerjenega DDV. Zasledovana premoženjska korist je enaka obračunanemu DDV-ju, ki je odvisen od vrednosti prodajane stvari in zakonsko določene davčne stopnje. Njegova višina ni naključna, pač pa je vnaprej predvidljiva in v predmetni zadevi tudi že obračunana. Glede na vse te dejanske očitke je zato stališče višjega sodišča, da zakonskega znaka ni mogoče izpeljati iz dejstva, da sta obdolženca z izdanim računom neupravičeno uveljavljala odbitek v višini velike premoženjske koristi, zmotno. Ob povzetem očitanem dejanskem okviru in naravo davka, je jasno, kolikšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi, in tudi to, da pridobitev zneska v točno tej višini posledica, ki sta jo obdolženca zasledovala. Obdolžencema se očita, da sta dejanje izvršila kot direktorja, torej kot osebi, ki morata skrbeti zakonitost poslovanja gospodarskih družb. V celoti dejanskih očitkov je zato v zadostni meri mogoče prepoznati njuno zavedanje in hotenje pridobiti točno določeno premoženjsko korist, ki presega prag za inkriminacijo po četrtem odstavku 249. člena KZ-1. C.

12. Izpodbijana pravnomočna sodba temelji na napačni presoji, da dejanje, za katerega je bil obdolženec preganjan, ni kaznivo dejanje. S tem je podana kršitev četrtega v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 v besedilu, kot se je glasilo pred sprejemom novele KZ-1B (Uradni list RS št. 55/08 z dne 4. 6. 2008, 66/08 z dne 1. 7. 2008 in 39/09 z dne 26. 5. 2009) v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obdolžencev, zaradi česar je Vrhovno sodišče, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, uveljavljeno kršitev skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Kazenski zakonik - KZ-1, Uradni list RS št. 55/08 z dne 4. 6. 2008, 66/08 z dne 1. 7. 2008, 39/09 (KZ-1A) z dne 26. 5. 2009. 2 Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), Uradni list RS št. 91/11 z dne 14. 11. 2011. 3 Merc, K. v Korošec D., et al (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str 459. 4 Sodbe Vrhovnega sodišča Ips 20281/2010 z dne 12. 7. 2013, I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021 in Ips 9028/2018 z dne 17. 2. 2022. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 9028/2018 z dne 17. 2. 2022. 6 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021, I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 in 5. 2. 2019, I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020, Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021 in I Ips 9028/2018 z dne 17. 2. 2022.