Jedro

Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da pritožnik v konkretni zadevi ni uspel ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnice, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njenega odločanja o podaljšanju hišnega pripora, zato je treba pritožnikove trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnica sprva sicer odredila pripor, sedaj pa je kot predsednica tričlanskega senata sodelovala zgolj pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega hišnega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvarila tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogla spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne (kar so se), ni zaznati niti sence dvoma v njeno nepristranskost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je senat za mladoletnike sodišča prve stopnje starejšemu mladoletniku A. A. podaljšal hišni pripor za dva meseca, to je do vključno 17. 3. 2025 do 8.00 ure, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik, iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter hišni pripor odpravi (zaradi poteka zakonite odreditve hišnega pripora).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

5.Sodišče druge stopnje je o predmetni pritožbi, bistvo katere je pritožnikovo nestrinjanje s sestavo senata sodišča prve stopnje, kateremu je predsedovala sodnica, ki je zoper mladoletnika že pred tem odredila pripor, že odločalo in s sklepom I Kp 96224/2024 z dne 10.2.2025 pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Zoper ta sklep je pritožnik vložil ustavno pritožbo, katero je Ustavno sodišče RS sprejelo v obravnavo ter z odločbo Up-109/25-5 z dne 10.3.2025, razveljavilo sklep pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

6.Pritožbeno sodišče je, glede na vsebino pritožbe o zatrjevani kršitvi pravice do nepristranskega sodnika, na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP, pridobilo pojasnilo okrožne sodnice B. B. Ta meni, da pritožnik svoje očitke o domnevni nepristranosti nje kot predsednice senata za mladoletnike prvostopenjskega sodišča, uveljavlja neutemeljeno, saj ni bila pri odločanju povezana ne s stranko in ne s spornim predmetom odločanja, odločala pa je nepristransko, na podlagi ugotovljenih dejstev in razlogov, ki jih je tožilstvo in zagovornik predstavilo v sodnem postopku in ne na podlagi informacij zunaj tega postopka. Ni prišlo do dajanja prednosti katerikoli stranki, ki bi pomenilo neenako obravnavanje in tako je bila dejansko zagotovljena nepristranskost sojenja. Zato po njenem mnenju do zatrjevane kršitve glede nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ni prišlo.

7.Pojasnilo okrožne sodnice je bilo zaradi zagotavljanja jamstev iz 22. člena Ustave RS, poslano mladoletniku in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik je v izjasnitvi z dne 26.3.2025 navedel, da ni pomembno le, ali je bila sodnica dejansko nepristranska, temveč je enako pomemben tudi videz glede tega. Sodnica si je predhodno mnenje prav gotovo ustvarila, saj sicer kot dežurna preiskovalna sodnica ne bi mogla odločiti.

8.V predmetni zadevi je bilo treba v postopku ponovnega odločanja o pritožbi najprej razrešiti očitek kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki ga pritožnik uveljavlja z že navedenim zatrjevanjem dvoma v nepristranskost okrožne sodnice B. B., ki je kot dežurna preiskovalna sodnica predhodno zoper mladoletnika (dne 19. decembra 2024) odredila pripor. Sprva odrejen pripor je bil kasneje s sklepom pritožbenega sodišča z dne 24.1.2025, nadomeščen s hišnim priporom. Ista sodnica pa je bila kasneje, pri izdaji tega izpodbijanega sklepa, predsednica senata za mladoletnike, ki je odločal o predlogu državne tožilke za podaljšanje hišnega pripora. Pritožnik opozarja, da je predsednica senata, ki je odločal o predlogu za podaljšanje hišnega pripora, predhodno sodelovala pri izdaji odločbe, s katero se je v največji možni meri poseglo v pravice mladoletnika. Pri tem je kot takratna dežurna preiskovalna sodnica očitno presodila, da so izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora zoper mladoletnika, torej celo za hujši ukrep, kot se v danem primeru podaljšuje (hišni pripor). S tem pa, da si je nedvomno vnaprej ustvarila mnenje o predmetu odločanja, saj ob predhodni presoji, da so izpolnjeni pogoji za pripor (ob upoštevanju tudi dejstva, da je pripor zoper mladoletnike skrajen in izjemen ukrep), sodnica ni mogla nepristransko odločati o podaljšanju hišnega pripora.

9.Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodnika, je Ustavno sodišče sprejelo subjektivni in objektivni test Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na podlagi katerega to sodišče presoja zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Medtem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika (pri tem velja izpodbojna domneva, da je sodnik nepristranski, zato dokazno breme za dokazovanje nasprotnega nosi stranka, ki zatrjuje pristranskost), gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo upravičen dvom o njegovi nepristranskosti.

10.Pritožnik glede subjektivnega kriterija (ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika) zatrjuje, da si je sodnica že pri prejšnji odločitvi, v naprej ustvarila mnenje o predmetu odločanja, kar je v škodo mladoletnika vplivalo na njegove pravice, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

Dejstvo, da je sodnica že pred izdajo sklepa o podaljšanju hišnega pripora izdala sklep o odreditvi pripora, namreč po prepričanju sodišča druge stopnje ni take narave, da bi bilo samo na tej podlagi mogoče sklepati, da si je sodnica že v naprej ustvarila takšno intimno prepričanje o zadevi, ki ji ni omogočalo nepristranskega odločanja o podaljšanju hišnega pripora. Nenazadnje že sam ZKP te okoliščine (predhodne odreditve pripora) ne določa kot razlog, zaradi katerega sodnica kasneje ne bi smela sodelovati v senatu pri odločanju o podaljšanju hišnega pripora, torej že zakonodajalec te okoliščine ni štel kot takšne, zaradi katere bi bil podan razlog za izločitev sodnice. Poleg tega pa iz argumentirane obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je prvostopenjski senat o podaljšanju pripora odločil na podlagi tekom postopka zbranega gradiva, ob upoštevanju navedb zagovornika v odgovoru na predlog za podaljšanje hišnega pripora. Zato gre slediti sodničini izjavi, da je odločala na podlagi ugotovljenih dejstev in razlogov, ki sta jih stranki predstavili v postopku, ne pa na podlagi vnaprejšnjega prepričanja. Tako ob dejstvu, ko glede nepristranskosti sodnika velja izpodbojna domneva, pritožnik ni zadostil dokaznemu bremenu za dokazovanje nasprotnega.

11.Nenazadnje pa je sodnik za mladoletnike, ki je vodil pripravljalni postopek, po 1. točki drugega odstavka 39. člena ZKP iz sojenja izločen le, če je državni tožilec po zaključku pripravljalnega postopka podal predlog za kaznovanje, ne pa tudi, če je podal predlog za vzgojni ukrep. To pa pomeni, da sodnik, ki je vodil pripravljalni postopek in se z zadevo že predhodno seznanil ter si o njej izoblikoval določeno stališče, lahko odloča tudi o tem ali je mladoletnik storil očitano mu kaznivo dejanje ali ne in če ga je, mu celo lahko izreče vzgojni ukrep. Navedene zakonske določbe, pa še dodatno govorijo v prid konkretni odločitvi pritožbenega sodišča, da zgolj zaradi predhodne sodničine odločitve o odreditvi pripora, ni obstajal konflikt interesov v času njenega odločanja o podaljšanju hišnega pripora, zaradi česar v danem primeru njena izločitev ni potrebna.

12.Glede objektivnega kriterija nepristranskosti (če je torej podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja oz. zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tega vidika ne konkretizira, saj vsebuje zgolj pavšalne navedbe, da je bil vsaj okrnjen videz sodničine nepristranskosti ter na splošno opozarja na dolžnost sodišča, da tudi navzven ohranja videz nepristranskosti. V zvezi s tem sodišče druge stopnje izpostavlja, da je neizogibno, da si sodnik v posameznih fazah postopka na podlagi procesnega gradiva, že ustvari mnenje o pravnih in dejanskih vidikih obravnavanega primera, a to ni okoliščina, ki bi že a priori lahko vzbudila dvom o nepristranskosti odločanja oziroma, ki bi bila nezdružljiva z drugimi procesnimi jamstvi, ki jih zagotavlja ustava.¹ Izoblikovanje pravnega stališča, potrebnega za sprejem odločitve sodnika v posameznih zadevah, je namreč del izvrševanja sodniške funkcije, zaradi česar bi bilo preširoko razumevanje, da je že zgolj s tem utemeljen dvom v nepristranskost sodnika. Vtis, ki si ga ustvari stranka, je sicer pomemben, vendar pa ni odločilen. Zato zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi pristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev.

13.Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da pritožnik v konkretni zadevi ni uspel ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnice, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njenega odločanja o podaljšanju hišnega pripora, zato je treba pritožnikove trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnica sprva sicer odredila pripor, sedaj pa je kot predsednica tričlanskega senata sodelovala zgolj pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega hišnega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvarila tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogla spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne (kar so se), ni zaznati niti sence dvoma v njeno nepristranskost.

14.Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu ustrezno ugotovilo, da utemeljen sum izhaja iz vseh dokazov, pridobljenih tekom predkazenskega postopka, kasneje pa niso vzniknile takšne okoliščine, ki bi ga omajale ali izpodbile. V 9. točki je nanizalo okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, v 10. točki pa je ustrezno argumentiralo sorazmernost in neogibnost ukrepa. Sodišče druge stopnje vsem tem razlogom pritrjuje, pritožba pa jih niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, zakaj je podaljšanje hišnega pripora še za 2 meseca primerno, in sicer je bil 27. 12. 204 izdan sklep o krajevni nepristojnosti Okrožnega sodišča v Celju za vodenje kazenskega postopka proti mladoletniku, ki takrat še ni bil pravnomočen. Iz tega razloga predlagana preiskovalna dejanja še niso bila opravljena. Po pravnomočnosti navedenega sklepa pa je bilo potrebno zaslišati pet prič, pridobiti izvedensko mnenje medicinske stroke, pridobiti podatke o mladoletnikovih družinskih, osebnih in socialnih razmerah, zaslišati njegovo mater ter pridobiti dodatne podatke od policije. Poleg navedenega pa bo nato tudi ODT potrebovalo čas za sestavo morebitnega predloga za izrek vzgojnega ukrepa.

15.Ob navedenem so neutemeljene pritožbene trditve, da je bil hišni pripor podaljšan za maksimalni čas zaradi v naprej izoblikovanega mnenja sodnice. Jasno je namreč, da je bil pripor za čas 2 mesecev podaljšan iz obrazloženih razlogov, kar je po presoji pritožbenega sodišča povsem primerno, pri tem pa ni moč spregledati tudi obsežnost kazenske zadeve, težo očitanih kaznivih dejanj in nevarnosti, ki jo za družbo predstavljajo očitana kazniva dejanja.

15.Glede na vse navedeno pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

16.Če bo za mladoletnika v tem postopku nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (484. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju hišnega pripora, po pravnomočnosti sklepa oziroma sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 352.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 201, 201/1, 201/1-3, 472

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.