Jedro

Zakon od upravnega organa zahteva, da odločitev obrazloži tako, da se stranka ne seznani zgolj s sprejeto odločitvijo, pač pa tudi z vsemi razlogi, zaradi katerih je bila taka odločitev sprejeta. Le na tak način je namreč stranki v postopku zagotovljeno spoštovanje ustavno zagotovljenih pravic do enakega varstva pravic in do učinkovitega sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 5442-15/2016/473 z dne 24. 4. 2017, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo vlogo tožeče stranke za projekt "...", s katero se je prijavila na Javni razpis za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere 2.0 (Uradni list RS, št. 62/16, v nadaljevanju Javni razpis). V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka pojasnila, da je Javni razpis v 3.2. točki (Pogoji za prijavitelje) določal, da se lahko na ta javni razpis prijavijo javne raziskovalne organizacije v Republiki Sloveniji in druge raziskovalne organizacije, ki izvajajo raziskovalno dejavnost v obliki raziskovalnih programov, sofinanciranih s strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju ARRS) in ki niso ustanovljene po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD). Prijavi se lahko le nosilec raziskovalnega programa. Nosilci programov so matične raziskovalne organizacije, oziroma samostojne raziskovalne organizacije, definirane s Pravilnikom o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalnih dejavnosti (Uradni list RS, 52/16). Strokovna komisija, ki je v postopku Javnega razpisa preverjala izpolnjevanje pogojev prijaviteljev, je pri ARRS pridobila Seznam raziskovalnih programov javnih raziskovalnih organizacij in raziskovalnih organizacij s koncesijo. Ugotovila je, da tožeča stranka ne izvaja raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov, sofinanciranih s strani ARRS kot matična ali samostojna raziskovalna organizacija in zato ne izpolnjuje pogoja po 3.2. točki Javnega razpisa.

2. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču primarno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter spremeni tako, da ugotovi, da njena vloga, s katero se je prijavila na Javni razpis, izpolnjuje vse zahtevane pogoje razpisa, nato pa vlogi ugodi, jo uvrsti v nadaljnji postopek za izbor in tožeči stranki dodeli sredstva v zahtevani višini, oziroma minimalno v višini 146.520,00 EUR. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

3. Tožeča stranka pojasnjuje, da se je na Javni razpis prijavila s projektom, ki ga izvaja kot raziskovalno dejavnost in je sestavni del raziskovalnega programa "..." z oznako ..., katerega nosilec je A. in se, tako projekt kot program, financira v okviru ARRS. Tako prijavo je Javni razpis omogočal in dopuščal, saj je kot pogoj za prijavitelja zahteval le, da izvaja raziskovalno dejavnost v obliki raziskovalnega programa, ki je sofinanciran s strani ARRS. Nikjer v Javnem razpisu pa ni bil naveden pogoj, da je lahko prijavitelj le raziskovalna organizacija, ki je nosilec raziskovalnega programa, ki je sofinanciran s strani ARRS, tako kot to navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka torej svojo odločitev utemeljuje z dodatnim pogojem, ki v Javnem razpisu ni bil določen, kar pomeni, da je izpodbijani sklep neutemeljen in nezakonit. Tako stališče tožene stranke je v nasprotju s pravili postopka, saj svojo odločitev v obrazložitvi utemeljuje na dodatnem pogoju, ki ni bil naveden v Javnem razpisu. Tožena stranka je zmotno, nepravilno in napačno ugotovila dejstva, oziroma na njihovi podlagi naredila napačen sklep o dejanskem stanju. Tožeča stranka namreč izpolnjuje vse pogoje za prijavitelje, ki jih je določal Javni razpis in bi zato tožena stranka morala njeno vlogo uvrstiti v nadaljnji postopek za izbor.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Uvodoma opisuje namen javnih razpisov in povzema vsebino izpodbijane odločbe in tožbe. Poudarja, da je postopek javnega razpisa poseben postopek, v katerem morajo biti vsi prijavljeni na razpis obravnavani enako, sama prijava pa še ne pomeni, da bodo prijavitelji na razpisu tudi uspeli. Tožena stranka povzema vsebino 3.2. točke Javnega razpisa in dodaja, da se je imela tožeča stranka možnost, do zaprtja razpisa glede vprašanj in dilem o razpisnih pogojih, obrniti za pojasnila na toženo stranko, ki je odgovore tudi objavljala na svoji spletni strani. Ne drži navedba tožeče stranke, da Javni razpis ni zahteval, da je lahko prijavitelj zgolj nosilec raziskovalnega programa. Nosilci javnih programov so namreč matične raziskovalne organizacije in samostojne raziskovalne organizacije. V nadaljevanju povzema nadalje pogoje iz Javnega razpisa in pojasnjuje, da razlaga vseh teh pogojev kaže, da je prijavitelj lahko le matična raziskovalna organizacija, enako izhaja to tudi iz odgovorov na njeni spletni strani. Povzema še vsebino 3.3. točke Javnega razpisa in se opredeljuje do vprašanja zaposlitve raziskovalca, kot tudi pojasnjuje postopek izbora.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da se je tožeča stranka pravočasno prijavila na Javni razpis, sporno pa je ali je izpolnjevala pogoje za prijavitelje, določene v 3.2. točki tega razpisa. Po tej določbi so se na javni razpis lahko prijavile javne raziskovalne organizacije v Republiki Sloveniji ter druge raziskovalne organizacije, ki izvajajo raziskovalno dejavnost v obliki raziskovalnih programov sofinanciranih s strani ARRS in ki niso ustanovljene po ZGD. Tožeča stranka trdi, da ta pogoj izpolnjuje, saj se je na Javni razpis prijavila s projektom, ki ga izvaja kot raziskovalno dejavnost in je sestavni del raziskovalnega programa, sofinanciranega s strani ARRS, katerega nosilec je A., medtem ko tožena stranka meni, da so nosilci programov lahko le matične raziskovalne organizacije, oziroma samostojne raziskovalne organizacije, ki izvajajo programe, sofinancirane s strani ARRS. Tega stališča tožena stranka v izpodbijani odločbi ni posebej pojasnila, pač pa to storila šele v odgovoru na tožbo.

7. Javni razpis je določil postopek izbire prejemnikov sredstev, ki sta ga vodili komisija za vodenje postopka javnega razpisa in komisija za ocenjevanje vlog, odločitev pa je sprejela tožena stranka. Prijavitelji, ki se z odločitvijo niso strinjali, so po 24. točki Javnega razpisa zoper odločitev tožene stranke imeli možnost sprožiti upravni spor. Skladno s to določbo je morala tožena stranka svoje odločitve glede prijav na Javni razpis obrazložiti v skladu z določbo prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Zakon torej od upravnega organa zahteva, da odločitev obrazloži tako, da se stranka ne seznani zgolj s sprejeto odločitvijo, pač pa tudi z vsemi razlogi, zaradi katerih je bila taka odločitev sprejeta. Le na tak način je namreč stranki v postopku zagotovljeno spoštovanje ustavno zagotovljenih pravic do enakega varstva pravic in do učinkovitega sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS).

9. Sodišče meni, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne sledi določbi prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v obrazložitvi zgolj citirala določbo 3.2. Javnega razpisa, nato pa navedla, da tožeča stranka ne izvaja raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov, sofinanciranih s strani ARRS kot matična ali samostojna raziskovalna organizacija in da zato ne izpolnjuje pogojev Javnega razpisa. Tožeča stranka je v tožbi utemeljeno izpostavila, da v določbi 3.2 Javnega razpisa pogoj za prijavitelja, da izvaja raziskovalne programe le kot matična ali samostojna raziskovalna organizacija, ni bil določen, pač pa bilo le določeno, da se na Javni razpis lahko prijavijo javne raziskovalne organizacije v Republiki Sloveniji ter druge raziskovalne organizacije, ki izvajajo raziskovalno dejavnost v obliki raziskovalnih programov, sofinanciranih s strani ARRS in ki niso ustanovljene po ZGD. Tožena stranka je šele v odgovoru na tožbo pojasnila, kako je tolmačila to določbo Javnega razpisa in na kakšni podlagi, vendar pa sodišče poudarja, da v odgovoru na tožbo pomanjkljivosti izpodbijane odločitve ni mogoče dopolnjevati ali popravljati, kar je ustaljeno stališče upravnosodne prakse. Tožeča stranka se do razlogov, ki jih tožena stranka navaja v šele odgovoru na tožbo kot razloge za svojo odločitev, zato v tožbi ni mogla opredeliti, oziroma jih učinkovito izpodbijati, kar pa pomeni, da ji ni bilo zagotovljeno učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Zaradi pomanjkljive obrazložitve torej izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je sodišče ugotovilo, da zaradi nepopolne obrazložitve odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti, se do ostalih tožbenih navedb in tudi do pravilnosti tolmačenja določbe 3.2. Javnega razpisa, kot ga je v odgovoru na tožbo zavzela tožena stranka, ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, nerazdelno odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.