Jedro

Presoja smiselnosti vložitve pritožbe zoper oprostilno sodbo je uradno dejanje, ki ga državni tožilec mora opraviti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo R. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere sta mu bili določeni kazen eno leto in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen v višini 3.000,00 EUR, ki ne bosta izrečeni, če obsojeni v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je za primer preklica pogojne obsodbe na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 odločilo, da se v izrečeno kazen všteje čas, ki ga je obsojeni prestal v priporu, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) pa obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in obsojencu s pogojno obsodbo določeno zaporno kazen izreklo. V izrečeno kazen je vštelo čas, ki ga je obsojeni prestal v priporu (prvi odstavek 56. člena KZ-1). Pritožbo zagovornikov obsojenega je zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu je v plačilo naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagata obsojenčeva zagovornika zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Po njunem stališču v opisanem dejanju niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, zato Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali obdolženca obtožbe oprosti.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev.

5. V zvezi z odgovorom vrhovnega državnega tožilca, ki je bil poslan obsojencu in njegovima zagovornikoma, da se o njem izjavijo, sta se opredelila zagovornika obsojenca. Izražata nestrinjanje z njegovimi navedbami ter vztrajata pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

6. R. S. je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, ki ga stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, ali je kako drugače zlorabila svoj položaj, ali kdor posreduje pri takem podkupovanju. Kot okrožni državni tožilec je namreč pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti zastopal obtožbo zoper B. S. V zameno za to, da se zoper oprostilno sodbo, ki bi bila izdana po tem, ko bo (1) na glavni obravnavi predlagal zaslišanje prič P. in J. in ju obremenil namesto B. S., (2) se bo B. S. po njegovih napotkih izogibal narokom za glavno obravnavo in s tem zavlačeval postopek in po tem, ko je (3) 5. 10. 2010 uničil pismo anonimnega pošiljatelja, ki je obremenjevalo S. ter soobdolženega Ž., ne bo pritožil, od B. S. zahteval 40.000,00 EUR premoženjske koristi v obliki posojila, dejansko pa prejel 26.000,00 EUR.

7. Obsojenčeva zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavljata svoja stališča, ki sta jih uveljavljala že v pritožbi, in zatrjujeta, da je bil z izdajo obsodilne sodbe kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, ki se očita obdolženemu, kaznivo dejanje (1. točka 371. člena ZKP), saj da nobeno izmed treh dejanj, ki izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni takšno, ki ga obsojeni ne bi smel opraviti oziroma gre za taka dejanja, katera je dejansko kot okrožni državni tožilec smel oziroma celo moral opraviti. Dolžnost okrožnega državnega tožilca je namreč ugotavljati materialno resnico in v ta namen mora predlagati tudi izvedbo dokazov, ki lahko pripeljejo do izdaje oprostilne sodbe. S tem, da je B. S. dajal navodila, kako naj z izogibanjem glavnim obravnavam zavlačuje kazenski postopek, je, po stališču zagovornikov, obsojeni sicer kršil moralno etična načela in svoj kodeks, zaradi česar najverjetneje ne bi bil več primeren za opravljanje tožilske funkcije, ni pa s tem storil nič nezakonitega. Anonimno pismo, ki ga je uničil, pa v kazenskem postopku niti nima neke posebne dokazne vrednosti, saj njegove verodostojnosti sodišče niti ne more preveriti. Pismo je bilo naslovljeno na obsojenca osebno, zato je z njim lahko počel, kar je želel, B. S. pa sploh ni obremenjevalo. To, da bi B. S. obljubil, da se zoper oprostilo sodbo ne bo pritožil, pa iz izvedenih dokazov sploh ne izhaja.

8. Vrhovno sodišče soglaša z zaključki pritožbenega sodišča, ki je izrazilo nestrinjanje s takšnim stališčem zagovornikov in v 8. točki obrazložitve svoje sodbe poudarilo, da je temeljna naloga državnega tožilca v kazenskem postopku, da zoper storilca kaznivega dejanja vloži ustrezni obtožni akt, da ga zastopa in da v okviru tega sodišču predloži dokaze, s katerimi dokazuje krivdo storilca. V zvezi z obljubo, da bo predlagal zaslišanje za obdolženega B. S. razbremenilnih prič, je pritožbeno sodišče poudarilo, da je sicer res, da lahko državni tožilec predlaga tudi izvedbo dokaza, ki bo v korist obdolženca, vendar to ni njegova osnovna uradna dolžnost in jo tako presega oziroma nasprotuje njegovi vlogi v postopku. Kolikor je tožilec prepričan, da je kaznivo dejanje storil nekdo drug, ne pa tisti, katerega je obtožil, mora umakniti obtožbo ter vložiti novo. Enak zaključek je sprejelo v zvezi z ugotovitvijo, da je obdolženemu B. S. predlagal zavlačevanje postopka z izogibanjem narokom za glavno obravnavo. Na pritožbene očitke v zvezi z dokazno vrednostjo uničenega pisma anonimnega pošiljatelja pa je pritožbeno sodišče odgovorilo, da je ocena o tem, ali posamezni dokaz obremenjuje obdolženca ali ne, v izključni domeni sodišča ter sodi v sklop dokazne ocene izvedenih dokazov, dolžnost tožilca pa je, da sodišču preda vse dokaze, ki obdolženca obremenjujejo in za katere ve, da obstajajo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornika v argumentaciji svojih predlogov spregledata, da je bil glavni, s pridobitvijo premoženjske koristi motiviran, namen obsojenca doseči, da bo zoper B. S. izdana oprostilna sodba. Okrožni državni tožilec je dolžan presoditi, ali se bo zoper (oprostilno) sodbo pritožil ali ne, obsojeni pa se je dolžnosti presoje vnaprej odpovedal v zameno za posojilo v višini 40.000,00 EUR. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojeni denar potreboval za poplačilo dolgov, ki si jih je ustvaril predvsem z igranjem iger na srečo. To, da je B. S. obljubljal, da bo predlagal zaslišanje razbremenilnih prič, mu dajal napotke za zavlačevanje postopka in uničil dokaz, je bil dejansko le način za dosego izdaje oprostilne sodbe, končni namen pa opustitev dolžnosti presoje smiselnosti vložitve pritožbe zoper oprostilno sodbo, kar je uradno dejanje, ki bi ga kot državni tožilec moral opraviti.

9. Z navedbami o dokazni vrednosti uničenega pisma anonimnega občana, njegovi vsebini in verodostojnosti, zagovornika nedovoljeno uveljavljata okoliščine dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), očitek, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je obsojeni B. S. obljubil, da se zoper oprostilno sodbo ne bo pritožil, pa ni utemeljen, saj sta o tem pred sodiščem izpovedala tako B. S. kot tudi priča D. S., mati B. S., na katero se je sin obrnil po pomoč, saj sam ni imel denarja, ki ga je obsojeni zahteval od njega.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev zakona ni podana, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.