Jedro

Tožeča stranka izpodbija sodbo glede odločitve o naknadnem zahtevku, ki ni denarne narave. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku tega člena revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Tožeča stranka bi torej morala navesti vrednost spornega predmeta, zdaj obravnavanega zahtevka, česar pa ni storila. Zato si pravice do revizije ni zagotovila.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo (prvi odstavek izreka), da mora tožena stranka preskrbeti tožnici in izročiti v smislu določil zakona o stanovanjskih razmerjih stanovanju v na P. primerno drugo stanovanje ter da mora to nadomestno stanovanje prodati tožnici (drugi odstavek izreka) pod pogoji iz 117. člena stanovanjskega zakona po vrednosti točke 121,46 SIT in dovoliti, da se na njem vknjiži lastninska pravica na tožničino ime. Zavrnilo pa je tisti del tožbenega zahtevka, po katerem bi morala tožena stranka prodati tožnici takšno stanovanje po vrednosti točke 72,16 SIT.

Proti obsodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka in višje sodišče je sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Le-to je ob vnovičnem sojenju razsodilo enako kot prvič, na ponovno pritožbo tožene stranke pa je višje sodišče sodbo v mejah prvega odstavka izreka (o tem, da mora toženka preskrbeti drugo stanovanje) s sklepom razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede drugega odstavka izreka pa je sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za prodajo stanovanja zavrnilo.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je 16.6.1993 vložila tožbo z zahtevkom, naj ji tožena stranka preskrbi drugo primerno stanovanje, in pri tem navedla vrednost spornega predmeta (VSP) 100.000,00 SIT. S pripravljalnim spisom z dne 5.10.1993 pa je postavila nov zahtevek poleg obstoječega - da ji mora tožena stranka takšno preskrbljeno stanovanje tudi prodati, pri tem pa ni navedla VSP. Gre za spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) in za tako imenovano objektivno naknadno kumulacijo zahtevkov (prvi odstavek 188. člena ZPP). Gre za dva samostojna zahtevka z različno dejansko in pravno podlago, pri čemer temelji prvi na pravici imetnika pravice do uporabe stanovanja, da mu na podlagi prehodnih določb stanovanjskega zakona (drugi odstavek 155. člena) preskrbi drugo stanovanje tisti, ki mu je dodelil pravico do uporabe. Pri drugem zahtevku pa gre za zatrjevano pravico do privatizacije stanovanja na podlagi določb iz VIII. poglavja stanovanjskega zakona o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij. V takšnih primerih je potrebno dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega spora. Tožeča stranka izpodbija sodbo glede odločitve o naknadnem zahtevku, ki ni denarne narave. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega premeta in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku tega člena revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi ne presega določenega zneska. Tožeča stranka bi torej morala navesti vrednost spornega predmeta, zdaj obravnavanega zahtevka, česar pa ni storila. Zato si pravice do revizije ni zagotovila. Revizijsko sodišče je moralo zato revizijo zavreči (392. člen ZPP).