Jedro

OZ veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek premoženjske škode, ne pa na datum pridobitve dokazov. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljal 24. 4. 2017 oziroma da je lahko začel teči zastaralni rok šele po pridobitvi dokazov, s katerimi je dokazoval nezakonitost odpovedi. Ker je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje v navedenem smislu izvedel za vtoževano škodo in toženko kot povzročitelja 16. 5. 2016, je na toženkin ugovor utemeljeno presodilo, da je bila vtoževana odškodninska terjatev na dan vložitve tožbe 1. 10. 2019 že zastarana in je s tem na podlagi prvega odstavka 335. člena OZ prenehala pravica tožnika, da zahteva njeno izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 18.000,00 EUR in nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR. Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške postopka v višini 1.242,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške postopka pa krije sam.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu toženka ni zakonito vročila redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka je izdala tri odpovedi, od katerih naj bi bila ena ponarejena, drugo pa naj bi mu izdali šele kasneje na njegovo zahtevo. Odpoved bi mu morala vročati osebno v modri kuverti. Nasprotuje zaključku sodišča, da je zastaralni rok za plačilo premoženjske škode začel teči ob prenehanju delovnega razmerja pri toženki. Za nastalo škodo in povzročitelja je izvedel 24. 4. 2017, ko je pridobil dokaze. Direktor poslovne enote ga je zavajal, da bodo v prvi fazi odpustili 48 presežnih delavcev in v drugi fazi dodatno še 48 delavcev, ter mu predlagal, da naj tožbe ne vloži, če se želi še kdaj zaposliti pri toženki, zato je po 83. členu ZDR-1 odpoved pogodbe o zaposlitvi neveljavna. Toženka je na enakem delovnem mestu zaposlila delavca, ki ni izpolnjeval pogoje za opravljanje dela. To pomeni, da ni prenehala potreba po delu tožnika. Toženka bi lahko namesto odpovedi tožniku odpustila študente in zaposlene za določen čas.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožnik je odškodninski zahtevek utemeljeval z domnevno nezakonitim ravnanjem toženke zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga v letu 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vedel, da mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo v maju 2016. Upoštevalo je izpoved tožnika, da je 17. 5. 2016 prejel redno odpoved. Bistven je zaključek sodišča, da tožnik zoper pisno odpoved, s katero je bil dejansko seznanjen, ni vložil tožbe za ugotovitev njene nezakonitosti. Ker tožnik ni zahteval sodnega varstva v prekluzivnem 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), v tem odškodninskem sporu ne more uspešno uveljavljati nezakonitosti odpovedi, kar vključuje tudi očitek neupoštevanja določil tega zakona o vročitvi odpovedi.

6. Po prvem odstavku 336. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Pri tem za začetek teka zastaralnega roka ni potrebno, da bi moral biti znan konkretni znesek škode oziroma, da bi morale biti znane vse predpostavke odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, ki se ugotavljajo v sodnem postopku. Znane morajo biti le okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebno določenega povzročitelja.

7. OZ veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek premoženjske škode, ne pa na datum pridobitve dokazov. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljal 24. 4. 2017 oziroma da je lahko začel teči zastaralni rok šele po pridobitvi dokazov, s katerimi je dokazoval nezakonitost odpovedi. Ker je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje v navedenem smislu izvedel za vtoževano škodo in toženko kot povzročitelja 16. 5. 2016, je na toženkin ugovor utemeljeno presodilo, da je bila vtoževana odškodninska terjatev na dan vložitve tožbe 1. 10. 2019 že zastarana in je s tem na podlagi prvega odstavka 335. člena OZ prenehala pravica tožnika, da zahteva njeno izpolnitev.

8. V določbi 131. člena OZ so vsebovani elementi, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost. Podani morajo biti kumulativno. Ti elementi so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni protipravna. Četudi bi direktor poslovne enote toženke tožnika zavajal, da bodo v prvi fazi odpustili 48 presežnih delavcev in v drugi fazi še 48 delavcev, ter mu predlagal, da naj tožbe ne vloži, če se želi še kdaj zaposliti pri toženki, to ni okoliščina, ki bi tožniku onemogočala vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Zaradi poteka prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 v tem odškodninskem sporu ni mogoče vsebinsko presojati utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na določbo petega odstavka 83. člena ZDR-1, po kateri je neveljavna redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, podana zaradi grožnje ali prevare s strani delodajalca ali v zmoti delavca. Ta določba se nanaša na primere, ko pogodbo o zaposlitvi odpoveduje delavec in ne delodajalec kot v obravnavanem primeru. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

9. Glede na navedeno ni podana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).