Jedro

Za odločitev je bistveno spoznanje o učinku, ki sta ga pogodbenika z medsebojnimi pravnimi operacijami zasledovala in ga naposled z izvršitvijo sporne prodajne pogodbe tudi dosegla. Ta je po ekonomskih značilnostih istoveten z učinkom, ki ga ima izrecna zastavna pogodba s t.i. komisoričnim sporazumom (lex commissoria), ki pa je predvsem zaradi nujnosti zaščite dolžnikovega šibkejšega položaja v razmerju do upnika prepovedan (prvi odstavek 973. člena ZOR). Jasno je torej, da sta stranki postopka za zavarovanje toženčeve terjatve uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (tožnikovega avtomobila) na upnika, ki mu pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna pogodba med pravdnima strankama, datirana s 3.11.1995, po kateri je tožnik prodal tožencu svoj osebni avtomobil znamke BMW za 18.000 DEM (v nadaljevanju: prodajna pogodba), nična. Spoznalo je, da namen sklenitve prodajne pogodbe ni bil v prodaji avtomobila tožencu, temveč v zavarovanju njegove terjatve po posojilni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 23.8.1995 (v nadaljevanju: posojilna pogodba). Dogovor o prodaji avtomobila in s tem povezane določbe posojilne pogodbe je zato štelo za dogovor o zastavi. Ker pa je določilo zastavne pogodbe, da zastavljena stvar preide v last upnika, če terjatev ob zapadlosti ni poravnana, v skladu s prvim odstavkom 973. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.; v nadaljevanju: ZOR) nično, so nični deli posojilne pogodbe s tako vsebino (IV. in V. točka), posledično pa je brez pravnega učinka tudi sporna prodajna pogodba.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta s tožnikom 24.8.1995 sklenila posojilno pogodbo in ne zastavne pogodbe, saj toženec vozila, ki naj bi bilo zastavljeno, ni prejel v posest, zaradi česar na njem ni mogel pridobiti zastavne pravice. Z zadevnimi določbami posojilne pogodbe sta pravdni stranki dogovorili zgolj način poplačila dolga, in sicer tako, da ga lahko tožnik poplača tudi z izročitvijo vozila tožencu, če dolga ne bo sposoben vrniti v denarju. Vrednost vozila sta pogodbenika sporazumno določila na 18.000 DEM. Dne 3.11.1995 sta nato kot samostojen pravni posel sklenila tudi kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je toženec pridobil lastništvo nad vozilom in nato del svoje terjatve do tožnika iz posojilne pogodbe pobotal s terjatvijo tožnika iz naslova v prodajni pogodbi dogovorjene kupnine. Meni, da je sklep sodišča, da je sporna kupoprodajna pogodba nična samo zato, ker so nična določila IV. in V. tč. posojilne pogodbe, zmoten. Kupoprodajna pogodba je bila veljavno sklenjena, avtomobil je bil tožencu izročen, tožnik ni nikoli zahteval razveze te pogodbe in je dopustil, da je toženec na njeni podlagi opravil prenos lastništva vozila. Razlog sklenitve kupoprodajne pogodbe tako ni bil v zastavi vozila za pravočasno vrnitev posojila, temveč v prodaji vozila tožencu za primerno ceno, kupnina pa bo plačana z zmanjšanjem tožnikovega dolga do toženca. Tak razlog oziroma tako ravnanje zagotovo ni prepovedano, zato kupoprodajna pogodba z dne 3.11.1995 ne nasprotuje javnemu redu in ni nična.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta z razlago določil (npr. tč. IV. in V.) posojilne pogodbe ugotovili, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena izključno z namenom zavarovati toženčevo terjatev iz posojilne pogodbe. Kavza, poslovni namen pogodbenikov prodajne pogodbe torej ni bil trajno prenesti lastninsko pravico na tožnikovem avtomobilu na toženca, temveč zgolj utrditi tožnikovo obveznost plačila dolga. Taka pogodbena volja pa je lahko pravno upoštevna le, v kolikor ne nasprotuje temeljnim kogentnim pravilom, ki veljajo za vse tovrstne oblike zavarovanja terjatev.

Izhajajoč iz navedenega presoja, ali je bil predmet zavarovanja tožencu dejansko zastavljen ali ne oziroma ali je zadevni del pravnoposlovnih odnošajev med pravdnima strankama sploh mogoče opredeliti kot zastavno razmerje, v predmetni zadevi niti ni pomembna. Za odločitev je bistveno le spoznanje o učinku, ki sta ga pogodbenika z medsebojnimi pravnimi operacijami zasledovala in ga naposled z izvršitvijo sporne prodajne pogodbe tudi dosegla. Ta je po ekonomskih značilnostih istoveten z učinkom, ki ga ima izrecna zastavna pogodba s t.i. komisoričnim sporazumom (lex commissoria), ki pa je predvsem zaradi nujnosti zaščite dolžnikovega šibkejšega položaja v razmerju do upnika prepovedan (prvi odstavek 973. člena ZOR). Jasno je torej, da sta stranki postopka za zavarovanje toženčeve terjatve uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (tožnikovega avtomobila) na upnika, ki mu pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Vrhovno sodišče RS je v praksi že večkrat zavzelo stališče, da s t.i. fiduciarno prodajo bodisi pod razveznim bodisi pod odložnim pogojem načeloma ni nič narobe, vendar le pod pogojem, da sta se stranki ob tem dogovorili, da sme upnik v primeru, če zavarovana terjatev ob zapadlosti ne bi bila (v celoti) poplačana, dano stvar prodati sam ali s posredovanjem koga drugega (agencije, sodišča ipd.) in se poplačati iz izkupička(1). Če take določbe v fiduciarni pogodbi ni oziroma če je med strankama, kot v obravnavanem primeru, celo dogovorjeno, da predmet pogodbe ob dolžnikovi zamudi preide v upnikovo last po vnaprej dogovorjeni ceni (pactum commissorium), tak dogovor in posledično prodajna pogodba ne moreta imeti pravnih učinkov. Če bi obveljalo nasprotno, bi bilo s tako pravno operacijo prepoved komisoričnega dogovora pač vse prelahko izigrati, s tem pa bi smisel uzakonitve te prepovedi domala v celoti razvodenel. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

.Op. št. (1): Glej npr. sodbo II Ips 483/96 z dne 12.3.1998 in zlasti sodbo II Ips 260/99 z dne 16.12.1999 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-66/00 z dne 10.10.2000.