Jedro

Pri pobotanju se lahko kot nasprotna terjatev pobota znesek neto plače, ki bi jo moral toženec - delavec prejeti, ne pa znesek bruto plače, ki jo dolguje delodajalec, vendar pa mora delodajalec od neto plače (ki je predmet pobotanja), plačati prispevke in davke (bruto).

V skladu z 2. odst. 105. člena ZPPSL (Uradni list RS, št. 84/89) terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva stečajnega postopka pobotati, veljajo za pobotane in se ne prijavijo v stečajno maso, kar lahko velja tudi za plačo za 1 mesec dni, ki je delodajalec delavcu ni izplačal. V takem primeru se delavec (kot tožena stranka) v pravdi lahko le sklicuje na pobotanje, ki je mastalo na podlagi zakona z dnem začetka stečajnega postopka, ne more pa uveljavljati procesnega pobotega ugovora.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno spremeni in se tako spremenjena v celoti glasi: "Tožena stranka A. Š. je dolžna plačati tožeči stranki U. d.d. - v stečju 19.737,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1992 dalje do plačila, v 8 dneh.

Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne.

Tožeča stranka U. d.d. - v stečaju je dolžna povrniti toženi stranki A. Š. stroške postopka v znesku 9.124,00 tolarjev, v 8 dneh." Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 51.134,00 tolarjev, obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini 31.397,00 tolarjev, nakar je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19.737,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1992 dalje do plačila, tožeča stranka pa toženi povrniti stroške postopka v znesku 9.124,00 tolarjev, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pritožuje toženka in predlaga njeno razveljavitev oz. spremembo tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen. Navaja, da se sodišče do njenih ugovorov v prvi pripravljalni vlogi ni opredelilo, sicer pa je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo njenega ugovora, da niso izpolnjene procesne predpostavke za spor pred sodiščem (ker tožeča stranka ni izvedla odškodninskega postopka). Ker tožeča stranka ni izpolnjevala obveznosti plačila plače po pogodbi o zaposlitvi do toženke, tudi sama ne more zahtevati izpolnitve obveznosti od nje. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče L., takratne predpostavljene delavke toženki, ki bi potrdila njene navedbe, da so bile razmere pri tožeči stranki neurejene, izguba zaposlitve pa je bila vprašanje časa. Zaradi takšnih razmer (neizplačevanja plač in negotovosti glede zaposlitve) od toženke ni bilo mogoče zahtevati izpolnitve vseh pogodbenih obveznosti.

V odgovoru na pritožbo toženka prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da sodišče dejansko ni ugotavljalo ali je nastala škoda, vendar to ni bilo potrebno, saj je bila škoda dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Prav tako ni bilo potrebno ugotavljati izpolnjevanja procesnih predpostavk iz 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), saj je bila odškodnina določena s pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka je do toženke izpolnjevala tudi vse obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj ji je redno izplačevala vse plače, razen plače za mesec april 1992, ki jo je zadržala neizplačano. Če bi tožena stranka to terjatev prijavila v stečajno maso, bi jo stečajni dolžnik v celoti priznal. Tožeča stranka je redno poslovala in ni imela večjih težav, saj so težave nastopile šele po samovoljnem prenehanju delovnega razmerja toženke in ostalih sodelavk, ki so s svojim dejanjem samo v mesecu aprilu 1992 tožeči stranki povzročile škodo v višini več kot 3.000.000,00 tolarjev, kar je ugotovila preiskava in Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, sodišče pa je kazenski postopek zaradi zastaranja ustavilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri čemer upošteva razloge, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava (1. in 2. odst. 365. čl. ZPP/77).

Neutemeljeni so pritožbeni razlogi, ki so izrečno navedeni v pritožbi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo (sicer na kratko) do vseh bistvenih ugovorov toženke, zaradi česar ni utemeljen njen pritožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka pred sodiščem prve stopnje. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni bilo potrebno, da bi tožeča stranka ugotavljala škodo in okoliščine, v katerih je ta nastala, njeno višino in povzročitelja ter nato tri mesece čakala na povrnitev škode, vse v skladu z 72. čl. ZTPDR. V konkretnem primeru gre namreč za določitev pavšalne odškodnine že v pogodbi o zaposlitvi med obema strankama, ki izrečno določa tudi višino zneska, ki ga je toženka dolžna povrniti ni dejanski razlog - primer samovoljnega prenehanja z delom. Dejanski stan samovoljnega prenehanja je tudi nedvomno izkazan, zaradi česar je tožeča stranka lahko tožbo za povračilo tega zneska vložila na sodišče neposredno, ne da bi bila v ta namen dolžna izvajati poseben postopek in čakati toženko, da povrne znesek škode.

Prav tako se toženka ne more izogniti svoji obveznosti za povračilo dogovorjene odškodnine, ker tudi tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti in ji ni izplačala zneska neizplačane plače za mesec marec 1992 in 4 dni aprila 1992. Neizplačilo plače za obdobje enega meseca, tik pred tem, ko je tožnica tudi sama samovoljno prenehala prihajati na delo k toženi stranki, ne more biti nikakršno opravičilo oz.

razlog za oprostitev njene odgovornosti plačila pogodbeno dogovorjene pavšalne odškodnine. Znesek neizplačane plače za mesec marec 1992 in 4 dni aprila 1992 v času prenehanja delovnega razmerja toženke pri tožeči stranki tudi še ni zapadel v plačilo (4. tč. 29. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - SKPG, Ur.l. RS št. 31/90).

Toženka ni smela enostavno ostati doma, posebno ker jo je tožeča stranka posebaj pozvala, naj pride na delo, zaradi česar tudi niso utemeljeni nadaljnji pritožbeni ugovori glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sicer, da bi moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem tožnici nadrejene delavke.

Pač pa iz razlogov po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo v izreku sodbe o obstoju medsebojnih terjatev tožeče in tožene stranke (v 1. in 2. točke izreka), pri tem pa v 3. točki izreka tudi ni izrečno pobotalo ugotovljenih medsebojnih terjatev strank. Izrek sodbe je v tem delu napačen in podrejeno bistveno pomanjkljiv. Sodišče ni pobotalo predhodno ugotovljenih medsebojnih terjatev strank, sicer pa je do tega prišlo zaradi napačne predpostavke, da gre za zahtevek tožeče stranke proti toženki, ki uveljavlja pobotni ugovor.

Iz podatkov spisa izhaja, da tožena stranka ni nikoli postavila pobotnega ugovora oz. procesnega ugovora pobota, zaradi česar tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o ugotovitvi obstoja medsebojnih terjatev strank. Tožeča stranka je sama navajala, da se strinja s pobotnim ugovorom tožene stranke, vendar le-ta tega ugovora ni oblikovala kot procesnega ugovora pobota, temveč je šlo za ugovor tožene stranke o predpravdnem pobotanju, na podlagi določbe 2. odst. 105. čl. v stečajnem postopku nad tožečo stranko tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. SFRJ št. 84/89), ki določa, da terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva pričetka stečajnega postopka pobotati, veljajo za pobotane in se ne prijavijo v stečajno maso. V konkretnem primeru se je toženka sklicevala prav na to določbo, torej uveljavljala, da je prišlo zaradi začetka stečajnega postopka do pobotanja medsebojnih terjatev na podlagi zakona samega, zaradi česar tudi pravilno ni postavila procesnega pobotnega ugovora. Gre za podoben primer, kot ob pobotanju po 336. in 337. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89), za katerega nastanek je pogoj obstoj dveh pobotljivih terjatev, in izjava o pobotu; po tej izjavi se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se že stekli pogoji zanj.

Tudi v takšni situaciji nasprotna stranka kasneje ne more uveljavljati procesnega ugovora pobota, temveč se v svojih navedbah zgolj sklicuje na pobotanje, ki je nastalo že na podlagi pobotne izjave; ob taki izjavi pa je pobot nastal že takrat, ko so se iztekli pogoji zanj (337. čl. ZOR - že pred vložitvijo tožbe).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno odločalo o ugotovitvi obstoja terjatev ene stranke do druge v 1. in 2. točki izreka sodbe, sicer pa tudi ni izrečno odločilo, da bi bila šele po pobotu medsebojnih terjatev toženka dolžna plačati tožeči stranki 19.737,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker pa navedena kršitev ni v ničemer vplivala na sicer pravilno in zakonito odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče le delno spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje, tako da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki 19.737,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1992 dalje do plačila, v 8 dneh, v preostanku pa je njen zahtevek zavrnilo.

Ker bi vsakršna drugačna sprememba sodbe sodišča prve stopnje pomenila tudi odločanje v škodo stranke, ki se je pritožila (374. čl. ZPP/77), pritožbeno sodišče tudi ni poseglo v očitno napačno odločitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do medsebojnega pobotanja terjatev tožeče in tožene stranke in sicer v primeru terjatve toženke do tožeče stranke v višini 31.397,00 tolarjev, saj ta znesek predstavlja znesek bruto plače; pobotanje bi bilo mogoče pravilno izvesti le v znesku neto plače, ki bi morala biti tožniku izplačana.

Prav tako pritožbeno sodišče zaradi določbe 374. čl. ZPP/77 ni še posebej ugotavljalo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, glede na to, da iz zadnjega odstavka 105. čl. ZPPSL izhaja, da morajo upniki, katerih terjatve so pobotane, o pobotu obvestiti stečajnega upravitelja, sicer pa odgovarjajo za škodo in stroške.

Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o njih odpadel, tožeča stranka pa je priglasila stroške odgovora na pritožbo. Ker pa ta odgovor ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, je le-to na podlagi določbe 155. čl. ZPP/77, v povezavi s 166. čl. ZPP/77 odločilo, da te stroške trpi sama.