Jedro

Tožnica, na kateri je dokazno breme, ni predložila oziroma predlagala nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da se njen oče po izselitvi v Republiko Italijo ni opredelil za italijansko narodnost oziroma, da je bil slovenske narodnosti, pač pa je zgolj pavšalno navedla, da italijanske oblasti ustrezne listine ne morejo izdati. Sporno dejstvo bi lahko dokazovala tudi z drugimi dokazi, ne samo z listinskimi, ki bi izkazali dejstva, ki sicer kažejo na slovensko narodnost. Tako bi npr. lahko predlagala zaslišanje prič, ki bi npr. potrdile, da je uporabljal slovenski jezik, da je slovenščine naučil tudi svoje potomce, da je sodeloval s slovenskimi društvi ali pri dejavnostih Slovencev, ki živijo v zamejstvu itd.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za spremembo podatkov o državljanstvu v državljanski knjigi za njenega pokojnega očeta A.A., rojenega dne 1. 10. 1922 v B. V obrazložitvi navaja, da je o zahtevi vsebinsko odločal na podlagi pravnega mnenja Upravnega sodišča RS, izraženega v sodbi, opr. št. U 979/2008-5 z dne 3. 9. 2008. Na podlagi podatkov v uradnih evidencah je ugotovil, da je bil tožničin oče rojen dne 1. 10. 1922 v B. in vpisan v državljanski knjigi C. pod št. 2938. V B. je prebival do dne 4. 11. 1959, ko se je z maloobmejno prepustnico, izdano na podlagi Videmskega sporazuma, izselil v Italijo, kar je razvidno iz gospodinjske kartoteke, ki jo je vodil nekdanji občinski upravni organ. Iz dopisa tržaške kvesture je razvidno, da je italijanskim oblastem izročil maloobmejno prepustnico in pri tem odklonil povratek v domovino. V Italiji je pridobil italijansko državljanstvo in tam prebival do svoje smrti v letu 1987. Iz državljanske knjige je bil črtan na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64, v nadaljevanju ZJD/64), ki je za izgubo jugoslovanskega državljanstva določal štiri pogoje: da oseba živi v tujini, da se je v tujino izselila pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 1965), da je pridobila tuje državljanstvo in da po narodnosti pripada državi, katere državljanstvo je pridobila. Z navedenimi ugotovitvami je prvostopenjski organ tožnico seznanil z dopisom z dne 23. 9. 2009 in na ustni obravnavi dne 3. 11. 2009, kjer ji je tudi pojasnil, da predstavlja državljanska knjiga javno listino, zato velja zakonska domneva, da so v njej zapisani podatki resnični. Dokazno breme o neresničnosti podatkov pa je na tožnici.

Dejstvo, da je tožničin oče ob črtanju iz državljanske knjige živel v Italiji, in dejstvo, da se je v Italijo izselil pred 1. 1. 1965, za tožnico ni sporno. V zvezi z njenim ugovorom, da italijanskega državljanstva ni „pridobil“ (pogoj po 23. členu ZJD/64), saj ga je „imel“ kontinuirano ves čas od rojstva do smrti, prvostopenjski organ odgovarja, da je bilo, na podlagi Mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47), ki je bila sklenjena v Parizu dne 10. 2. 1947 in je pričela veljati dne 15. 9. 1947, slovensko Primorje priključeno k Jugoslaviji, hkrati pa je bilo z 21. členom te pogodbe ustanovljeno Svobodno Tržaško ozemlje (v nadaljevanju STO), ki je bilo že od vsega začetka razdeljeno v dve coni, in sicer cono A in cono B. Na podlagi 6. člena Stalnega statuta STO so postali tedanji državljani Italije, ki so imeli dne 10. 6. 1940 domicil na območju STO, državljani STO. S pridobitvijo državljanstva STO so tako izgubili dotedanje italijansko državljanstvo. Tak status pa so prebivalci območja obdržali do 26. 10. 1954, ko je stopil v veljavo Londonski Memorandum o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva, ZDA in Jugoslavije o STO (Uradni list FLRJ, št. 6/54) z dne 5. 10. 1954. Z dnevom uveljavitve sporazuma je bilo STO odpravljeno in razdeljeno tako, da je pod upravo Jugoslavije prešla celotna cona B in nekaj naselij iz cone A (med njimi tudi Plavje), medtem ko je Italija v civilno upravo dobila ostali del cone A. Za prebivalce, ki so prišli pod civilno upravo Jugoslavije, je bil sprejet Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je na podlagi mednarodnega sporazuma razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 45/54). S tem zakonom so bili vsi prebivalci v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani FLRJ pod pogojem, da so imeli ob uveljavitvi zakona, to je dne 26. 10. 1954, stalno bivališče na ozemlju bivše cone B in priključenega dela cone A, ter so bili ob uveljavitvi Mirovne pogodbe dne 15. 9. 1947 italijanski državljani. Na podlagi navedenega prvostopenjski organ zaključuje, da je tožničin oče državljanstvo Italije pridobil z rojstvom ter ga obdržal vse do uveljavitve Mirovne pogodbe. Skladno s 6. členom Stalnega statuta STO je nato pridobil državljanstvo STO, katerega je obdržal do 26. 10. 1954, ko je v pravicah in dolžnostih postal izenačen z jugoslovanskimi državljani. Z uveljavitvijo ZJD/64 bi na podlagi prvega odstavka 22. člena pridobil jugoslovansko državljanstvo, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za izgubo državljanstva iz 23. člena ZJD/64. Tožnica je tekom postopka zatrjevala, da za njenega očeta ni bil izpolnjen pogoj za izgubo državljanstva po 23. členu ZJD/64, da oseba po narodnosti pripada državi, katere državljanstvo je pridobila, saj je bil slovenske narodnosti. Priložila je fotokopijo očetove osebne izkaznice, izdane dne 8. 12. 1955 (kateri je bila veljavnost podaljšana do dne 31. 12. 1958), iz katere izhaja, da je slovenske narodnosti. Drugih dokazov, da se tožničin oče po izselitvi v Italijo ni opredelil za italijansko narodnost oziroma, da se je pred italijanskimi organi opredelil za slovensko narodnost, kljub pozivom upravnega organa, tožnica ni predložila. Iz predložene osebne izkaznice in osebnega kartona registra stalnega prebivalstva izhaja, da se je tožničin oče do izselitve v Italijo pred tedanjimi jugoslovanskimi upravnimi organi opredeljeval za slovensko narodnost, tožnica pa ni izkazala, da je bilo temu tako tudi po izselitvi v Italijo. Nasprotno pa je mogoče že iz odklonitve povratka v kraj stalnega prebivališča in zaprosila za status begunca kot italijanskega državljana moč sklepati na opredelitev tožničinega očeta za italijansko narodnost po izselitvi v Italijo.

Na podlagi vsega navedenega prvostopenjski organ zaključuje, da tožnica ni uspela dokazati nepravilnega črtanja njenega očeta iz državljanske knjige, zato je odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo, št. 213-807/2010/2 (133-04) z dne 24. 2. 2011, zavrnilo.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je pravno nevzdržna razlaga upravnega organa, da je njen oče italijansko državljanstvo obdržal le do uveljavitve Mirovne pogodbe. Iz predloženega potrdila narodnoosvobodilnega odbora za Istro z dne 20. 4. 1960 namreč izhaja, da je bil italijanski državljan že leta 1940 in je zato zadržal italijansko državljanstvo, zato ga ni mogel na novo pridobiti z izselitvijo v Italijo. Navedbe upravnega organa v tem delu predstavljajo vmešavanje v notranje zadeve Republike Italije. Nedopustno je tudi, da upravni organ zahteva od nje dokazilo, da se oče ni opredelil za italijansko narodnost, saj tak dokument (dokaz) ne obstaja, bi pa moral z dokumentom, ki izkazuje, da se je opredelil za italijansko narodnost upravni organ razpolagati že ob črtanju iz državljanske knjige. Zato je bilo črtanje nedopustno. Na podlagi vsega navedenega sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in njeni zahtevi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in tožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za spremembo podatkov o državljanstvu v državljanski knjigi za njenega pokojnega očeta A.A. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih zakonih in mednarodnih pogodbah ter izhaja iz podatkov v upravnem spisu. Tožena stranka je v obrazložitvah odločb obeh stopenj podala pravilne razloge za svojo odločitev, zato jim sodišče v celoti sledi in razlogov v tem delu ponovno ne navaja na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožničin oče iz državljanske knjige črtan po tem, ko je bilo ugotovljeno, da mu je jugoslovansko državljanstvo prenehalo na podlagi 23. člena ZJD/64. Državljanska knjiga, v kateri je bil vpisan in naknadno iz nje črtan, se je vodila na podlagi zakona, zato je javna knjiga in zanjo velja zakonska presumpcija, da je vse, kar je v njej vpisano, zakonito. Ker pa je domneva o resničnosti tistega, kar se v javni listini potrjuje, izpodbojna (presumptio iuris), je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena, breme dokazovanja pa se v takem primeru prevali na tistega, ki neresničnost zatrjuje. Ker je torej dokazno breme v tem primeru obrnjeno, je brez pravne podlage tožničin ugovor, da ji dokazov za svoje navedbe ni treba predložiti oziroma, da mora te prvenstveno predložiti upravni organ.

ZJD/64 je v 23. členu za izgubo jugoslovanskega državljanstva določal štiri pogoje: da oseba živi v tujini, da se je v tujino izselila pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 1965), da je pridobila tuje državljanstvo in da po narodnosti pripada državi, katere državljanstvo je pridobila. Da je tožničin oče v času črtanja iz državljanske knjige že živel v Italiji in da se je tja preselil pred uveljavitvijo ZJD/64, za tožnico ni sporno. Da je italijansko državljanstvo „pridobil“, je tožena stranka pravilno, natančno in v skladu s sprejeto sodno prakso obrazložila v izpodbijani odločbi, sklicujoč se na mednarodne akte, ki so zavezovali tako SFRJ kot tudi Republiko Italijo.

Prav tako pa tožnica tudi po presoji sodišča ni uspela dokazati, da ne drži domneva, da se je njen oče ob izselitvi v Republiko Italijo opredelil za italijansko narodnost. Iz predložene fotokopije njegove osebne izkaznice, izdane dne 8. 12. 1955 (kateri je bila veljavnost podaljšana do dne 31. 12. 1958) in iz osebnega kartona registra stalnega prebivalstva nedvomno izhaja, da se je do izselitve v Italijo pred tedanjimi jugoslovanskimi upravnimi organi opredeljeval za slovensko narodnost, vendar je po presoji sodišča pri ugotovitvi narodnosti treba upoštevati tudi krajevne in časovne okoliščine za navedeno opredelitev, ki je bila podana pred tedanjim jugoslovanskim upravnim organom v obdobju, ko je na ozemlje tedanje cone A prišla civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije. Pri presoji narodnosti pa je treba upoštevati kontinuiteto posameznikovih dejanj, ki v okolju dejansko kažejo na njegovo narodnostno opredelitev. Kljub pozivu prvostopenjskega organa, tožnica tekom upravnega postopka ni predložila oziroma predlagala nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da se tožničin oče po izselitvi v Republiko Italijo ni opredelil za italijansko narodnost oziroma, da je bil slovenske narodnosti. Tožnica je očetovo slovensko narodnost po izselitvi v Republiko Italijo zgolj pavšalno zatrjevala in navedla, da italijanske oblasti ustrezne listine ne morejo izdati. Sodišče pri tem dodaja, da bi tožnica sporno dejstvo, kolikor je bil njen oče slovenske narodnosti tudi po izselitvi v Republiko Italijo, lahko dokazovala tudi z drugimi dokazi, ne samo z listinskimi, ki bi izkazali dejstva, ki sicer kažejo na slovensko narodnost. Tako bi npr. lahko predlagala zaslišanje prič, ki bi npr. potrdile, da je uporabljal slovenski jezik, da je slovenščine naučil tudi svoje potomce, da je sodeloval s slovenskimi društvi ali pri dejavnostih Slovencev, ki živijo v zamejstvu itd. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnih aktov obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu in mednarodnih aktih utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče še dodaja, da je tožena stranka ravnala zakonito (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ko je na podlagi napotila Upravnega sodišča RS, izraženega v pravnomočni sodbi, opr. št. U 979/2008-5 z dne 3. 9. 2008, v konkretnem primeru o tožničini zahtevi odločila vsebinsko. Se pa naslovno sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke v predhodnem upravnem postopku, da kolikor tožnica ni vložila zahteve za denacionalizacijo očetovega premoženja po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ta nima pravnega interesa za vložitev zahteve, ki je predmet tega postopka. Ta ugotovitev tožene stranke je namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS (primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 579/2000 z dne 18. 9. 2002 in opr. št. X Ips 1617/2006 z dne 15. 1. 2009, ter sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 21/2009 z dne 26. 1. 2011).

Ker je dejansko stanje, ki ga je prvostopenjski organ pravilno in popolno ugotovil v upravnem postopku, razvidno iz upravnega spisa in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, je odločitev na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške postopka. Njenemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.