Jedro

Terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki nastane z odločbo sodišča, izdano po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, je treba obravnavati enako kot stroške stečajnega postopka. Takšne terjatve ni treba prijaviti v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (odločitev o pravdnih stroških - 3. tč. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadaljevalo postopek, ki je bil prekinjen od 2.2.1999. Zaradi umika tožbe je nato tudi v 1. in 3. tč. izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI-IG 1369/95 z dne 9.10.1995, ter ustavilo postopek. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 27.170,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2001 do plačila.

Zoper stroškovno odločitev, vsebovano v navedenem sklepu (3. tč. izreka), se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da pravdni stroški v stečajnem postopku, ki se je začel 2.2.1999, niso nastali. Za stroške, ki so nastali pred tem, pa po mnenju tožeče stranke stečajni dolžnik ne odgovarja. Meni namreč, da bi morali biti ti stroški priglašeni v stečajno maso. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na izrecen ugovor glede nepriznavanja pravdnih stroškov. Tožeča stranka predlaga takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da se zavrne zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov pred 2.2.1999. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da pravdni stroški v stečajnem postopku niso nastali, in tudi, ko meni, da so stroški (vsaj večina) nastali pred 2.2.1999, ko se je začel stečajni postopek. Ne drži pa njena trditev, da stečajni dolžnik za te pravdne stroške ne odgovarja, prav tako pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem, da bi morali biti stroški postopka priglašeni v stečajno maso. Pravila stečajnega postopka o prijavljanju terjatev se nanašajo samo na tiste terjatve, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka. Vse terjatve, ki zoper stečajnega dolžnika nastanejo po začetku stečajnega postopka, pa so praviloma terjatve do stečajne mase oziroma stroški stečajnega postopka (smiselno po določbah 10., 136., in 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami, v nadaljevanju ZPPSL). Enako stališče je še v času veljavnosti ZPPSL iz leta 1989 zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v še vedno aktualnem pravnem mnenju (določbe ZPPSL, na podlagi katerih je bilo sprejeto, se vsebinsko niso spremenile), po katerem se obveznosti stečajnega dolžnika, nastale po začetku stečajnega postopka, obravnavajo enako kot stroški stečajnega postopka (Poročilo VSS 1/92, str. 38). Zanje pa velja, da se jih poplača iz zneska, ki ga je pred poplačilom upnikov treba izločiti iz razdelitvene mase (10. in 158. člen ZPPSL). Če torej terjatev nastane po začetku stečajnega postopka, upnik te terjatve v stečajnem postopku ne prijavi, pač pa se jo obravnava kot strošek stečajnega postopka (glej dr. Nina Plavšak, mag. Saša Prelič: ZPPSL s komentarjem, GV, Ljubljana, 2000, str. 140, 141 in 518). V tej zadevi se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel 2.2.1999. Odločilno je torej, ali je terjatev iz naslova pravdnih stroškov toženi stranki nastala pred ali po začetku stečajnega postopka. Terjatev na povrnitev stroškov postopka nastane šele takrat, ko sodišče o njej odloči s sodno odločbo (v konkretnem primeru z izpodbijanim sklepom oziroma celo z njegovo pravnomočnostjo), ne pa že takrat, ko ti stroški dejansko nastanejo (1. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). To pa pomeni, da v obravnavanem primeru terjatev tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov ni nastala pred začetkom stečajnega postopka, temveč po njem. Iz teh razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške, materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo tudi določbo 1. odstavka 158. člena ZPP, pri tem pa ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba z očitkom, da sodišče ni odgovorilo na izrecen ugovor tožeče stranke glede nepriznavanja pravdnih stroškov. Izpodbijani sklep je namreč v odločitvi o pravdnih stroških mogoče brez težav preizkusiti na podlagi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, saj gre predvsem za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Pritožba se v višino prisojenih pravdnih stroškov ne spušča, kar narekuje le uradni preizkus v tej smeri (2. odstavek 350. člena ZPP), ki pa je pokazal, da so stroški odmerjeni skladno z določili ZPP in Odvetniške tarife. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje izpodbijanega sklepa do plačila.

Izkaže se, da je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).