Jedro

Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J), ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele, pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 29. 7. 2019 in odločba št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 18. 3. 2019 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je zahteval priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi okvare vratne hrbtenice ter zaradi ohromelosti peroneusa levo, s posledičnimi težavami v desni in levi nogi, bolečinami pod desno lopatico in v desni roki. Vse je posledica poškodbe pri delu z dne 8. 12. 1984 in poškodbe, nastale na poti na delo dne 8. 10. 1986. Tožena stranka je sicer ugotovila, da je podana telesna okvara v obsegu 50 %, vendar zaradi posledic bolezni, ne pa zaradi posledic poškodbe pri delu. Zaradi nepravilnosti take ocene je tudi vložil tožbo na sodišče prve stopnje. V postopku je bilo ugotovljeno, da telesna okvara do 29. 7. 2019 znaša 80 %. S tako oceno se strinja, ne strinja pa se z ugotovljenim vzrokom, torej, da je telesna okvara posledica bolezni, prav tako se tudi ne strinja z datumom nastanka le-te. Sodišče je dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo dveh izvedencev, in sicer specialista ortopeda in specialistke MDPŠ. Z mnenjem specialista ortopeda se je tožnik strinjal, ni pa se strinjal z mnenjem specialistke MDPŠ. Zato je tudi zahteval postavitev novega izvedenca specialista nevrokirurga. Temu dokaznemu predlogu pa sodišče prve stopnje ni sledilo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Nevrokirurg je namreč po mnenju tožnika edino ustrezno strokovno usposobljen za oceno vprašanja vzročnosti telesne okvare. Dvigovanje bremen tudi do 40 kg na višino 80 cm, pomeni prej ekstremen kot pa običajen delovni napor. Takšno dvigovanje lahko povzroči nastanek hernije in druge okvare hrbtenice ter živčevja. To je sprožilni dejavnik za degenerativne in razvojne spremembe na hrbtenici. Izvedenca bi tako morala natančno podati odgovore in pojasnila, ali dvigovanje bremen do 40 kg na višino 80 cm predstavlja takšen fizični delovni napor, da lahko vodi do nastanka hernije in njenih posledičnih parez s parastezijami in hiperstezijami ter oslabljenostjo mišičja. Pri tem tožnik še navaja, da je bila njegova obravnava po poškodbi hitra, saj je bil že čez dva meseca operiran. Prvi znak hernije pa je bila bolečina. Opisane znake je tožnik navedel tudi pri osebnem zdravniku in tudi na specialističnem pregledu. Tudi ocena izvedenke, da gre za simetrično hernijo, ne more izključevati popoškodbene hernije. To vprašanje bi moral raziskati izvedenec radiolog in izvedenec nevrokirurg. Mnenje izvedenke specialistke MDPŠ zato ostaja nepopolno in nestrokovno. Mnenje je bilo oblikovano na podlagi očitno pomanjkljive zdravstvene dokumentacije. Pri oceni ni upoštevala bistvenih dejstev iz časovnega obdobja od 8. 12. 1984 dalje. Sodišče nekritično sledi mnenju izvedenke, da ni šlo za poškodbo pri delu, čeravno je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da pred nastankom poškodbe pri delu v letu 1984 ni imel nobenih zdravstvenih težav. Po tej poškodbi pa je bil od 10. 12. 1984 dalje v bolniškem staležu in nato 27. 2. 1985 tudi operiran. Odstranjen je bil počen disk. Izvedenec nevrokirurg bi moral ugotoviti, ali do počenega diska lahko pride brez delovanja sile, ali je za to potreben vpliv neke sile, npr. dvigovanje bremen do 40 kg oziroma večkratno dvigovanje bremen. Tožnik tako vztraja, da so se vse težave pojavile šele po prvi poškodbi pri delu dne 8. 12. 1984 in po drugi poškodbi v letu 1986, zato je invalidnost nastala izključno zaradi posledic poškodbe pri delu. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje kršilo načelo poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter relativno in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kar vse je pripeljalo do nepravilne sodbe. Pravica do drugega mnenja je temeljna civilizacijska pravica, ki je v obravnavanem primeru utemeljena tudi na določbi 254. člena ZPP. Nadalje izpostavlja še neprimeren odnos izvedenke do tožnika. Na njegova vprašanja namreč ni podajala odgovorov. Telesna okvara v obsegu 40 % zaradi izgube enega segmenta lumbalne regije mu je že bila priznana, in sicer 27. 2. 1985, torej takoj po operaciji. Ni razumljivo, da bi že pridobljeno pravico v tem postopku sedaj izgubil, tako v obsegu kot glede na čas nastanka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 29. 7. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 18. 3. 2019. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bila pri tožniku ugotovljena skupno 50 % telesna okvara, nastala 4. 2. 2019 zaradi bolezni. Tožena stranka se je oprla na določbo takrat veljavnega tretjega odstavka 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, kjer je bilo določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145., 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker pri tožniku ni bila ugotovljena niti poškodba pri delu niti poklicna bolezen, je tožena stranka zahtevo za priznanje invalidnine za telesno okvaro zavrnila.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo najprej izvedenca specialista ortopeda, nato še specialistke MDPŠ.

7. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje je bilo pri tožniku s sklepom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 11. 12. 1985 ugotovljeno, da je zaradi bolezni od 30. 4. 1985 dalje podana 40 % telesna okvara zaradi izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije. Taka odločitev je bila potrjena s sklepom z dne 6. 6. 1986, razen glede datuma nastanka telesne okvare, ki je bil postavljen na dan 27. 2. 1985. Z odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS, št. SI 281/86‑16 z dne 19. 2. 1987 in z odločbo Sodišča združenega dela SR Slovenije št. I SP 100/87-3 z dne 6. 5. 1987, sta bili prej omenjeni odločbi tožene stranke potrjeni.

8. Iz izvedenskih mnenj pridobljenih tekom sodnega postopka izhaja, da je pri tožniku prišlo še do dodatnih telesnih okvar, ki jih podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Skupno je bilo ugotovljeno, da zaradi okvare hrbtenice znaša telesna okvara 70 % ter zaradi ohromelosti peroneusa 30 %. Upoštevaje 1. točko XI. Seznama telesnih okvar sodišče tako ugotavlja, da znaša telesna okvara pri tožniku 70 % + 10 %, torej skupno 80 %. Skupno ugotovljen odstotek telesnih okvar glede na pritožbene navedbe ni sporen.

9. Je pa glede na pritožbene navedbe sporen datum nastanka telesna okvare in pa vzrok nastanka telesne okvare. Tožnik namreč uveljavlja, da naj bi bila telesna okvara posledica poškodbe pri delu, ki naj bi jo utrpel 8. 12. 1984 in pa 8. 10.1986. 10. Glede vzroka nastanka invalidnosti je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje obeh izvedencev, še posebej izvedenke MDPŠ. Po pregledu dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ter medicinske in delovne dokumentacije ter dokumentacije v zdravstvenem kartonu je sodna izvedenka podala izvedensko mnenje, da so telesne okvare pri tožniku posledica bolezni. Dodatno je svoje ugotovitve pojasnila tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo. Izvedenka pri tem ugotavlja, da ima tožnik hude degenerativne spremembe celotne hrbtenice, ki so bile glede na RTG izvide že prirojene v smislu kongenitalno zoženega spinalnega kanala in začetne spondilolisteze L4 in spine bifide S1. Te spremembe so omogočile, da so fizične obremenitve pri delu pospešile okvare medvretenčnih ploščic ledvene hrbtenice, pri čemer so se prve bolečine pojavile v križu in desni spodnji okončini že v mesecu maju 1981. Kljub upokojitvi leta 2003 se degenerativni proces ni ustavil, temveč so se težave še stopnjevale in so še vedno napredujoče v poteku celotnega dela hrbtenice, kar je tudi dokaz, da gre za degenerativni proces. S tem razlogom je utemeljena tudi njegova invalidnost I. kategorije. Niti v medicinski dokumentaciji zdravstvenega kartona niti v dokumentaciji v sodnem ter upravnem spisu ni zapisov ali dokumentov, ki bi s prijavo z ER-8 obrazcem dokazovali poškodbo pri delu dne 8. 12. 1984 in poškodbo na poti na delo dne 8. 10. 1986. V zdravstvenem kartonu pri osebni zdravnici in izvidih lečečih specialistov so zapisi o napredujočih degenerativnih spremembah, opisi kliničnega stanja pa ne kolerirajo z zatrjevano poškodbo, ne vratne in ne ledvene hrbtenice, pač pa z njenimi degenerativnimi spremembami in tudi psihosomatsko nadgradnjo s simptomi fibromialgije.

11. ZPIZ-2 v prvem odstavku 66. člena določa, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa in drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

12. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da so ugotovljene telesne okvare posledica poškodbe pri delu. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da so pri tožniku podane degenerativne spremembe in da so se mu prvič pojavile bolečine v križu in desni spodnji okončini že v mesecu maju 1981. Tožnik tudi ni predložil dokumentacije, ki bi izkazovala, da je šlo za poškodbo pri delu niti ni s tem v zvezi predlagal nobenih dokazov. Tako tudi ni predložil prijave poškodbe pri delu z ER-8 obrazcem. Te dokumentacije tudi sodna izvedenka ni našla v medicinski dokumentaciji. Ker je bilo izvedensko mnenje prepričljivo, tako glede datuma nastanka telesne okvare kot tudi glede vzroka nastanka invalidnosti, so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Kot je bilo že pojasnjeno je imelo sodišče prve stopnje v podanem izvedenskem mnenju ustrezno podlago za svojo odločitev. S tem v zvezi so torej neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi zaradi zavrnitve tožnikovega dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca specialista nevrokirurga, ostalo dejansko stanje nerazčiščeno oziroma da naj bi sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov kršilo načelo poštenega sojenja. Sodišču prve stopnje je namreč prepuščeno, da odloči, s katerega področja medicine potrebuje izvedensko mnenje. V predmetni zadevi se je odločilo, da je za razjasnitev dejanskega stanja potrebno postaviti izvedenca specialista ortopeda. Po prejemu tega mnenja pa se je odločilo še za pridobitev izvedenskega mnenja specialistke MDPŠ. Ker tožnik uveljavlja ravno vprašanje vzroka nastanka telesne okvare, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno pridobilo mnenje izvedenke specialistke MDPŠ, saj gre za strokovnjakinjo, ki na eni strani ugotavlja zdravstveno stanje zavarovanca, na drugi strani pa obremenitve in škodljivosti na delovnem mestu in je tako ključna pri ugotavljanju tako morebitnih poškodb pri delu, kot tudi poklicnih bolezni. Sodno izvedenko je tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Po pregledu zapisnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik imel možnost postavljati vprašanja ter da je izvedenka na njegova vprašanja tudi odgovorila. Če pa se tožnik z odgovori ni strinjal, to še ne pomeni, da je bil odnos izvedenke do njega žaljiv, poniževalen oziroma krivičen, kot to neutemeljeno uveljavlja v pritožbi.

13. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J)4, ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 121/2021.