Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.800 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.500 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.100 EUR in za strah v višini 2.295 EUR.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo. Delno je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo z 11.695 EUR na 7.800 EUR. Ugotovilo je, da je tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.000 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.500 EUR in za strah v višini 1.300 EUR. Sicer je pritožbo toženke zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim ji ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in meni, da te niso bile dovolj upoštevane pri odmeri odškodnine. Poleg tega zatrjuje, da je nekaj mesecev trpela hude telesne bolečine, predvsem izrazite glavobole, in da telesne bolečine trpi še danes, zlasti ob spremembi vremena. Nazadnje navaja, da pritožbeno sodišče ne bi smelo slediti nenapisanemu pravilu, da se oškodovancem za vsak odstotek ugotovljenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodi odškodnina v višini 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR).

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnica utrpela vreznine v desnem temenskem predelu, na čelu in na licu.

8. Ni mogoče pritrditi tožničinemu stališču, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vse okoliščine primera. Poleg tega primerjava z drugimi podobnimi primeri oškodovancev ne daje podlage za prisojo višje odškodnine (niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti).

9. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnica hude bolečine trpela le zelo kratek čas in da glavoboli niso posledica nezgode.

Zato navedbe, ki tem ugotovitvam nasprotujejo, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in jih revizijsko sodišče ni upoštevalo.

10. Pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pomembna konkretna prizadetost posameznega oškodovanca. Ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti v odstotkih je lahko le v določeno orientacijsko pomoč, vendar ni odločilna, saj bi sicer prišlo do nedopustnega tarifiranja odškodnin. Tožnica torej nima prav, da je takšen način izračuna višine odškodnine uveljavljen v sodni praksi. Prav tako takšen način odločanja ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Odškodnina v višini približno deset mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (Uradni list 121/2007) pa je primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za to obliko nepremoženjske škode.

11. Materialno pravo je pravilno uporabljeno. Ker revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče toženkino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).