VSRS Sodba I Up 106/2025

Jedro

Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi zavedati že ob vložitvi prošnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3333/2024/15 (1222-15) z dne 27. 1. 2025, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka), odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane njegovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka), mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije in držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju: Konvencija; 3. točka izreka), ter odločila, da če v tem roku tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Tožniku je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka).

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3333/2024/15 (1222-15) z dne 27. 1. 2025, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka), odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane njegovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka), mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije in držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju: Konvencija; 3. točka izreka), ter odločila, da če v tem roku tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Tožniku je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka).

2.Upravno sodišče je, sklicujoč se na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), pritrdilo ugotovitvi toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Poudarilo je, da je toženka pravilno opozorila, da tožnik ni ne zatrjeval ne predložil dokazov, da naj v izvorni državi ne bi prejel potrebne zdravstvene oskrbe, niti za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Upravno sodišče je razlogovalo, da je tožnik v upravnem postopku na osebnem razgovoru kot edino pomoč, ki bi jo potreboval v Tuniziji, navedel potrebo po stanovanju in da bi, če bi tega imel, ostal tam. Tako ni navedel, da se v Tunizijo ne želi vrniti, ker tam ne bi prejel zadostne zdravstvene oskrbe, ki bi pomenila kršitev 3. člena EKČP. Zato se dokazno breme po presoji Upravnega sodišča ni prevalilo na toženko. Da bi do te situacije prišlo, bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna. Ker pa tega ni trdil, ne drži, da bi morala toženka preveriti zdravstveni sistem v izvorni državi in ugotoviti, ali bi mu bila tam nudena ustrezna zdravstvena oskrba ob upoštevanju njegovih konkretnih okoliščin. Posledično je Upravno sodišče kot nerelevanten zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke.

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3333/2024/15 (1222-15) z dne 27. 1. 2025, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka), odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane njegovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka), mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije in držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju: Konvencija; 3. točka izreka), ter odločila, da če v tem roku tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Tožniku je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka).

2.Upravno sodišče je, sklicujoč se na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), pritrdilo ugotovitvi toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Poudarilo je, da je toženka pravilno opozorila, da tožnik ni ne zatrjeval ne predložil dokazov, da naj v izvorni državi ne bi prejel potrebne zdravstvene oskrbe, niti za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Upravno sodišče je razlogovalo, da je tožnik v upravnem postopku na osebnem razgovoru kot edino pomoč, ki bi jo potreboval v Tuniziji, navedel potrebo po stanovanju in da bi, če bi tega imel, ostal tam. Tako ni navedel, da se v Tunizijo ne želi vrniti, ker tam ne bi prejel zadostne zdravstvene oskrbe, ki bi pomenila kršitev 3. člena EKČP. Zato se dokazno breme po presoji Upravnega sodišča ni prevalilo na toženko. Da bi do te situacije prišlo, bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna. Ker pa tega ni trdil, ne drži, da bi morala toženka preveriti zdravstveni sistem v izvorni državi in ugotoviti, ali bi mu bila tam nudena ustrezna zdravstvena oskrba ob upoštevanju njegovih konkretnih okoliščin. Posledično je Upravno sodišče kot nerelevanten zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke.

3.Pojasnilo je tudi, da je tožnik v upravnem sporu sicer spremenil svojo izjavo in izpovedal, da se v Tunizijo ne želi vrniti, ker se tam ne more zdraviti, ter da bi tam za zdravljenje potreboval veliko denarja in da je fizioterapija na voljo, a je plačljiva. To pa po presoji Upravnega sodišča ne zadošča za ugotovitev, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Tunizijo posredno ali neposredno izpostavljen ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Plačljivost zdravljenja namreč ne pomeni ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP. Glede tožnikovega pričakovanja, da mu Slovenija zagotovi zdravljenje, je Upravno sodišče pojasnilo, da postopek mednarodne zaščite ni namenjen zagotovitvi zdravljenja tujih državljanov.

2.Upravno sodišče je, sklicujoč se na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), pritrdilo ugotovitvi toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Poudarilo je, da je toženka pravilno opozorila, da tožnik ni ne zatrjeval ne predložil dokazov, da naj v izvorni državi ne bi prejel potrebne zdravstvene oskrbe, niti za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Upravno sodišče je razlogovalo, da je tožnik v upravnem postopku na osebnem razgovoru kot edino pomoč, ki bi jo potreboval v Tuniziji, navedel potrebo po stanovanju in da bi, če bi tega imel, ostal tam. Tako ni navedel, da se v Tunizijo ne želi vrniti, ker tam ne bi prejel zadostne zdravstvene oskrbe, ki bi pomenila kršitev 3. člena EKČP. Zato se dokazno breme po presoji Upravnega sodišča ni prevalilo na toženko. Da bi do te situacije prišlo, bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna. Ker pa tega ni trdil, ne drži, da bi morala toženka preveriti zdravstveni sistem v izvorni državi in ugotoviti, ali bi mu bila tam nudena ustrezna zdravstvena oskrba ob upoštevanju njegovih konkretnih okoliščin. Posledično je Upravno sodišče kot nerelevanten zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke.

4.Tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in odpravi izpodbijani upravni akt, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da nima medicinskega znanja, zato ne ve, kakšno zdravstveno oskrbo potrebuje. Posledično od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bi lahko že ob vložitvi prošnje zatrjeval oziroma dokazoval, da mu ta v izvorni državi ne bo zagotovljena. Toženka bi morala po njegovem mnenju, glede na 8. in 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, preveriti zdravstveni sistem v Tuniziji in okoliščine, ali bi pridobljeni podatki lahko povečali možnost za pridobitev mednarodne zaščite oziroma ali je izkazana nevarnost za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Opozarja, da njegovo zdravljenje še ni zaključeno in da za popolno rehabilitacijo potrebuje fizioterapijo, o čemer bi lahko mnenje podal le sodni izvedenec medicinske stroke. V izvorni državi pa zaradi plačljivosti fizioterapije tega zdravljenja ne bi mogel zaključiti. Tudi o teh posledicah bi lahko po njegovem prepričanju mnenje podal le sodni izvedenec medicinske stroke. Meni, da huda bolezen lahko pomeni razlog za podelitev mednarodne zaščite,

3.Pojasnilo je tudi, da je tožnik v upravnem sporu sicer spremenil svojo izjavo in izpovedal, da se v Tunizijo ne želi vrniti, ker se tam ne more zdraviti, ter da bi tam za zdravljenje potreboval veliko denarja in da je fizioterapija na voljo, a je plačljiva. To pa po presoji Upravnega sodišča ne zadošča za ugotovitev, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Tunizijo posredno ali neposredno izpostavljen ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Plačljivost zdravljenja namreč ne pomeni ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP. Glede tožnikovega pričakovanja, da mu Slovenija zagotovi zdravljenje, je Upravno sodišče pojasnilo, da postopek mednarodne zaščite ni namenjen zagotovitvi zdravljenja tujih državljanov.

in opozarja, da se ne toženka ne sodišče nista opredelila do načela nevračanja.

4.Tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in odpravi izpodbijani upravni akt, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da nima medicinskega znanja, zato ne ve, kakšno zdravstveno oskrbo potrebuje. Posledično od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bi lahko že ob vložitvi prošnje zatrjeval oziroma dokazoval, da mu ta v izvorni državi ne bo zagotovljena. Toženka bi morala po njegovem mnenju, glede na 8. in 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, preveriti zdravstveni sistem v Tuniziji in okoliščine, ali bi pridobljeni podatki lahko povečali možnost za pridobitev mednarodne zaščite oziroma ali je izkazana nevarnost za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Opozarja, da njegovo zdravljenje še ni zaključeno in da za popolno rehabilitacijo potrebuje fizioterapijo, o čemer bi lahko mnenje podal le sodni izvedenec medicinske stroke. V izvorni državi pa zaradi plačljivosti fizioterapije tega zdravljenja ne bi mogel zaključiti. Tudi o teh posledicah bi lahko po njegovem prepričanju mnenje podal le sodni izvedenec medicinske stroke. Meni, da huda bolezen lahko pomeni razlog za podelitev mednarodne zaščite,

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

in opozarja, da se ne toženka ne sodišče nista opredelila do načela nevračanja.

6.Pritožba ni utemeljena.

in opozarja, da se ne toženka ne sodišče nista opredelila do načela nevračanja.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

7.Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) določa, da se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev, (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (28. člen ZMZ-1).

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

8.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pa pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva alineja).

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) določa, da se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev, (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (28. člen ZMZ-1).

9.Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno in s pravilnimi razlogi zavrnilo pritožnikove navedbe, da bi morala toženka preveriti zdravstveni sistem v izvorni državi in ugotoviti, ali bi mu bila tam nudena ustrezna zdravstvena oskrba. Utemeljeno je kot nerelevanten zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Vrhovno sodišče se strinja s presojo Upravnega sodišča, da bi moral pritožnik vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP, ter da bi šele tedaj dokazno breme prešlo na toženko. V zvezi z zakonsko ureditvijo, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), ter da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (prva poved prvega odstavka 22. člena ZMZ-1), namreč obstaja ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča,

7.Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) določa, da se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev, (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (28. člen ZMZ-1).

v skladu s katero je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

8.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pa pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva alineja).

Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru.

8.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pa pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva alineja).

9.Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno in s pravilnimi razlogi zavrnilo pritožnikove navedbe, da bi morala toženka preveriti zdravstveni sistem v izvorni državi in ugotoviti, ali bi mu bila tam nudena ustrezna zdravstvena oskrba. Utemeljeno je kot nerelevanten zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Vrhovno sodišče se strinja s presojo Upravnega sodišča, da bi moral pritožnik vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP, ter da bi šele tedaj dokazno breme prešlo na toženko. V zvezi z zakonsko ureditvijo, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), ter da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (prva poved prvega odstavka 22. člena ZMZ-1), namreč obstaja ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, v skladu s katero je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru.

10.Pritožnik ne more uspeti niti z navedbami, da od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bi že ob vložitvi prošnje zatrjeval in dokazoval, da mu v državi izvora zdravstvena oskrba ne bo zagotovljena, saj ne ve, kakšno zdravljenje potrebuje. Postopek za priznanje mednarodne zaščite se začne z vložitvijo prošnje (prvi odstavek 44. člena ZMZ-1). Zato - če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi zavedati že ob vložitvi prošnje. Nasprotno bi pomenilo vlaganje prošnje iz previdnosti, brez konkretne podlage v dejanskih okoliščinah njegove situacije.

9.Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno in s pravilnimi razlogi zavrnilo pritožnikove navedbe, da bi morala toženka preveriti zdravstveni sistem v izvorni državi in ugotoviti, ali bi mu bila tam nudena ustrezna zdravstvena oskrba. Utemeljeno je kot nerelevanten zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Vrhovno sodišče se strinja s presojo Upravnega sodišča, da bi moral pritožnik vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP, ter da bi šele tedaj dokazno breme prešlo na toženko. V zvezi z zakonsko ureditvijo, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), ter da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (prva poved prvega odstavka 22. člena ZMZ-1), namreč obstaja ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, v skladu s katero je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru.

10.Pritožnik ne more uspeti niti z navedbami, da od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bi že ob vložitvi prošnje zatrjeval in dokazoval, da mu v državi izvora zdravstvena oskrba ne bo zagotovljena, saj ne ve, kakšno zdravljenje potrebuje. Postopek za priznanje mednarodne zaščite se začne z vložitvijo prošnje (prvi odstavek 44. člena ZMZ-1). Zato - če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi zavedati že ob vložitvi prošnje. Nasprotno bi pomenilo vlaganje prošnje iz previdnosti, brez konkretne podlage v dejanskih okoliščinah njegove situacije.

11.Prav tako je Upravno sodišče v 19. točki obrazložitve pravilno presodilo, da plačljivost zdravljenja v Tuniziji ne pomeni ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP, zato tudi ne razloga za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Pritožnik tako ne more biti uspešen z navedbami, da zaradi plačljivosti fizioterapije zdravljenja ne bi mogel dokončati in da bi o posledicah nezaključenega zdravljenja lahko mnenje podal le izvedenec medicinske stroke. Vrhovno sodišče je namreč že presodilo, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic,

10.Pritožnik ne more uspeti niti z navedbami, da od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bi že ob vložitvi prošnje zatrjeval in dokazoval, da mu v državi izvora zdravstvena oskrba ne bo zagotovljena, saj ne ve, kakšno zdravljenje potrebuje. Postopek za priznanje mednarodne zaščite se začne z vložitvijo prošnje (prvi odstavek 44. člena ZMZ-1). Zato - če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi zavedati že ob vložitvi prošnje. Nasprotno bi pomenilo vlaganje prošnje iz previdnosti, brez konkretne podlage v dejanskih okoliščinah njegove situacije.

11.Prav tako je Upravno sodišče v 19. točki obrazložitve pravilno presodilo, da plačljivost zdravljenja v Tuniziji ne pomeni ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP, zato tudi ne razloga za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Pritožnik tako ne more biti uspešen z navedbami, da zaradi plačljivosti fizioterapije zdravljenja ne bi mogel dokončati in da bi o posledicah nezaključenega zdravljenja lahko mnenje podal le izvedenec medicinske stroke. Vrhovno sodišče je namreč že presodilo, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi splošne slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče EU pa je odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi.

dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi splošne slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

12.Poleg tega iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka ugotovila, da je bila pritožniku v Bosni in Hercegovini nudena zadostna zdravstvena oskrba, da je lahko prepotoval celotno pot celo do Švice. Pritožnik temu ne ugovarja, v pritožbi pa tudi ne predstavi izjemnih okoliščin glede svojega zdravstvenega stanja, ki bi lahko vodile v nečloveško oziroma poniževalno ravnanje v smislu 3. člena EKČP, zato s pavšalnim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2013 z dne 24. 7. 2013 ne more uspeti.

11.Prav tako je Upravno sodišče v 19. točki obrazložitve pravilno presodilo, da plačljivost zdravljenja v Tuniziji ne pomeni ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP, zato tudi ne razloga za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Pritožnik tako ne more biti uspešen z navedbami, da zaradi plačljivosti fizioterapije zdravljenja ne bi mogel dokončati in da bi o posledicah nezaključenega zdravljenja lahko mnenje podal le izvedenec medicinske stroke. Vrhovno sodišče je namreč že presodilo, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi splošne slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče EU pa je odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi.

Sodišče EU pa je odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi.

13.V pritožbi pavšalno zatrjuje tudi, da se ne toženka ne Upravno sodišče nista opredelila do načela nevračanja, kar je mogoče razumeti v smislu, da tega načela nista spoštovala. Ker je trditev neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče zavrne le na splošni ravni. Tako ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil pritožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

12.Poleg tega iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka ugotovila, da je bila pritožniku v Bosni in Hercegovini nudena zadostna zdravstvena oskrba, da je lahko prepotoval celotno pot celo do Švice. Pritožnik temu ne ugovarja, v pritožbi pa tudi ne predstavi izjemnih okoliščin glede svojega zdravstvenega stanja, ki bi lahko vodile v nečloveško oziroma poniževalno ravnanje v smislu 3. člena EKČP, zato s pavšalnim sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2013 z dne 24. 7. 2013 ne more uspeti.

14.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo zavrnilo.

13.V pritožbi pavšalno zatrjuje tudi, da se ne toženka ne Upravno sodišče nista opredelila do načela nevračanja, kar je mogoče razumeti v smislu, da tega načela nista spoštovala. Ker je trditev neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče zavrne le na splošni ravni. Tako ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil pritožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

14.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo zavrnilo.

-------------------------------

14.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo zavrnilo.

-------------------------------

1Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) I Up 253/2013 z dne 24. 7. 2013.

-------------------------------

1Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) I Up 253/2013 z dne 24. 7. 2013.

2Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2014, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 221/2024 z dne 9. 10. 2024 in I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024.

1Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) I Up 253/2013 z dne 24. 7. 2013.

2Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2014, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 221/2024 z dne 9. 10. 2024 in I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024.

3Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024, točka 11.

2Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2014, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 221/2024 z dne 9. 10. 2024 in I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024.

4Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, točka 12.

3Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024, točka 11.

5Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, točka 12.

4Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, točka 12.

6Sodba Sodišča EU C-542/13 z dne 18. 12. 2014, točka 36.

5Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, točka 12.

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

6Sodba Sodišča EU C-542/13 z dne 18. 12. 2014, točka 36.

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 21, 21/1, 22, 23, 23/1, 23/1-8, 28, 31, 44

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSRS Sodba I Up 106/2025

ECLI:SI:VSRS:2025:I.UP.106.2025 Upravni oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 21, 21/1, 22, 23, 23/1, 23/1-8, 28, 31, 44

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas