Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno in ustrezno pojasnilo, da so dejstva, ki jih je dolžnica zatrjevala v ugovoru po izteku roka, nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi. Prav tako je pravilno ugotovilo, da dolžnica v ugovoru po izteku roka ni izkazala, da v njem navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi in posledično na podlagi drugega odstavka 56. člena ZIZ ugovor po izteku roka utemeljeno zavrglo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti paziti na to, ali je bil dolg na način, ki ga je zatrjevala dolžnica (tj. s kompenzacijami, opravljenimi med upnikom in glavnim dolžnikom) že v celoti poravnan. Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi mora sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti paziti na morebitno prenehanje veljavnosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izterjavo terjatve, glede katere se vodi izvršba (prvi odstavek 76. člena ZIZ), prav tako pa tudi, ali je bila terjatev morebiti poplačana v okviru izvrševanja sklepa o izvršbi. Morebitno prenehanje terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še pred vložitvijo predloga za izvršbo, na podlagi izvedenih plačil glavnega dolžnika oziroma s kompenzacijo med glavnim dolžnikom in upnikom, pa se upošteva le na ugovor dolžnika, ki mora biti vložen pravočasno (drugi odstavek 56. člena ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v točki I izreka ter v delu točke II izreka, v katerem je bilo odločeno, da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovornega postopka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor dolžnice po izteku roka (točka I izreka) in odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške ugovornega postopka (točka II izreka).

2. Zoper citirani sklep je laično pritožbo pravočasno vložila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Navedla je, da je šele 14. 9. 2022 prejela izpiske odprtih postavk in dokazila s strani upnika, da je dolg v celoti poravnan, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da so njene navedbe prepozne, nepravilna. Iz izpiskov je jasno razvidno, da je celoten dolg iz notarskega zapisa poravnan, in sicer na način kompenzacije, kar je bilo posebej obrazloženo na dodatnem listu. Torej je nesporno, da je bil upnik v celoti poplačan že 18. 8. 2017 in je zato izvršba absolutno nedovoljena. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da še enkrat preuči vse dokaze in ugodi njenemu ugovoru po izteku roka ter izvršbo ustavi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlogu za ustavitev izvršbe ter predlagal njeno zavrnitev. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upoštevaje vsebino pritožbe in dejstvo, da je bilo v točki II izreka izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka, odločeno v dolžničino korist, je pritožbeno sodišče štelo, da dolžnica sklep sodišča prve stopnje izpodbija le v delu, v katerem v postopku ni uspela, to je v točki I izreka in v delu točke II izreka, v katerem je bilo odločeno, da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovornega postopka (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Pritožbeni preizkus v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in razlogov, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je zato opravilo le v tem delu.

6. V skladu s 56. členom ZIZ lahko dolžnik vloži ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek).

7. Dolžnica je v ugovoru po izteku roka, vloženem po pooblaščencu, zatrjevala, da je pooblaščenec dolžnice od upnika 14. 9. 2022 pridobil dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bila celotna terjatev plačana že 18. 8. 2017, torej še pred rokom zapadlosti, ki je bil v notarskem zapisu SV 513/2016 z dne 20. 10. 2016 določen 31. 8. 2017. Navajala je tudi, da je že starejša (74 let) in popoln pravni laik, zato ni vedela, na kaj se predmetna izvršba sploh nanaša, vse dokler zadeve ni predala svojemu pooblaščencu, ki je vso dokumentacijo prejel na dan vložitve ugovora po izteku roka in šele takrat ugotovil, da dolg ne obstaja.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno in ustrezno pojasnilo, da so dejstva, ki jih je dolžnica zatrjevala v ugovoru po izteku roka, nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi. Prav tako je pravilno ugotovilo, da dolžnica v ugovoru po izteku roka ni izkazala, da v njem navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi in posledično na podlagi drugega odstavka 56. člena ZIZ ugovor po izteku roka utemeljeno zavrglo. Drži sicer, da je dolžnica oziroma njen pooblaščenec podatke in listine, na katere se je sklicevala in jih priložila ugovoru po izteku roka (Odprte postavke kupcev na dan 14. 9. 2022, Pregled postavk kupcev na dan 14. 9. 2022, Pregled postavk dobaviteljev na dan 14. 9. 2022), po zaprosilu pooblaščenca, podanem 13. 9. 2022, od upnika pridobila šele 14. 9. 2022. Vendar pa v ugovoru ni pojasnila, zakaj podatkov o stanju terjatev upnika do glavnega dolžnika (ki jih je upnik dolžničinemu pooblaščencu, glede na ugovorne navedbe, očitno posredoval že naslednji dan po tem, ko ga je ta 13. 9. 2022 zaprosil zanje) ni mogla pridobiti že prej in zakaj sama oziroma njen pooblaščenec, ki ga je pooblastila že dne 1. 7. 2022, ko je še tekel rok za vložitev (rednega) ugovora zoper sklep o izvršbi, upnika za te podatke nista zaprosila še pred iztekom ugovornega roka, temveč šele 13. 9. 2022. Nenazadnje dolžnica ni pojasnila niti tega, zakaj k ugovoru po izteku roka priloženega opomina z dne 12. 1. 2022, na katerega se je v ugovoru po izteku roka prav tako sklicevala kot na dokaz o neobstoju dolga, ki je predmet izvršbe, ni mogla predložiti ter nanj oprtih trditev v zvezi s prenehanjem terjatve podati že v rednem ugovornem roku, glede na to, da je bil opomin izdan in glavnemu dolžniku (dolžničinemu sinu) poslan več kot pet mesecev pred vložitvijo predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da navedb, da je dolžnica starejša gospa in pravno nevedna, ni mogoče šteti kot pravno upoštevnih dejstev v smislu izkaza razlogov, zaradi katerih dolžnica v ugovoru po izteku roka zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni uveljavljala že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Nenazadnje je dolžnica v odprtem roku za vložitev (rednega) ugovora zoper sklep o izvršbi poiskala pomoč in za zastopanje v predmetni zadevi kot pooblaščenca pooblastila Roberta Törnarja, vendar ugovora zoper sklep o izvršbi niti sama niti po pooblaščencu ni vložila.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti paziti na to, ali je bil dolg na način, ki ga je zatrjevala dolžnica (tj. s kompenzacijami, opravljenimi med upnikom in glavnim dolžnikom) že v celoti poravnan. Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi mora sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti paziti na morebitno prenehanje veljavnosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izterjavo terjatve, glede katere se vodi izvršba1 (prvi odstavek 76. člena ZIZ), prav tako pa tudi, ali je bila terjatev morebiti poplačana v okviru izvrševanja sklepa o izvršbi. Morebitno prenehanje terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še pred vložitvijo predloga za izvršbo, na podlagi izvedenih plačil glavnega dolžnika oziroma s kompenzacijo med glavnim dolžnikom in upnikom, pa se upošteva le na ugovor dolžnika, ki mora biti vložen pravočasno (drugi odstavek 56. člena ZIZ). Če dolžnik v ugovoru po izteku roka uveljavlja dejstva glede prenehanja terjatve, ki so obstajala že v času, ko bi jih lahko uveljavljal v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ob tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde v rednem ugovoru ni mogel uveljavljati, sodišče v zakonskih določbah nima podlage za vsebinsko obravnavo ugovora po izteku roka in presojo utemeljenosti takšnega ugovora (torej presojo, ali je terjatev res prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo), ampak ga mora na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 56. člena ZIZ zavreči. Takšna odločitev (ne glede na to, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi vsebinsko opredelilo do vprašanja, ali se listine, ki jih je predložila dolžnica, nanašajo na terjatve, ki so predmet izvršbe) ne predstavlja meritorne odločitve o utemeljenosti vloženega ugovora po izteku roka2, zaradi česar za presojo pravilnosti sklepa sodišča prve stopnje tudi v pritožbenem postopku niso pomembni razlogi, ki jih dolžnica navaja v smeri vsebinske utemeljenosti vloženega ugovora po izteku roka. Pritožbenemu sodišču se zato do njih ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

10. Glede na pravilno odločitev o zavrženju ugovora po izteku roka je sodišče prve stopnje pod točko II izreka izpodbijanega sklepa sprejelo tudi pravilno odločitev, da dolžnica svoje ugovorne stroške nosi sama, saj ne gre za stroške, ki bi ji jih upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

11. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Da bi izvršilni naslov morebiti bil razveljavljen, odpravljen ali spremenjen, dolžnica ni trdila. 2 Če je ugovor zavržen, se šteje, kot da sploh ni bil vložen.