Jedro

Ker je tožeča stranka v postopku brezplačne pravne pomoči prosila za dodelitev le-te v kazensko-preiskovalnem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je zagrožena zaporna kazen, bi ji tako, upoštevajoč okoliščine in zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč, kolikor tožeča stranka izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 692/2020 z dne 13. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki zastopanja v postopku št. I Kpd 5451/2020. S sklicevanjem na 7. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavlja, da se brezplačna pravna pomoč dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah, po mnenju organa pa v predmetni zadevi za tak primer ne gre, saj obtožni akt še ni bil vložen. Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se namreč uvede šele na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe (prvi odstavek 430. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP). Pred njegovo vložitvijo državni tožilec sicer lahko predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja, vendar pa to še ne pomeni kazenskega sodnega postopka. V tej fazi sodišče ne sprejema odločitev, zoper katere bi se osumljenec imel možnost pritožiti, niti ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti oziroma dokazov, ki bi jih predlagal oškodovanec. Prav tako osumljenec ne more sodišču predlagati izvedbe dokazov v svojo korist, temveč bo te lahko predlagal šele v kazenskem postopku po vloženem obtožnem predlogu.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč v zadevi, za katero ZBPP ne omogoča njene dodelitve, zaradi česar je njena prošnja nerazumna in jo je bilo treba iz tega razloga zavrniti. Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le-teh, ne pomeni začetka kazenskega postopka. To pomeni, da v skladu z določbo 431. člena ZKP sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi zgolj nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe niti posebnega zavrnilnega sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca le pisno obvesti. Ta se zoper odločitev sodnika ne more pritožiti niti zahtevati odločitve zunaj obravnavnega senata, ampak se po prejemu obvestila sodnika odloči, ali bo vložil obtožni predlog. Navedeno pomeni, da bo prosilka v postopku zgolj zaslišana in sodnik v zvezi z njo ne bo izdal nobene odločbe, zaradi česar je zaključiti, da ne gre za sodni postopek v smislu 1. člena ZBPP. V primeru vložitve obtožnega predloga bo prosilka lahko takrat zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči, seveda če bo izpolnjevala vse zakonsko določene pogoje.

3. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, zaradi kršitve materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Z izpodbijano odločitvijo se ne strinja, saj se za sodno varstvo po 1. členu ZBPP šteje tudi varstvo pravic, obveznosti in pravnih razmerij pred sodišči in ne zgolj varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. V skladu s 7. členom ZBPP pa se brezplačna pravna pomoč lahko odobri tudi za pravno svetovanje in za vse oblike sodnega varstva pred sodišči v Republiki Sloveniji. Ker bo tožnica v postopku posameznih preiskovalnih dejanjih zaslišana, zaslišane pa bodo tudi priče, ko ima pravico biti navzoča in postavljati vprašanja, gre v konkretnem primeru prav tako za sodno varstvo pred sodiščem. Tožnica poudarja, da bo izid posameznih preiskovalnih dejanj vplival na nadaljnji potek postopka, tožnica kot osumljenka pa je pravni laik in potrebuje učinkovito obrambo. Le tožnica je tista, ki pozna dejansko stanje kaznivih dejanj, zaradi katerih je osumljena, zaradi česar je pravilno in učinkovito postavljanje vprašanj bistvenega pomena, česar pa tožnica kot pravni laik sama ni zmožna. Tako v konkretnem primeru ni očitno, da je zadeva nerazumna, saj to ni spoznavno na prvi pogled, tožnica pa ima verjetni izgled za uspeh. Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavne pravice do sodnega varstva, je njena zavrnitev velik poseg v sfero tožnice, saj ji Ustava RS v 22. členu zagotavlja enak pravni položaj kot nasprotni stranki, ki je zoper njo uvedla predkazenski postopek. Ker končni zaključki posameznih preiskovalnih dejanj niso očitni, je z zavrnitvijo brezplačne pravne pomoči tožnici storjena kršitev pravice do sodnega varstva. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožeče stranke ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev tožene stranke, da se tožnici ne dodeli brezplačna pravna pomoč za postopek kazensko-preiskovalnih dejanj, ki teče pred Okrajnim sodiščem. Pri tem se organ sklicuje na določbe ZKP.

7. Kazensko-preiskovalni postopek je sodni postopek, ki teče pred sodiščem in v katerem osumljeni, ki ima po pravicah, ki mu morajo biti zagotovljene v postopku, že položaj obdolženega, poda tudi svoj zagovor, prav tako se opravljajo preiskovalna dejanja po predlogih strank ter tista dejanja, ki se zdijo sodišču potrebna za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP). Po določbi prvega odstavka 178. člena ZKP sta v tej fazi kazenskega postopka pri zaslišanju obdolženca lahko navzoča državni tožilec in zagovornik, zaslišujejo pa se že tudi priče. 8. Po določbi 2. alinee 29. člena Ustave RS pravica do obrambe z zagovornikom, velja za eno temeljnih ustavnih pravic, zaradi česar je strokovna pomoč, ki jo lahko obdolženemu nudi zagovornik, jamstvo, da se obdolženemu v kazenskem postopku omogoči uresničevanje drugih ustavnih pravic in je zato bistveni element pravice do poštenega sojenja. Namen navedene določbe je namreč, da se obdolženemu zagotovi enakost orožij v kazenskem postopku s tem, ko ima pri svoji obrambi pomoč pravnega strokovnjaka.

9. Tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Glede na to, da je tožnica obravnavana v kazenskem postopku pred sodiščem, ki je trenutno v fazi preiskovalnih dejanj, rezultat katerih se lahko uporabi v kasnejšem kazenskem postopku, je nedvomno v interesu pravičnosti, da ji je omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku v tem postopku, če sama nima ustreznih sredstev za plačilo zagovornika, saj bo le tako ustrezno varovana njena pravica do poštenega sojenja. Glede navedenega vprašanja obstaja tudi obsežna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki poudarja, da je (ob ugotovitvi, da obdolženec nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika), treba uporabljati še druga dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve. Iz navedenega torej izhaja, da že Ustava RS in EKČP določata, da se obdolžencu, ki si v kazenskem postopku, kjer teče zagovor zaradi očitanega kaznivega dejanja, ne more privoščiti zagovornika, navedena pravica zagotovi v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom.

10. Sodišče na tem mestu še pripominja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 pojasnilo, da prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP nista v neskladju z določbo 29. člena RS in tudi ne z določbo c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, in da ju je mogoče razlagati tako, da se navedeni vidik človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe lahko uresničuje v celoti. Navedlo je tudi, da je uporaba te zakonske določbe zaradi posebne narave kazenskih postopkov ter zagotovitev pravice do obrambe specifična in povezana z Ustavo RS in EKČP. Pri presoji kriterijev iz 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah je tako potrebno zadeve, v zvezi s katerimi je vložena prošnja za brezplačno pravno pomoč, razumno presojati z vidika pričakovanj, ki jih ima obdolženec. To pa je pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje pa ni niti nepravično niti nemoralno.

11. Pri tem je dodati, da ESČP šteje za kazenske zadeve vse tiste zadeve, ki so kazenske že po naravi stvari in ima tako posameznik pravico do obrambe in do poštenega postopka, kadar je v postopku zaradi obravnave za storjeno (kaznivo) ravnanje (kamor lahko sodijo celo prekrški), v posledici česar mu mora biti zagotovljena pravica do obrambe, če gre za zadevo, ki je že sama po naravi kazenska. Dodatno pa je upoštevajoč zahtevo iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKPČ v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, torej, ko je zagrožena zaporna kazen, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

12. Ker je tako tožeča stranka v postopku brezplačne pravne pomoči prosila za dodelitev le-te v kazensko-preiskovalnem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je zagrožena zaporna kazen, bi ji tako, upoštevajoč okoliščine in zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč, kolikor tožeča stranka izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.

13. Zato je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (4. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.

14. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je takšno stališče že zavzelo v zadevah II U 375/2019 z dne 7. 8. 2019 in št. II U 431/2019-6 z dne 2. 10. 2019, in s tem odstopilo od drugačnih stališč (npr. v zadevah I U 998/2015 z dne 27. 8. 2015 in I U 1358/2019 z dne 12. 7. 2018).

15. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-11).

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.