Jedro

Prvi in drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 določata pravico do izbire med pokojninami kot pravico, ki pripada zavarovancu. Tožnika ni mogoče šteti med zavarovance, saj je že pridobil pravico do pokojnine (na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je v glavnem izpolnil pri toženi stranki).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke, št. P-4100570 z dne 16.1.2003 in št. 4100570 z dne 19.11.2002, tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine, toženi stranki pa naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnik v času odločanja pri toženi stranki izpolnil pogoje za priznanje (samostojne) pravice do starostne pokojnine po drugem odstavku 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nad. - ZPIZ-1). Določba 177. člena istega zakona se ne more uporabiti, ker tožnik ni bil več zavarovanec, poleg tega pa je pravico do izbire mogel izkoristiti šele po tem, ko je izpolnil pogoje za priznanje pokojnin v obeh državah. Pred tem izbira še ni bila mogoča. Za zavrnitev pravice do starostne pokojnine zato, ker je bila tožniku pokojninska doba, prebita v Republiki Sloveniji, že upoštevana pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbski, ni podlage v zakonu.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je treba upoštevati določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 in jo uporabiti tako, da je zavarovanec z uveljavitvijo pravice do pokojnine v drugi državi, tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, že opravil izbiro med pokojninami. Sklicevalo se je na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi, opr. št. VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. V reviziji uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo odločbo tujega nosilca zavarovanja, saj iz nje izhaja, da je bila pokojninska doba, dopolnjena v Sloveniji, upoštevana kot podlaga za odmero pokojnine, pri sami odmeri pa je bila upoštevana le doba, dopolnjena v Bosni in Hercegovini. Tožena stranka bi zato morala tožniku priznati pravico do dela pokojnine, ki bi ustrezala pokojninski dobi, dopolnjeni v Sloveniji.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožnik uveljavlja sicer tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne navede, za katere kršitve naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Ob izostanku ustreznega meddržavnega sporazuma je sodišče druge stopnje pri odločanju v sporu pravilno izhajalo iz določbe 177. člena ZPIZ-1. To ureja izbirno pravico zavarovanca do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, ki velja tudi za pridobitev pokojnin v drugih državah, če gre za pravico na podlagi istih pokojninskih obdobij. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, kot meni tožnik, ki je že uveljavil pravico do (invalidske) pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbski. Ta mu je pravico priznal z odločbo z dne 24.2.1994 in pri tem upošteval tudi pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji.

Prvi in drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 določata pravico do izbire med pokojninami kot pravico, ki pripada zavarovancu. Po določbi 8. člena zakona je to tista oseba, ki je v skladu z zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavarovanci, ki so obvezno zavarovani, in tisti, ki se prostovoljno vključujejo v obvezno zavarovanje, so v zakonu natančneje opredeljeni v členih 13 do 34 (drugi del zakona). Med zavarovance (razen izjem) ni mogoče šteti uživalcev pravic, saj so ti že pridobili in uživajo pravice iz zavarovanja. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je namreč prenehanje obveznega zavarovanja, razen izjem, ki so posebej določene (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1; glej tudi opredelitev uživalca pokojnine iz 8. člena ZPIZ-1). Tožnika ni mogoče šteti med zavarovance, saj je že pridobil pravico do pokojnine (na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je v glavnem izpolnil pri toženi stranki). Zato po določbi 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 ne spada v krog oseb, ki bi bile upravičene do izbire in ki bi s tem imele možnost uveljavljanja pravice do starostne pokojnine v R Sloveniji.

Navedena določba ZPIZ-1, ki pomeni v splošni ureditvi pokojninskega zavarovanja pri nas novost, lahko velja le za naprej, to je za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi. Pravilna je tudi presoja sodišča druge stopnje, da na drugačno odločitev ne more več vplivati odločitev tujega nosilca pokojninskega zavarovanja iz leta 2002, ki je tožniku na novo določil (odmeril) pokojnino le na podlagi dobe, dopolnjene v BiH in Republiki Srbski. Tožnik je položaj zavarovanca, in s tem tudi pravico do izbire po 177. členu, izgubil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Enako odločitev je revizijsko sodišče sprejelo tudi v sodbah, opr. št. VIII Ips 213/2004 z dne 1.2.2005, VIII Ips 248/2005 z dne 28.3.2006 in VIII Ips 75/2006 z dne 9.1.2007. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.