Jedro

Vlaganja v nepremičnino v majhni vrednosti glede na celoto, nimajo stvarnopravnih učinkov, pač pa le obligacijske. Stvar presoje v vsakem primeru posebej pa je, ali je delež vlaganj tolikšen, da predstavlja podlago za stvarnopravni zahtevek, ali ne. V obravnavanem primeru so ugotovljena tožnikova vlaganja v obsegu ene tretjine vrednosti hiše, kar pomeni glede na vrednost cele parcele eno sedmino. Tretjina hiše, oziroma sedmina parcele z več objekti, je delež, ki vsekakor upravičuje stvarnopravni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v zapuščino po pok. V. O. ne spada ena tretjina stanovanjske hiše Š., gospodarskega poslopja, drvarnice in stranišča, stoječih na parceli št... k.o... Tožencu je naložilo, da izstavi tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo vknjižil solastninsko pravico pri tej nepremičnini v obsegu ene sedmine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik vlagal v adaptacijo navedene hiše, ki je bila last njegove žene V. Vrednost njegovih vlaganj v hišo je tolikšna, da znaša eno sedmino celotne parcele z ostalimi objekti. Parcele ni mogoče deliti. Upoštevalo je tudi prispevek pok. V. O. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je ugotovitve o tožnikovem vlaganju v hišo in o ostalih pomembnih okoliščinah. Zavrnilo je toženčev ugovor, da predstavlja ena sedmina parcele neznaten delež, ki ne more imeti stvarnopravnih učinkov.

Proti tej sodbi vlagata revizijo toženčev pooblaščenec in posebej toženec sam. Odvetnikova revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri stališču, da delež v obsegu ene sedmine ni podlaga za stvarnopravni zahtevek. Tožnik bi bil upravičen le do povrnitve vlaganj. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi tožniku ustrezen denarni znesek, sorazmeren vrednosti njegovih investicij v nepremičnino.

Toženec v svoji reviziji, ki jo hkrati šteje tudi za zasebno tožbo zoper sodnico M. N. in sodnega izvedenca F. L., ne navaja, iz katerih revizijskih razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku vlaga revizijo. Izpodbija odločitev, da pripada tožniku po oporoki stanovanje v hiši Š. V. O. se je tožniku oddolžila za njegova vlaganja s tem, da mu je volila travnik M. Navaja, da ni bil pravilno zaslišan, ker sodnica M. N. njegovih navedb ni dala na zapisnik.

Predlaga, da se razveljavijo vse pravnomočne sodbe in izvedejo predlagani dokazi. Reviziji prilaga listine.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da vlaganja v nepremičnino v majhni vrednosti glede na celoto, nimajo stvarnopravnih učinkov, pač pa le obligacijske. Stvar presoje v vsakem primeru posebej pa je, ali je delež vlaganj tolikšen, da predstavlja podlago za stvarnopravni zahtevek, ali ne. V obravnavanem primeru so ugotovljena tožnikova vlaganja v obsegu ene tretjine vrednosti hiše, kar pomeni glede na vrednost cele parcele eno sedmino. Tretjina hiše, oziroma sedmina parcele z več objekti, je delež, ki vsekakor upravičuje stvarnopravni zahtevek. Gre za nepremičnino znatne vrednosti in tudi delež je tak, da brez dvoma zadostuje za utemeljenost solastninskega zahtevka. Na nepremičnini velike vrednosti je lahko tudi majhen odstotek dovolj za priznanje solastniškega deleža. Sporna hiša ni objekt take vrednosti. Vendar je tretjinski delež zadosti velik, da je priznanje solastnine pravno utemeljeno. Celotna parcela z več objekti ni deljiva. Tožnikov delež na celi parceli je ena sedmina, kar je prav tako dovolj za priznanje solastninskega deleža. Glede na navedeno ne gre za primer, ko bi vlaganja prestavljala neznaten delež vrednosti nepremičnine, kar je lahko podlaga le za denarni povračilni zahtevek. Nasprotno, ugotovljeni obseg tožnikovih vlaganj je zadosten za priznanje solastninskega deleža (1. odst. 13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Pomembno pa je še, da je tožnik tudi na podlagi oporoke pridobil stanovanje kot del hiše, tako da z deležem, pridobljenim na podlagi izločitve iz zapuščine, solastninsko razmerje ne nastane na novo, ampak se obseg njegove solastnine poveča. Toženec s svojo revizijo izpodbija odločitev iz sodbe Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju opr. št. P 785/97 z dne 5.7.1988, s katero je bilo ugotovljeno, da je V. O. z oporoko z dne 28.1.1984 zapustila tožniku stanovanje v pritličju hiše desno od vhodnih vrat. To stanovanje obstoji iz kuhinje, dveh sob, stranišča in kopalnice. Sodba je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 757/88 z dne 16.11.1988 in ta preizkušena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 126/89 z dne 22.6.1989. Predmet nadaljnjega pravdanja je bil samo še obseg vlaganj sedanjega tožnika v hišo pok. V. O. Glede na to toženec z revizijo izpodbija odločitev, ki ni vsebovana v sodbi, zoper katero je revizija vložena.

Toženec je bil v teku tega postopka zaslišan kot stranka na glavnih obravnavah dne 25.2.1988, dne 5.7.1988, dne 2.11.1989 in dne 5.6.1990 pred različnimi senati, vedno v navzočnosti svojega odvetnika. Na glavni obravnavi dne 25.2.1988 je bila zaslišana tudi A. P., za katero toženec v reviziji napačno navaja, da sploh ni bila zaslišana. Tožnikovi revizijski očitki v zvezi s tem torej niso utemeljeni, ni pa tudi jasno, iz kakšnega razloga tožnik to navaja v reviziji. Če želi s tem uveljaviti zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, to ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP), če pa očitek meri na kršitev določb pravdnega postopka, ne more biti utemeljen že zato, ker je bila sodba z dne 5.6.1990, ki je bila izdana po teh zaslišanjih, razveljavljena, in je bilo v nadaljnjem postopku znova in drugače odločeno. Glede na to revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Ugotovitveni del izreka prvostopenjske sodbe, po katerem ne spada v zapuščino po pok. V. O. ena tretjina hiše in drugih objektov na parc. št... k.o..., ni v skladu z dajatvenim delom izreka, po katerem pripada tožniku ena sedmina te parcele z vsemi objekti, in tudi ne z obrazložitvijo, po kateri znašajo tožnikove naložbe tretjino hiše, ne tičejo pa se ostalih objektov. Vendar je odločilen dajatveni del izreka, ki je izvršljiv. Ta del izreka je pravilen in je v skladu z obrazložitvijo. Revizijsko sodišče navedenega neskladja ni moglo odpraviti, ker revizija tega ne omenja, po uradni dolžnosti pa pazi samo na razloge, navedene v 386. členu ZPP.

Očitki na račun sodnice in izvedenca, ki so opredeljeni kot zasebna tožba, prav tako niso predmet revizijske presoje.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno.