Jedro

Dolžnica je z ugovorom izpodbijala sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti. Sodišče o takem (pravočasnem in popolnem) ugovoru lahko odloči zgolj tako, kot to določa 62. člen ZIZ, torej na dva načina: 1. če je ugovor obrazložen, razveljavi sklep o izvršbi in odloči, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (tako kot v konkretnem primeru); 2. če ugovor ni obrazložen, pa ga sodišče zavrne. Odločitev o zavrženju predloga za izvršbo, za katero se zavzema pritožnik, in na kateri utemeljuje svoj pravni interes, bi bilo mogoče sprejeti le pred izdajo sklepa o izvršbi.

Izrek

I.Pritožbi zoper sklep z dne 25. 9. 2025 se ugodi in sklep razveljavi.

II.Pritožba zoper sklep z dne 5. 9. 2025 se zavrže.

Obrazložitev

Predstavitev primera s povzetkom pritožb:

1.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugodilo predlogu upnika in dne 21. 8. 2025 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

2.Po vloženem ugovoru dolžnice je izdalo sklep VL 54478/2025 z dne 5. 9. 2025. Z njim je ob uporabi drugega odstavka 53. člena in drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sklep o izvršbi razveljavilo (1. točka izreka) in odločilo, da se postopek nadaljuje v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kopru (2. točka izreka).

3.Dolžnica je zoper 2. točko izreka sklepa z dne 5. 9. 2025 vložila pritožbo. V njej je navedla, da v konkretni zadevi niso bili izpolnjeni formalni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upnik v predlogu ni pravilno označil listine, na podlagi katere uveljavlja plačilo. V rubriki oznake verodostojne listine je navedel šifro 4 - izpisek iz poslovnih knjig, vendar tega ni ustrezno opredelil. Kot datum verodostojne listine je nelogično in v nasprotju z naravo izpiska vpisal kar datum zapadlosti terjatve. Navedba pogodb (najemna pogodba, aneks, cesija) ne pomeni navedbe verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ. Izvršilni sodnik bi moral po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ tak predlog zavreči po uradni dolžnosti, najkasneje pa na ugovor dolžnice, ki je pravočasno opozorila na pomanjkljivosti (VSL sklep I Ip 696/2024). Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Ker listina ni bila ustrezno in določno označena, dolžnici ni bila dana možnost učinkovite izjave glede same "verodostojne listine" v samem izvršilnem postopku. Z izdajo sklepa z dne 5. 9. 2025 je bila dolžnici odvzeta možnost, da to kršitev uveljavlja že v izvršilni fazi in dolžnico v primerjavi z upnikom postavilo v bistveno neenak položaj. Gre za kršitev 14. v povezavi z 22., 23. in 25. členom Ustave RS. Res je Vrhovno sodišče v nekaterih primerih presodilo, da napačna označitev verodostojne listine predstavlja relativno kršitev, ki jo je mogoče sanirati v pravdi. Vendar tam - za razliko od konkretnega primera - dolžnik ni vložil pritožbe zoper sklep o tem, da se postopek nadaljuje v pravdi. Zato je treba napako upoštevati že sedaj. Razlaga, da se po vložitvi ugovora postopek lahko nadaljuje zgolj po 62. členu ZIZ in nato po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ji odreka učinkovito pravno sredstvo. Tako razumevanje določb ZIZ po mnenju dolžnice ustvarja pravno praznino, ki je v nasprotju z 2., 14., 23. in 25. členom Ustave RS. Če bi sodišče menilo, da v obstoječi zakonodaji ni podlage za odpravo te praznine ali uporabo drugih zakonskih določb, bi moralo sprožiti postopek za oceno ustavnosti 62. člena ZIZ. Dolžnica ima neposreden pravni interes, da se vprašanje formalnih pogojev presodi že v izvršilnem postopku. S tem bi bili preprečeni nepotrebni pravdni stroški. Dolžnica je v neenakem položaju, saj bi bila v konkretnem primeru neupravičeno obremenjena s pravdo. Nepravilno postopanje vpliva na njeno možnost uveljavljanja ugovora zastaranja. Upnik je predlog za izvršbo vložil tik pred potekom triletnega zastaralnega roka. Če bi bil predlog pravilno zavrnjen zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev, bi za del terjatev nastopilo zastaranje. Zaradi napačnega dela sodišča bi bila dolžnica prikrajšana za uveljavljanje ugovora zastaranja. Dolžnica izpostavlja tudi svoje naziranje v zvezi s spoštovanjem načela zakonitosti in vezanosti na ustavo in zakon.

4.Z izpodbijanim sklepom z dne 25. 9. 2025 je sodišče zgoraj navedeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

5.Dolžnica se je pritožila tudi zoper ta sklep. V pritožbi navaja, da ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Prvi pritožbeni argument je, da je sklep izdal samostojni sodniški pomočnik, čeprav za to ni bil pristojen. Ravnal je nedopustno in v nasprotju z drugim odstavkom 53.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Delegacija s sodnikovo odredbo v tem primeru po zakonu ni mogoča. O pritožbah zoper sklepe odloča izključno sodnik (peti odstavek 6. člena ZIZ in peti odstavek 53.a člena ZS). Storjena je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Kot drugi argument dolžnica izpostavlja stališče, da je zoper sklep, ki ga izda pomočnik, pravno sredstvo vselej dopustno (četrti odstavek 53.a člena ZS) in da zato pomočnik ne bi smel odločati o pritožbi in jo zavreči. O pritožbi bi moralo odločiti višje sodišče. Nadalje pritožnica očita, da sklep ni obrazložen in je obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitvijo 22. in 153. člena Ustave. Vsebuje le pavšalno navedbo, da dolžnica nima pravnega interesa za pritožbo, ker ne bi mogla pričakovati zanjo ugodnejše odločbe. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, zakaj ima interes, da se že v izvršilnem postopku odloči, ali so bili izpolnjeni formalni pogoji iz predloga upnika za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ker dolžnica nima drugega pravnega sredstva razen ugovora, ji je z odločitvijo, da nima pravice uveljavljati pomanjkanja formalnih pogojev že v izvršilnem postopku, odvzeta možnost učinkovitega pravnega varstva. Sodišče je napačno uporabilo 343. člen ZPP, ko je ugotovilo, da za pritožbo nima pravnega interesa. Pritožba je bila vložena zoper 2. točko izreka sklepa (da se o zahtevku odloči v pravdi) in ne zoper 1. točko izreka sklepa (razveljavitev sklepa o izvršbi). Dolžnica je svoj interes jasno utemeljila, saj je opozorila, da predlog upnika ne vsebuje jasno označene verodostojne listine, zaradi česar sklep o izvršbi sploh ne bi smel biti izdan. Če bi bil zavržen, bi imela od tega neposredno pravno korist. S tem bi bil preprečen nepotreben pravdni postopek in stroški, preprečilo bi se nepotrebno podvajanje postopkov. Dolžnica je v neenakem položaju, če sodišče v njenem primeru nepravilno preveri izpolnjevanje formalnih pogojev za izdajo predlaganega sklepa o izvršbi. Nepravilno postopanje vpliva na njeno možnost uveljavljanja ugovora zastaranja. Upnik je predlog za izvršbo vložil tik pred potekom triletnega zastaralnega roka. Če bi bil predlog zavrnjen zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev, bi v primeru novega pravilno izpolnjenega predloga za izvršbo za del terjatev nastopilo zastaranje. Dolžnica zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter ugoditev pritožbi dolžnice zoper 2. točko sklepa z dne 5. 9. 2025 tako, da se razveljavi in zavrže predlog za izvršbo. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 25. 9. 2025:

6.Pritožba je utemeljena.

7.Sestavo sodišča v izvršilnem postopku (in med drugim tudi pristojnosti sodniških pomočnikov v njem) ureja 6. člen ZIZ. Pritožnica pravilno opozarja, da v zakonu ni predvideno, da bi lahko samostojni sodniški pomočnik odločil o pritožbi zoper sklep, s katerim je bil razveljavljen sklep o izvršbi in odločeno, da se postopek nadaljuje v pravdnem postopku. Zato utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijani sklep z dne 25. 9. 2025 (3. točka 365. člena ZPP). Posledično se mu z ostalimi pritožbenimi navedbami pri tej odločitvi ni bilo treba posebej ukvarjati. Kot pristojno sodišče pa je odločilo o pritožbi dolžnice zoper sklep VL 54478/2025 z dne 5. 9. 2025.

O zavrženju pritožbe zoper sklep z dne 5. 9. 2025:

9.Dolžnica je z ugovorom izpodbijala sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti. Sodišče o takem (pravočasnem in popolnem) ugovoru lahko odloči zgolj tako, kot to določa 62. člen ZIZ, torej na dva načina: če je ugovor obrazložen, razveljavi sklep o izvršbi in odloči, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (tako kot v konkretnem primeru); če ugovor ni obrazložen, pa ga sodišče zavrne. Odločitev o zavrženju predloga za izvršbo, za katero se zavzema pritožnica, in na kateri utemeljuje svoj pravni interes, bi bilo mogoče sprejeti le pred izdajo sklepa o izvršbi. V obravnavani procesni situaciji, torej po izdaji sklepa o izvršbi, pa taka odločitev ni več mogoča. Po stališču sodne prakse zato dolžnica za pritožbo zoper izpodbijano odločitev nima pravnega interesa.1 Dolžnica z drugačnimi argumenti, v sklopu katerih izpostavlja ekonomski interes (stroškovno breme) in posplošeno možnost ugovora zastaranja, ni prepričala v nasprotno. S pritožbenimi navedbami o pravni praznini, kršitvah ustavnih pravic oziroma o ustavno sporni ureditvi se pritožbeno sodišče ne strinja.

10.Glede na to je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (četrti odstavek 343. člena in 352. člen ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta v sklepu o zavrženju.

11.Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 15. člena ZIZ.

-------------------------------

1Tako tudi VSL sklep I Ip 991/2024, VSC sklep II Ip 252/2024 in VSL sklep III Ip 860/2013. Zadeva VSL I Ip 696/2024, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva s konkretno zadevo, saj ni obravnavala sklepa, izdanega po 62. členu ZIZ, temveč sklep, s katerim je sodišče že pred tem zavrglo predlog za izvršbo (in do izdaje sklepa o izvršbi sploh ni prišlo).