Jedro

Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da so pri obdolženemu, državljanu Ukrajine, ki ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena osebna navezna okoliščina, saj nima niti stalnega niti začasnega bivališča, nima dovoljenja za delo, in nikakršnega premoženja, nedvomno podani razlogi begosumnosti.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Subjektivne okoliščine so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obdolženčeva nezaposlenost ter dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost izrazita.

Teža kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ogroža tujce pred ekonomskim izkoriščanjem, utemeljeno odtehta poseg v ustavno zagotovljeno pravico obdolženca do osebne svobode, zato po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep. Zato je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zoper obdolženega podaljšal pripor.

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik obdolženega brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, vsebinsko pa napada zaključek sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma ter o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti podaljšanega pripora. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi ter odpravo pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova begosumnost in ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi kot član hudodelske združbe z namenom pridobitve premoženjske koristi nezakonito prevažal štiri državljane Turčije (med njimi enega mladoletnika) po ozemlju Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje v bistvenem gradilo na neposredni obtožnici, na vseh dokazih, na katerih slednja temelji in so bili pridobljeni tekom kazenskega postopka ter na izpovedbah štirih državljanov Turčije (A. A., B. B., C. C.), ki so opisali svojo migracijsko pot iz Turčije do Slovenije in proti Nemčiji, kamor so bili namenjeni. Opisali so vloge članov hudodelske združbe, ki so sodelovali pri organiziranem tihotapljenju ljudi, na omenjeni relaciji, in način plačevanja za pot, ki se je odrazilo kot deponiranje sredstev v izvorni državi (Turčiji) članom hudodelske združbe glede na opravljen del poti.

6. Tuj državljan C. C. naj bi organizatorju v Turčiji že plačal znesek 4.000 EUR, preostali tujci (A. A., B. B., D. D.) pa naj bi neugotovljenim članom hudodelske združbe plačali za opravljeno pot šele, ko bi uspešno prispeli do Nemčije, kamor naj bi jih imel namen odpeljati obdolženi. Po prihodu vseh štirih v Slovenijo, naj bi jih pri azilnem domu ... obdolženi z lastnim osebnim vozilom temne barve (Ford C-MAX) in v pričakovanju lastnega zaslužka, odpeljal v smeri proti Mariboru z namenom, da jih prepelje v Nemčijo, vendar jih je nato dne 4. 3. 2024 na avtocestnem počivališču Lopata ustavila policija. Na podlagi ugotovljenega je sodišče prve stopnje razumno, sprejemljivo in na ravni utemeljenega suma utemeljeno zaključilo, da naj bi obdolženi z namenom, da bo za prevoz prejel plačilo, po predhodnem dogovoru z neznanimi člani hudodelske združbe, ki so ga usmerjali na lokacije, kjer naj bi v svoje osebno vozilo sprejel tuje državljane (ki niso imeli dovoljenja za bivanje in vstop v Slovenijo) le-te prevažal po ozemlju Slovenije, kot se mu očita v pravnomočni obtožnici. Zato se nasprotna pritožbena prizadevanja, da je obdolženi prevažal tuje državljane na podlagi naloga njemu neznanega podjetja na Češkem (prevažal naj bi ljudi zgolj znotraj države) in zgolj zaradi izrečene grožnje zoper njegovo družino, česar pa ob odsotnosti navedenih razlogov nikoli nebi storil, izkažejo kot neupoštevna.

7. Pritožbeno sodišče poudarja, da se obdolženemu očita le, da naj bi za plačilo nezakonito prevažal tujce po ozemlju Republike Sloveniji, ne pa da bi jih nezakonito spravljal na njeno ozemlje, kot zatrjuje pritožba. Zato pritožbeni očitki obstoja utemeljenega suma glede na vse navedeno v ničemer ne morejo omajati. Tako ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da glede na predloženo dokazno gradivo ne izhaja utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja s strani obdolženca. Zagovornik pa z lastno dokazno oceno podatkov na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju le-tega ne more omajati.

8. Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženec, državljan Ukrajine, ki ne biva na naslovu začasnega bivališča v Češki Republiki, temveč s svojo družino biva nekje drugje (naslova ni navedel), na Republiko Slovenijo ga ne veže nobena osebna navezna okoliščina, saj nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, nima niti dovoljenja za delo, in nikakršnega premoženja, zato je pri obdolženem nedvomno podan razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obdolženi prosto prehaja meje evropskih držav, kar je tudi sam povedal (da mu je bilo naročeno opravljati prevoze znotraj tujih držav), in se je v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Razumno je tudi sklepanje, da v hudodelskih združbah obstaja interes, da se s preprečevanjem razkritja udeležencev, pomaga drugim članom združbe, pri skrivanju in izogibanju kazenskemu postopku. Sodišče poudarja, da je za hudodelske združbe značilna delitev vlog, in ni potrebno, da bi se morali udeleženci med drugim poznati ali biti v stikih z drugimi člani takšne združbe. Pritožbeno sodišče je tudi že večkrat predhodno pojasnilo, da navedbe pritožnika, da okoliščina, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije) na Češkem, zaradi česar je mogoča tudi njegova izročitev, nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. 10. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obdolženec, ki je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje, le-ta pridobiva s kriminalno dejavnostjo.

11. Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obdolženčeva nezaposlenost, in dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost izrazita. Takšnih zaključkov sodišča pa ne morejo izpodbiti niti pritožbene trditve zagovornika, da obdolženi do sedaj še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem realna in konkretna.

12. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženca, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženec na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer po tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

13. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.