Jedro

Izbira načina prevoza, ki ga je z naročilom pridobila tožeča stranka, se presoja upoštevaje pravila OZ o potrebnem skrbnem ravnanju osebe pri izpolnitvi obveznosti iz njene poklicne dejavnosti. Skrbnost, ki se zahteva od tožeče stranke iz njene poklicne dejavnosti, v okviru katere je sprejela naročilo tožene stranke, ji je narekovala takšno ravnanje pri izbiri načina prevoza, ki naročniku ne bi povzročilo nepotrebnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, glede višine tožbenega zahtevka in pravdnih stroškov pa se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 42/2009 z dne 24. 04. 2009 in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 232,00 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je v pravočasni pritožbi uveljavljala bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tožeče stranke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kljub temu, da tožeča stranka pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo določb ZPP o sporu majhne vrednosti, ki bi jih moralo uporabiti, bistvena kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Če bi sodišče prve stopnje postopalo v skladu z določbami zakona o sporu majhne vrednosti, bi moralo dati toženi stranki možnost, da vloži eno pripravljalno vlogo (2. odstavek 452. člena ZPP), česar pa ji ni zagotovilo. Zato je pravilno upoštevalo njene navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo. Ravnovesje procesnih pravic obeh pravdnih strank izhaja iz dejstva, da sta obe pravdni stranki prejeli enaka vabila na narok (ki ne ustrezajo opozorilom v sporu majhne vrednosti) in je nenazadnje doseženo tudi s tem, da pritožbeni razlogi niso omejeni na razloge, ki jih določa zakon v primeru vodenja spora po pravilih spora majhne vrednosti (primerjaj pravni pouk v sodbi). Zato očitek favoriziranja procesnih upravičenj tožene stranke ni podan, s tem pa tudi ne očitana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma povzema tista relevantna dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev: tožena stranka je pri tožeči stranki naročila storitev prevoza pošiljke z železnino iz Mengša do Gradca v Avstriji tožeča stranka je naročilo o prenosu pošiljke izvršila tako, da je izbrala kot način prevoza letalski prevoz in zaračunala toženi stranki ceno te storitve tožena stranka plačila ni izvršila, ker ni dala naročila, da naj se blago prepelje z letalom tožena stranka tožeči stranki tudi ni dala posebnega navodila, da naj se blago prepelje po cesti, bila pa je prepričana, da bo glede na kratko relacijo med krajema prevoz cestni cena letalskega prevoza je dražja od cene cestnega prevoza.

7. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo napak volje glede bistvenih sestavin pogodbe pri njeni sklenitvi, saj iz razlogov sodbe izhaja, na kar pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena in tudi izvršena. Posledica izpolnitve odplačne pogodbe s strani ene pogodbene stranke je obveznost druge pogodbene stranke, da izpolni svoj del obveznosti - plača opravljeno storitev. Obveznost ugasne le s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (2. odstavek 9. člena OZ). Vprašanje utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, ki je v konkretnem primeru odvisna od vprašanja, ali je tožeča stranka v zaračunani storitvi pravilno obračunala stroške prevoza blaga z letalom ali pa je upravičena obračunati le stroške prevoza blaga po cesti, pa ni razlog za prenehanje obveznosti tožene stranke, da storitev plača v pravilni višini.

8. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno vztraja pri stališču, da je dala tožeči stranki izrecno naročilo za prevoz blaga po cesti. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da na tovornem listu ni označila vrste prevoza, ki temelji na dokazni oceni izjave zaslišane priče. Zato je tožeča stranka v skladu s splošnimi pogoji poslovanja imela možnost sama izbrati način prevoza prevzete pošiljke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Mnenje tožene stranke v odgovoru na tožbo, da odločitev sodišča prve stopnje sploh ni bila v povezavi z določbami splošnih pogojev, zato ni pravilno.

9. Izbira načina prevoza, ki ga je z naročilom pridobila tožeča stranka, se presoja upoštevaje pravila OZ o potrebnem skrbnem ravnanju osebe pri izpolnitvi obveznosti iz njene poklicne dejavnosti (2. odstavek 6. člena OZ). Skrbnost, ki se zahteva od tožeče stranke iz njene poklicne dejavnosti, v okviru katere je sprejela naročilo tožene stranke, ji je narekovala takšno ravnanje pri izbiri načina prevoza, ki naročniku ne bi povzročilo nepotrebnih stroškov. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno presojalo potrebna ravnanja tožeče stranke pri izbiri načina prevoza v luči interesov pošiljatelja, smiselno enako kot pri izbiri poti (679. člen OZ). Navedeno pravilo, ki ščiti naročnikove interese proti vsaki nesmotrni izbiri izvajalca naročila, je tudi v skladu s temeljnimi določbami OZ, z načelom skrbnosti pri izpolnjevanju obveznosti.

10. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil v konkretnem primeru glede na okoliščine primera interes pošiljatelja, da se opravi od možnih prevozov, ki jih je omogočala tožeča stranka, cenejši prevoz blaga, torej prevoz blaga po cesti. Pri tem pa je kot odločilne razloge upoštevalo naslednja dejstva: strošek prevoza po cesti je nižji od stroška prevoza z letalom; predmet prevoza je bila železnina večjega volumna, kar je povečalo prostorninsko težo pošiljke, s tem pa tudi ceno prevoza z letalom; ni šlo za težje pokvarljivo blago, ki bi terjalo prevoz blaga z letalom; razdalja med Mengšem in Gradcem znaša manj kot 200 km, pot večinoma poteka po avtocesti in je pošiljko po cesti z osebnim vozilom mogoče prepeljati v manj kot treh urah; dražji prevoz z letalom je kompliciran, ker predvideva še pot po cesti do letališča. Izhajalo je še iz stališča, da je v vsakem primeru prevoznikov interes, da v primeru izbire za naročnika opravi najdražjo vrsto prevoza.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje očitku pritožnice, da je sodišče prve stopnje brez podlage v ugotovljenih relevantnih dejstvih sprejelo zaključek, da naj bi tožeča stranka z oddajo pošiljke na letalo zasledovala le svoj interes po večjem zaslužku. Če je storitev več stala za toženca, brez ustrezne primerjave med izračunom stroškov letalskega in cestnega prevoza ni podlage za sklepanje sodišča prve stopnje, da je bil zaslužek tožeče stranke z izbiro letalskega prevoznika večji. Zato ocena sodišča prve stopnje o interesu tožeče stranke, da se opravi najdražja vrsta prevoza, ni pravilna.

12. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje pritožbi, da teža in volumen blaga, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi ga bilo mogoče prepeljati na namembni kraj v osebnem avtomobilu, sama po sebi še ne izključuje možnosti izbire prevoza istega blaga z letalom. Ker obstoji med Ljubljano in Gradcem tako cestna kot letalska povezava za tovorni promet, je imela tožeča stranka možnost izbire logistično najbolj ustrezne povezave.

13. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine konkretnega primera in ugotovljeno dejansko stanje kljub temu pravilno ugotovilo, da je bil interes pošiljatelja, da si za pravilno realizacijo svojega naročila ne povzroči visokih stroškov z letalskim prevozom, ki bi ga tožeča stranka, če bi pri izpolnitvi pogodbe ravnala skrbno, kot dober strokovnjak, morala upoštevati. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2009 potrdila, da se cena prevoza razlikuje glede na njegovo vrsto. Izbiro letalskega prevoznika je utemeljila z dejstvom, da je imela glede na določbe splošnih pogojev poslovanja pravico šteti, da želi naročnik najhitrejšo „express“ storitev. To pa je prevoz blaga z letalom, ki je najdražji. Na vprašanje, ali je tožeča stranka tudi dokazala, da je v konkretnem primeru najhitrejša storitev res storitev z uporabo letalske poti, bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

14. Po presoji pritožbenega sodišča iz razlogov sodišča prve stopnje jasno izhaja ocena, da bi v konkretnem primeru tožeča stranka lahko (za kaj takega je imela na razpolago vse možnosti) izbrala za naročnika cenejši način prevoza, to pa je prevoz po cesti. Jasno je, da je letalo hitrejše od vozila, ki vozi po cesti, vendar hitrost, ki jo doseže letalo, ni odločilna pri presoji, ali je tudi čas, ki je potreben za prevoz iz kraja v kraj, ki sta med sabo oddaljena 200 km, v vsakem primeru krajši. Sodišče prve stopnje je z navedbo, da je pomemben tudi vozni red letal, smiselno pravilno očitalo tožeči stranki, da ni predložila dokazil o tem, kdaj je bilo blago dejansko z letalom prepeljano in dostavljeno v namembni kraj. Zato je kot nedokazana ostala trditev, da je bila pošiljka v namembni kraj prepeljana v krajšem časovnem obdobju kot bi bila s prevozom po cesti. S tem pa tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je pri izbiri načina poti zasledovala interes naročniku zagotoviti najhitrejšo in posledično najdražjo od možnih storitev. S tem pa se izkaže, da pri izbiri vrste prevoza ni ravnala kot dober strokovnjak s področja „distribucije“.

15. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je cena za prenos pošiljke med dvema krajema z letalom ustrezna krajšemu času, ki naj bi ga dosegla pri prenosu pošiljke, od časa, ki bi ga potrebovala za prenos pošiljke v primeru izbire cestnega prevoza, potem je tudi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni izkazala nobene prednosti zaradi uporabe letalskega prevoza v primerjavi s cestnim. Če pa je tako, se mora pritožbeno sodišče strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da nobena okoliščina, ki jo je navedla tožeča stranka, ne opravičuje njene izbire letalskega prevoza z višjimi stroški od stroškov cestnega prevoza za prenos pošiljke. Za prenos pošiljke bi v konkretnem primeru zato morala izbrati cenejši prevoz po cesti. Zato stroška letalskega prevoza ni mogoče šteti kot potrebnega stroška in ga tožena stranka tudi ni dolžna povrniti tožeči stranki.

16. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi sicer pravilne ugotovitve, da tožena stranka ni dolžna tožeči stranki plačati stroškov letalskega prevoza, zmotno uporabilo materialno pravo z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti višine zahtevka. Posledica z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi lahko sledila v konkretnem obravnavanem primeru le ob ugotovitvi, da tožeča stranka sploh ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti.

17. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, na kar se pritožnica utemeljeno sklicuje tudi v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede temelja obveznosti tožene stranke, da plača storitev tožeči stranki pravilno ugotovilo dejansko pravo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP). Zato je izpodbijano sodbo delno spremenilo z izdajo vmesne sodbe (1. odstavek 315. člena ZPP).

18. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati storitev po ceni, ki ustreza ceni po ceniku tožeče stranke za prevoz blaga po cesti in predstavlja običajno plačilo za to vrsto prevoza (primerjaj z 2. odstavkom 669. člena OZ). Pritožbeno sodišče ne razpolaga s podatki cenika tožeče stranke, ki je veljal v spornem obdobju za prevoz blaga po cesti. Pri tem ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da do povrnitve stroškov neutemeljeno izbranega letalskega prevoza tožeča stranka ni upravičena, v okviru skrbi, da se sporni predmet – višina plačila storitve prevoza vsestransko razišče (298. člen ZPP), z dodatnim vprašanjem pravdnima strankama ugotoviti, koliko bi stal pri tožeči stranki v spornem obdobju prevoz konkretnega blaga po cesti in nato odločiti o tožbenem zahtevku v okviru postavljenega zahtevka. Stališče tožene stranke, da tožeča stranka vtožuje plačilo za opravljen letalski prevoz je zmotno, saj je nesporno, da tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nima položaja letalskega prevoznika, niti ne vtožuje plačilo na podlagi pogodbe o letalskem prevozu stvari. Glede višine tožbenega zahtevka (in posledično glede odločitve o pravdnih stroških) je zato pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo in mu v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje (2. odstavek 458. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).