Jedro

Presoja pogoja nekrivde po 4. odstavku 286. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožeči plača 4.798,02 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Navaja, da je iz v spisu vloženih listin razvidno, da je bilo poškodovano vozilo Opel Omega z reg. št. LJ ..., izplačilo odškodnine pa se nanaša na vozilo z reg. št. LJ .... Tožena stranka vztraja, da tožeča ni uspela dokazati obstoja zavarovalne pogodbe, sklenjene z oškodovancem, zato meni, da ni podana situacija iz 939. člena ZOR, ker oškodovanec ni bil zavarovanec tožeče stranke v zvezi s spornim vozilom. Tožena stranka je namreč imela z Z. T. sklenjeno samo obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne pa kasko avtomobilskega zavarovanja, saj tega leasingodajalec niti ni zahteval. Kasko polica z Z. T. je bila sklenjena s K. Z., ki takrat ni bil ne lastnik, niti najemnik vozila. Tožeča stranka tako ni izkazala obstoja zavarovalnega razmerja, niti zavarovalne pogodbe. Zavarovalno razmerje, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se nanaša na povsem drugo vozilo, ki je nosilo reg. št. LJ ..., medtem ko je toženec vozil vozilo z reg. št. LJ .... Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za poizvedbo pri Z. S. o vprašanju, ali je bil avtomobil z reg. št. LJ ... in številko šasije XY modre barve eno leto pred prometno nesrečo tožene stranke pri Z. S. ocenjen kot totalka. Navedeno je namreč tožena stranka izvedela šele konec meseca oktobra 2008. Zato tega podatka prej ni mogla navesti. Sodišče je napačno uporabilo določila materialnega prava, ko se je sklicevalo na splošne pogoje za zavarovanje avtomobilskega kaska. Tožencu ta določila niso bila znana, ker zavarovalne pogodbe ni sklenil. Da ne gre za isti avtomobil, izhaja tudi iz števila prevoženih kilometrov.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnimi strankami ni spora o okoliščini: da je bil C. L. voznik osebnega vozila znamke Opel Omega, ki je bilo službeno vozilo podjetja L. int. d.o.o., vzeto na leasing pri podjetju A. Leasing d.o.o., da je vozilo v času nezgode 11. 10. 1998 ob 1.30 uri vozil toženi, da je to vozilo imelo številko šasije XY, da je tožeča stranka izplača oškodovancu leasingodajalcu A. Leasing d.o.o. Ljubljana odškodnino na podlagi police kasko zavarovanja št. XX.

Premoženjsko škodo na vozilu predstavlja vtoževani znesek. Zavarovalnica je leasingodajalcu (lastniku vozila) izplačala zavarovalnino, s tožbo pa uveljavlja vrnitev plačanega zneska od voznika vozila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zavarovalnice v celoti ugodilo na podlagi določila 1. odstavka 939. člena ZOR (subrogacija), zato je za odločitev v tej zadevi povsem nerelevantno, ali je bil toženi v trenutku nezgode alkoholiziran ali ne. Toženi višini škode ni ugovarjal, niti ni uveljavljal soodgovornosti kogarkoli drugega za prometno nezgodo. V zvezi s polemiko o številki registrske tablice pa pritožbeno sodišče še navaja, da številka šasije avtomobila zagotavlja pregleden pravni promet pri lastništvu, registrska tablica pa le identifikacijo v cestnem prometu. Številko šasije odtisne v motorno vozilo njen proizvajalec, služi pa registraciji vozila in evidenci registriranih vozil ter omogoča pravni promet z njimi. Glede na to je številka šasije namenjena za dokaz določenih dejstev, ki imajo vrednost za pravno razmerje. Povsem nerelevantno za odločitev v tej zadevi je, da plačnik zavarovalne premije K. Z. v kritičnem času ni bil ne najemnik, ne lastnik vozila, saj zavarovalno premijo lahko plača kdorkoli. Nobenega dvoma pa ni, da je bila ta vplačana v korist lastnika vozila znamke Opel Omega, številka šasije XY, ki mu je bila odškodnina tudi plačana. Ker je toženi povzročil škodo na vozilu, ki je bilo last podjetja A. Leasing d.o.o., je zato na podlagi določila 154. člena ZOR bil dolžan poravnati škodo. Z izplačilom odškodnine iz kasko zavarovanja pa so prešle na zavarovalnico do višine izplačane odškodnine po samem zakonu vse pravice zavarovanca A. Leasing nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (1. odstavek 939. člena ZOR). Za nastanek škode pa je odgovoren prav toženi, saj je škoda nastala zato, ker je z neprilagojeno hitrostjo vozil v ovinek, izgubil oblast nad vozilom in zapeljal s cestišča. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga za pribavo fotografij in s poizvedbo pri Z. S., ali je bil avtomobil registriran s št. LJ ..., modre barve eno leto pred prometno nesrečo, ki je predmet te pravde, ocenjen kot totalka, ker naj bi to tožena stranka izvedela šele konec meseca oktobra 2008 in na naroku dne 12.12.2008, ko je ta dokazni predlog tudi podala, izrecno povedala, da takšnega dokaznega predloga ni mogla podati pred tem. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je to prepozen dokaz v smislu določila 286. člena ZPP in da ga zato ne bo izvedlo. Pritožbena navedba, da je dne 12. 12. 2008 tožena stranka izrecno navedla, da tega podatka ni mogla navesti prej, je neutemeljena že zato, ker posplošeno sklicevanje, da tega ni mogla narediti pravočasno, ne more biti upoštevno. Ker je bilo med pravdnima strankama že od začetka pravdnega postopka sporno, ali je predmet zavarovanja vozilo, ki je bilo poškodovano v sporni prometni nezgodi, bi tožena stranka morala takoj ponuditi vse dokaze za svoje trditve (da po polici, na podlagi katere je bila izplačana odškodnina, ni bilo zavarovano vozilo, ki ga je vozil toženi v dogodku, ki je predmet te pravde), ne pa čakati na rezultat izvedbe dokazov. Ker je tožena stranka ta dokazni predlog predlagala šele na naroku dne 12. 12. 2008, v ponovljenem postopku na prvi stopnji in ob tem ni izkazala, da brez svoje krivde tega dokaznega predloga ni mogla predlagati prej, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ga ni dolžno upoštevati (4. odstavek 286. člena ZPP). Pričakovanje drugačne (za toženo stranko ugodne) dokazne ocene ni utemeljen razlog, zaradi katerega stranka ne bi mogla pravočasno predlagati izvedbe dokaza.