Jedro

Ločitev zapuščine pride v poštev le, ko zapustnikov upnik potrebuje dodatno varstvo, ker je tudi dedič, ki naj bi poplačal dolgove, prezadolžen. Ločitev zapuščine je ukrep zavarovanja terjatve zapustnikovega upnika.

Ob pravnomočnem in še obstoječem sklepu o ločitvi zapuščine upnik lahko zahteva poplačilo svoje terjatve zgolj iz premoženja ločene zapuščine, ne pa tudi iz drugega premoženja dedinj.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe, dovoljene s sklepom z dne 10. 1. 1996, ki je postal pravnomočen 23. 5. 2002, na premičnine, sredstva na računih pri organizacijah za plačilni promet in nematerializirane vrednostne papirje dedinj P. N. S. in M. N..

2. Zoper sklep pravočasno vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da dolžnik dolga ni nikoli poravnal, predlagano nadaljevanje pa je zoper dediče zapustnika, ki po zakonu prevzemajo dolgove zapustnika do višine podedovanega premoženja skladno s prvim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju – ZD, pri čemer odgovarjajo tudi s svojim premoženjem in prihodki. Sklicuje se na pravnomočni sklep o dedovanju z dne 19. 11. 2003. Trdi, da višina podedovanega premoženja presega navedeni dolg po tej izvršbi, zato izpodbijani sklep ni pravilen. Sklicuje se na sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da se upnik ne more poplačati v zapuščinskem postopku, zato se ga napoti, da zadevo nadaljuje v pravdi in v izvršbi, upnik je torej dolžan sprožiti oziroma nadaljevati postopek izvršbe. Meni, da mora sodišče ne glede na določbe ZD dopustiti izvršbo, saj je ZIZ bolj specialen predpis in ta v 24. člena o omogoča izvršbo zoper dolžnika, če upnik izkaže prehod obveznosti z overjeno listino, kar je v predmetni zadevi pravnomočni sklep o dedovanju. Meni, da ZD ni mogoče uporabljati v izvršbi, pri tem pa še navaja, da je s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju postopek dedovanja zaključen. Meni, da če bi sodišče menilo, da se ločitveni upniki morajo najprej poplačati v zapuščinskem postopku, postopka zapuščine ne bi zaključilo. S tem, ko je sodišče zapuščinski postopek zaključilo, je upnika napotilo na pravdo in izvršbo ter s tem neposredno nakazalo, da upniki lahko posežejo na celotno premoženje dediča, čemur tudi dediča nista oporekala in sta pristala na takšno odločbo o dedovanju. Sklicuje se na uveljavljeno sodno prakso in meni, da imajo dediči interes, da poplačajo dolgove upnika samo, dokler ne podedujejo, ko so enkrat podedovali, pa prevzamejo odgovornost za zapustnikove dolgove tudi s svojim premoženjem. Z zaključkom postopka o dedovanju po mnenju upnika vsi upniki dobijo možnost, da dolg izterjajo od dedičev. Ponavlja, da v okviru zapuščinskega postopka upnik nikoli ne more priti do poplačila. Po njegovem mnenju se mora sodišče pri odločanju o pritožbi vprašati, ali bi na podlagi sklepa o dedovanju dovolilo izvršbo na plačo dedičev tistim upnikom, ki niso zahtevali ločitve premoženja, in sam odgovarja pritrdilno. Zavzema stališče, da je izvršbo treba dovoliti, saj prepoved ne obstaja ne v sklepu o dedovanju in ne v zakonu, kar pomeni, da je treba dopustiti takšno izvršbo tudi ločitvenemu upniku. Kot razlog za to navaja, da upniki, ki niso zahtevali ločitve dediščine, lahko neomejeno vlagajo izvršbe na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju na celotno premoženje dedičev. Meni, da lahko tako neločitveni upniki s hitro izvršbo na plačo, preden bo nepremičnina prodana, že dosežejo poplačilo do višine podedovanega premoženja in s tem ustavitev vseh izvršilnih postopkov. Navaja, da se ločitveni upnik, ki na plačo ni smel predlagati izvršbe in je čakal na poplačilo iz prodaje podedovane nepremičnine, ne more več poplačati, ker so dediči že plačali neločitvenim upnikom vrednost podedovane nepremičnine. Meni, da tako pride do absurdne situacije, da so upniki, ki niso zahtevali ločitve premoženja, poplačani v celoti, ločitveni upniki pa nič, ker se postopki ustavijo. Po njegovem mnenju se tudi upnik, ki je zahteval ločitev zapuščine, lahko poplača tudi iz premoženja dedičev, če lahko drugi upniki zahtevajo poplačilo iz zapuščine v celoti. V nasprotnem primeru bi bil po njegovem mnenju upnik, ki je zahteval ločitev zapuščine, dejansko v veliko slabšem položaju, kakor pa bi bil, če ne bi zahteval ločitve, kar pa je v nasprotju z namenom zakona. Opozarja na pomen instituta ločitve zapuščine, ki je v tem, da se dedičem prepove in prepreči razpolaganje s tem premoženjem, kar izhaja tudi iz obrazložitve, v ničemer pa v sklepu sodišče ni prepovedalo izvršbe z drugimi sredstvi zoper premoženje dolžnikov. Dejstvo ločitve (zavarovanja zapuščine) po njegovem mnenju ne ovira dedičev, da dolg poplačajo iz lastnih sredstev, pri čemer višina poplačanega dolga ne sme preseči vrednosti celotne zapuščine. Opozarja, da je glede na pravnomočni sklep o dedovanju očitno, da vrednost zapuščine (z nepremičnino) znatno in večkratno preseže znesek po tem izvršilnem postopku, zato ni ovire za nadaljevanje postopka. Dalje meni, da se vrednost poplačila določa šele, ko je terjatev plačana, ne more se pa vnaprej hipotetično in splošno omejiti. Pove, da se sodišče nepravilno sklicuje na sklep o dedovanju B. N., prejšnjega dolžnika, ki neposredno nima zveze z dolžnikom in sklepom o nadaljevanju zoper P. N. S. in M. N., ki sta v sklepu o dedovanju po A. N. jasno prikazani kot dolžnika. Dalje pove, da dolžnik A. N. v postopku ni ugovarjal, tudi pri njem pa je bila pravilno dovoljena izvršba na njegovo celotno premoženje, tudi na pokojnino, in se je postopek zakonito nadaljeval. Meni, da stranki nimata in ne moreta imeti ugovora zoper nadaljevanje izvršbe, ki se tiče dedovanja z B. N. na A. N., dolžnici po njegovem mnenju lahko ugovarjata le, da je terjatev prenehala, ker sta dolg poplačali, do tega pa ni prišlo. Meni, da dolžnici ne moreta ugovarjati temelju obveznosti, ki se nanaša na čas pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju in sklepa o izvršbi zoper A. N.. Dalje upnik navaja, da mora sodišče po načelu formalne legalitete nadaljevati postopek, stranka pa mora uveljavljati morebitne ovire za izvršbo z ugovorom, učinki, četudi bi ti nastali, pa ne nastopijo že po uradni dolžnosti, temveč zgolj na podlagi ugovora stranke. Meni, da je za navedbe v ugovoru stranka prekludirana, da so ti zamujeni in nedopustni, da je ugovor imel možnost uveljavljati v postopku dedovanja in v teku izvršilnega postopka. V nasprotnem primeru bi se po mnenju upnika lahko vsak izvršilni postopek in dedovanje izpodbijal po njegovem zaključku ali po pravnomočnosti in se zadeve ne bi nikdar zaključile, temu pa se sodišče izogne z roki za prekluzijo dokazov. Dalje navaja, da ima dolžnik možnost ugovora le tehnično in konkretno glede sredstev izvršbe, ne more pa oporekati po temelju svoji obveznosti, ki je bila že ugotovljena v sklepu o izvršbi, ki mu prvotni dolžniki niso oporekali. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. V skladu z določbo četrtega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožba ni bila vročena v odgovor predlaganima novima dolžnicama.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da lahko upnik zahteva poplačilo le iz zapuščine B. M. N., tj. na nepremičnini parc. št. *256/0 k. o. X in solastninski delež do 1/3 dvosobnega stanovanja na parc. št. 452 k. o. Y. Zavzelo je stališče, da na podlagi drugega odstavka 143. člena ZD zoper P. N. S. in M. N. ni mogoče predlagati nadaljevanja izvršbe z drugimi izvršilnimi sredstvi (na premičnine, sredstva na računih pri organizacijah za plačilni promet in nematerializirane vrednostne papirje).

7. Višje sodišče uvodoma zaradi večje preglednosti povzema potek dogodkov v predmetni zadevi: upnik je 21. 11. 1995 vložil predlog za izvršbo zoper B. N., in sicer je predlagal izvršbo z rubežem in prenosom zarubljenih denarnih sredstev, dne 10. 1. 1996 je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi, ki se glasi na B. N. kot dolžnika, pravnomočen pa je postal 25. 1. 1996, dalje je 14. 5. 1996 upnik predlagal še izvršbo z rubežem in prodajo premičnih stvari dolžnika, upnik je 9. 6. 2010 predlagal nadaljevanje izvršbe na računih dolžnika, sodišču pa je hkrati sporočil, da je prvotni dolžnik 20. 2. 2010 umrl, terjatve pa so prijavljene v zapuščinski postopek, sodišče prve stopnje je izvršilni postopek 20. 2. 2010 prekinilo zaradi smrti dolžnika B. N. (sklep z dne 29. 6. 2010, ki je postal pravnomočen 17. 7. 2010), dne 17. 7. 2012 je sodišče prve stopnje prejelo sklep o dedovanju po pokojnem B. N. št. III D 909/2010 z dne 14. 12. 2011, ki je postal pravnomočen 4. 1. 2012, iz katerega izhaja, da v zapuščino sodita nepremičnina parc. št. *256/0 k. o. X, ID znak: 000, ter solastninski delež do 1/3 dvosobnega stanovanja s kabinetom v I. nadstropju desno z drugim prostori, S. ulica 34, z začasno iden. oznako 000, na parc. št. 452 k. o. Y, ter da se na podlagi sklepa o ločitvi zapuščine z dne 3. 11. 2010 zapuščina po pokojnem B. N. loči od premoženja njegovih dedičev zaradi poplačila terjatve upnikov M. in J. v skupni višini 42.398,53 EUR s pripadki, na podlagi navedenega sklepa o dedovanju pa je dedič postal A. N., ki mu je bilo prepovedano razpolaganje s stvarmi in pravicami zapuščine, dokler se ne poplačata upnika M. ter J., dalje je upnik 13. 2. 2013 predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dedinji A. N., to sta P. N. S. ter M. N. ter svojemu predlogu priložil sklep o dedovanju po A. N. z dne 23. 8. 2012, iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Črnomlju št. D 132/2012 z dne 23. 8. 2012 izhaja, da se zapuščina po zapustniku A. N. v obsegu 1/3 lastninskega deleža dvosobnega stanovanja na naslovu S. 34 (posamezni del št. 000, stavba št. 000, k. o. Y) ter nepremičnina parc. št. 256/0.S k. o. X, loči od premoženja dedinj zaradi poplačila terjatve upnikov M. in J. v skupni višini 52.720,30 EUR s pripadki, ter da se dedinjama prepoveduje razpolaganje s tako izločenim delom zapuščine do poplačila navedenih upnikov, v nadaljevanju sklepa o dedovanju pa je sodišče ugotovilo obseg (preostale) zapuščine zapustnika A. N. ter razglasilo za dedinji njegovi hčerki P. N. S. in M. N..

8. Institut ločitve zapuščine ureja 143. člen ZD. Skladno s prvim odstavkom 143. člena ZD zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, v tem primeru pa dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami zapuščine, prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Zapustnikovi upniki, ki so zahtevali tako ločitev, lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja (drugi odstavek 143. člena ZD). Ločitev zapuščine pride v poštev le, ko zapustnikov upnik potrebuje dodatno varstvo, ker je tudi dedič, ki naj bi poplačal dolgove, prezadolžen. Dedičevi upniki bi po splošnih pravilih o odgovornosti za zapustnikove dolgove lahko zahtevali poplačilo iz dedičevega siceršnjega (prejšnjega) premoženja in iz zapuščine, pri tem pa pri poplačilu iz zapuščine niso omejeni z vrednostjo podedovanega premoženja, kot to velja za zapustnikove upnike. V tem je položaj dedičevih upnikov ugodnejši od položaja zapustnikovih upnikov, ki se torej lahko znajdejo v nevarnosti, da svojih terjatev ne bodo mogli poplačati iz premoženja zapustnika, ker jim bodo pri tem konkurirali dedičevi upniki. Da bi zapustnikovi dediči izterjali ali vsaj zavarovali svoje terjatve, smejo po določbi 143. člena ZD predlagati ločitev zapuščine (separatio bonorum). Ločitev zapuščine je po mnenju pravne teorije in sodne prakse ukrep zavarovanja terjatve zapustnikovega upnika.(1) Postopek poplačila upnikov pri dovoljeni ločitvi zapuščine poteka tako, da nepravdno sodišče najprej s sklepom odloči o ločitvi zapuščine v korist upnikov, ki so to predlagali, nato pa zapuščinski postopek prekine do poplačila navedenih upnikov, do katerega pa lahko pride le v pravdnem oziroma izvršilnem postopku. Šele po tem, ko so upniki poplačani, lahko pride do dedovanja preostanka zapuščine, torej se šele tedaj lahko zapuščinski postopek nadaljuje in izda sklep o dedovanju.(2)

9. V predmetni zadevi je do ločitve zapuščine prišlo dvakrat: najprej v postopku dedovanja po prvotnem dolžniku B. N., nato pa (delno) v postopku dedovanja po dediču prvotnega dolžnika A. N.. Drži sicer, da je sodišče zapuščinska postopka končalo, ne glede na to, da upnik iz predmetne zadeve iz ločene zapuščine sploh še ni bil poplačan, vendar pa ob pravnomočnem in še obstoječem sklepu o ločitvi zapuščine z dne 23. 8. 20012 upnik glede na drugi odstavek 143. člena ZD lahko zahteva poplačilo svoje terjatve zgolj iz premoženja ločene zapuščine, ne pa tudi iz drugega premoženja dedinj. Zgolj dejstvo, da je zapuščinski postopek končan, ne pomeni, da je sklep o ločitvi zapuščine odpravljen, še posebej, ker je bilo dedinjama prepovedano razpolaganje z nepremičninama, ki sta predmet ločitve zapuščine. Glede na to nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pravni naslednici prvotnega dolžnika z drugimi sredstvi izvršbe ni dopustno vse dokler je sklep o ločitvi zapuščine v veljavi. Upnik, ki se je odločil za tako zavarovanje svoje terjatve ima ugodnejši položaj od neločitvenih upnikov z vidika možnosti poplačila iz zapuščine (v predmetni zadevi nepremičnin: posameznega dela stavbe št. 000, stavba št. 000, k. o. Y in nepremičnine parc. št. *256/0.S k. o. X), ne more pa hkrati uveljavljati svoje terjatve tudi iz siceršnjega premoženja dedinj. Še več, celo v primeru, da ločena zapuščina ne bi zadostovala za poplačilo njegove terjatve (kar sicer po navedbi upnika glede na višino terjatve v tem primeru ni mogoče), na premoženje dedinj ne bi mogel poseči.(3)

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ločitve zapuščine ne bi smelo upoštevati pri odločanju o nadaljevanju izvršbe zoper dedinji po uradni dolžnosti. V okviru odločanja o nadaljevanju izvršbe zoper dedinji na predlagana sredstva izvršbe je sodišče v konkretni zadevi moralo upoštevati, da že po samem zakonu (143. člen ZD) ne more predlagati (nadaljevanja) izvršbe na premoženje dedinj, zaradi česar v izvršilnem postopku, ki ne poteka na premoženje ločene zapuščine, niti procesno nasledstvo dedinj ni mogoče. 11. Upnik v pritožbi zavzema napačno stališče, da sodišče v izvršilnem postopku ne sme uporabljati ZD, temveč le 24. člen ZIZ kot specialen predpis. Pri vprašanju prehoda obveznosti s prvotnega dolžnika na novega mora izvršilno sodišče upoštevati tudi ustrezne materialnopravne predpise, saj so ravno ti tisti, ki določajo pravno podlago za materialnopravno nasledstvo, šele na tej podlagi pa je mogoča tudi procesna sprememba stranke v izvršilnem postopku. Zgolj obstoj ustrezne listine po 24. členu ZIZ tako ni zadosten pogoj za nadaljevanje izvršbe zoper pravnega naslednika dolžnika.

12. Ne drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče z zaključkom zapuščinskega postopka nakazalo, da z izvršbo zoper dedinji upnik lahko doseže poplačilo na celotno premoženje dediča ter da temu dedinji nista oporekali. Dejstvo, da sta bila zapuščinski postopek po prvotnem dolžniku in zapuščinski postopek po njegovem dediču končana, ne pomeni možnosti poplačila upnika iz premoženja njegovih dedinj, še posebej glede na dejstvo, da iz obeh sklepov o dedovanju jasno izhaja, da imata navedeni nepremičnini status ločene zapuščine ter da je bilo tako A. N. kot tudi P. N. S. in M. N. razpolaganje z izločenim delom zapuščine prepovedano dokler se ne poplačata izrecno navedena upnika-separatista (tudi upnik v tem izvršilnem postopku). Dejstvo, da se dedinji A. N. zoper ta sklep nista pritožili, tako v ničemer ne kaže na njuno strinjanje z izterjavo dolgov prvotnega dolžnika iz njunega siceršnjega premoženja, temveč prav nasprotno – da soglašata, da to premoženje predstavlja ločeno zapuščino, iz katere se bo poplačal (tudi) upnik tega postopka.

13. Pritožbena navedba, da je upnik v slabšem položaju od drugih upnikov zato, ker je predlagal ločitev zapuščine in je bila ločitev s sklepom tudi dovoljena, ni utemeljena. Položaj upnika-separatista je materialnopravno drugačen od položaja „navadnega“ upnika, po eni strani ugodnejši (prednostno poplačilo iz zanj „rezervirane“ ločene zapuščine), po drugi strani pa manj ugoden (če zapuščina ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, na dedičevo siceršnje premoženje ne more poseči).(4) Odločitev samega upnika pa je, ali bo predlagal ločitev zapuščine in s tem sprejel s tem povezani režim poplačila, ali bo raje ostal v vlogi „navadnega“ upnika in se poplačal po splošnem načelu iz 142. člena ZD. Posledično je neutemeljeno upnikovo zavzemanje za izenačitev položaja obeh kategorij upnikov oziroma za ugodnejšo obravnavo upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine. Ob tem višje sodišče opozarja na zmotno stališče upnika, da bi ob poplačilu drugih upnikov zapustnika iz siceršnjega premoženja dedinj lahko prišlo do situacije, ko bi dedinji lahko uspešno ugovarjali, da sta poplačali druge upnike do višine celotnega podedovanega premoženja (142. člen ZD) in zato upniku iz predmetnega postopka nista iz naslova odgovornosti za dolgove zapustnika nič več dolžni. Ločena zapuščina ima namreč status posebnega sklada, ki je namenjen poplačilu zapustnikovih dolgov do upnikov-separatistov, na dediče pa dejansko preide le, kar po njihovem poplačilu ostane,(5) zato vrednosti ločene zapuščine ni mogoče upoštevati pri vrednosti podedovanega premoženja. Ali povedano drugače: dedinji do upnika odgovarjata po načelu cum viribus hereditatis (s podedovanim premoženjem oziroma nepremičninami, ki so predmet ločitve) in ne več pro viribus hereditatis (s celotnim svojim in podedovanim premoženjem do višine vrednosti zapuščine).

14. Glede pritožbene navedbe, da sta P. N. S. in M. N. v sklepu o dedovanju jasno prikazani kot dolžnici, višje sodišče ugotavlja, da je vsebina sklepa o dedovanju materialnopravni prehod premoženja zapustnika na dedinji, pri čemer je sklepu priključen tudi sklep o ločitvi zapuščine, iz tega pa izhaja, da navedeni dedinji odgovarjata za dolg do upnika tega izvršilnega postopka z izrecno navedenima nepremičninama. Protispisna pa je pritožbena navedba, da je bila zoper A. N. dovoljena izvršba na njegovo celotno premoženje, tudi na pokojnino, saj v predmetni zadevi nikoli ni bilo ne predlagano in ne dovoljeno nadaljevanje izvršbe zoper A. N. (sklep o dedovanju po prvotnem dolžniku je bil pravnomočen 4. 1. 2012, A. N. pa je umrl 10. 4. 2012). Postopek v predmetni zadevi se tako sploh ni nadaljeval zoper pok. A. N., ki tako nikoli ni bil stranka tega izvršilnega postopka.

15. Pritožbene navedbe o tem, kakšen ugovor bi lahko imeli dedinji oziroma kaj ne bi moglo biti predmet njunega ugovora v tem izvršilnem postopku zaradi prekluzije, za odločitev v predmetni zadevi niso pravno pomembne, saj je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo že predlog za nadaljevanje tega izvršilnega postopka na predlagana sredstva izvršbe, ki ne sodijo v ločeno zapuščino, zoper njiju, tako da do vložitve ugovora sploh ne more več priti.

16. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Tako: dr. A. Božič Penko: Ločitev zapuščine, pravosodni bilten št. 2/2012, str. 21-30. (2) Kot zgoraj, str. 29. (3) Kot zgoraj, enako tudi M. Kreč, Đ. Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju, Narodne novine, Zagreb 1964, str. 506. (4) Kot zgoraj.

(5) Kot zgoraj dr. A. Božič Penko, str. 29.