Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da niti prvi niti drugi stavek drugega odstavka 37. člena ZVis ne določata pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Delovna in pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev je urejena v 63. členu ZVis. Iz zakona jasno izhaja, da je število pedagoške obveznosti omejeno na tedenski in ne na letni ravni.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo v višini 1.344,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da obračuna prikrajšanje pri plači za obdobje od 1. 10. 2004 do 1. 9. 2009 v bruto znesku 6.358,02 EUR, odvede davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do vtoževanega zneska 25.678,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna in izplača neplačane zamudne obresti za prikrajšanja pri plači od 1. 10. 2004 do 14. 7. 2009 od neto zneskov prikrajšanja pri plači od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, ob upoštevanju bruto zneskov, vse do 14. 7. 2009, od tako dobljenega zneska neplačanih obresti pa plača še zamudne obresti od 15. 7. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti pa je zavrnilo. S sklepom je ugotovilo, da je tožnica umaknila tožbo z zahtevkom za plačilo zneska 85.097,47 EUR in v tem delu postopek ustavilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnici obračunati prikrajšanje pri plači v bruto znesku 6.358,02 EUR za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 7. 2008 (namesto 1. 9. 2009) ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od skupnega bruto zneska 3.042,75 EUR za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2006, od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009. Sicer je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 22/2018 z dne 7. 3. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da 37. člen Zakona o visokem šolstvu1 (v nadaljevanju ZVis) določa letno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka nezakonito izračunavala pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev na osnovi 40 tednov namesto 30 tednov. Izvajanje pedagoške obveznosti v trajanju 40 tednov naj bi povzročilo povečanje števila ur neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) iz 270 ur na 360 ur letno, zaradi česar naj bi se ekvivalentno zmanjšalo število dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO). To naj bi povzročilo tožničino prikrajšanje pri plači. Sodišče naj bi odločitev o 40-tedenskem izračunavanju NPO zmotno oprlo na 37. člen ZVis. Ta določba naj bi določala študijsko obremenitev študenta, ne pa pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Sodišče naj bi tako v nasprotju z določili 37. člena ZVis zmotno enačilo pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev s študijsko obremenjenostjo študentov. Z avtonomnostjo univerze naj ne bi bilo mogoče utemeljiti povečanja predpisane NPO in neplačevanja opravljenega dela. Osnova za izračunavanje mesečne plače naj bi bilo število pedagoških ur NPO in DPO, opredeljenih v letni pedagoški najavi posameznega visokošolskega učitelja.

5. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu visokošolski učitelj VS - predavatelj s področja zdravstvene nege za nedoločen čas in s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnica je morala kot predavateljica tedensko opraviti 9 ur NPO in še 3 ure dodatne pedagoške obveznosti DPO, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti. Tožnica je zatrjevala, da je njena letna pedagoška obveznost obsegala 40 tednov, čeprav naj bi ZVis določal, da pedagoška obveznost traja zgolj 30 tednov.

9. Iz določbe prvega odstavka 37. člena ZVis izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra. Prvi stavek drugega odstavka 37. člena ZVis se glasi, da „dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno,“ drugi stavek pa, da „če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno.“ Revizijsko sodišče ugotavlja, da niti prvi niti drugi stavek drugega odstavka 37. člena ZVis ne določata pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Nasprotno stališče sodišč nižje stopnje je v tem delu materialnopravno zmotno, kar pa ne vpliva na pravilnost končne odločitve iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju.

10. Prvotno besedilo drugega odstavka 37. člena Zakona o visokem šolstvu iz leta 19933 je vsebovalo samo prvi stavek trenutno veljavnega besedila, da „dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno.“ Iz Predloga za izdajo zakona o visokem šolstvu s tezami4 izhaja, da je bil najmanjši možen letni obseg študijskega programa z zakonom določen za zaščito izobrazbenega standarda, najvišji možen letni obseg študijskega programa pa za zaščito študentov pred pretirano študijsko obremenitvijo. Namen te določbe torej ni bil v določitvi letne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev, kot zmotno meni tožnica, pač pa po eni strani določitev maksimalne študijske obremenitve študentov, po drugi pa zagotovitev kvalitete študija. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu5 iz leta 2003 (ZVis-C) je bil v drugem odstavku 37. člena dodan stavek: „Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno.“ Razlog za spremembo je bila ureditev izobraževanja za regulirane poklice, saj je bilo ugotovljeno, da je v določenih primerih trajanje študija - merjeno v urah - prekratko in da je treba na drugačen način urediti razmerje med teoretičnim delom študija in praktičnim izobraževanjem.6 Tudi ta določba se nanaša na obremenitev študenta in ne na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev, kar je nenazadnje izrecno zapisano tudi v samem besedilu določbe.

11. Delovna in pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev je urejena v 63. členu ZVis, ki je uvrščeno v VI. poglavje zakona, ki ureja položaj visokošolskih učiteljev, znanstvenih sodelavcev in visokošolskih sodelavcev. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZVis znaša neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa za predavatelja devet ur tedensko. Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ tri ure predavatelju (tretji odstavek 63. člena ZVis). Iz zakona tako jasno izhaja, da je število NPO (in DPO) omejeno na tedenski in ne na letni ravni.

12. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka tudi dejansko obračunavala osnovno plačo tožnice glede na tedensko in ne letno število opravljenih ur pedagoške obveznosti v skladu s 63. členom ZVis in 3. členom Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru A5/2005-2 BB7 (Merila UM). Obračun plače tako ni bil odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali pri izvajanju 40- tedenskega akreditiranega programa, kar tudi ni v nasprotju z akti tožene stranke. Nasprotne revizijske navedbe so zato neutemeljene. V kolikor pa tožnica meni, da je bila prikrajšana pri plači zato, ker bi se morale vse pedagoške ure po 30 tednih avtomatično šteti za DPO, pa za tako zavzemanje v predpisih ni nobene pravne podlage. Kot izhaja iz zgoraj citiranih zakonskih določb je pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev omejena zgolj na tedenski ne pa na letni ravni.

13. Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena se glasi, da 37. člen ZVis ne določa letne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Sodišči nižje stopnje sta glede tega delno zmotno uporabili materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost končne odločitve.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi8 mora tožnica toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.344,44 EUR (nagrada za postopek z izrednim pravnim sredstvom, 20,00 EUR poštni in administrativni stroški, 22 % DDV).

1 Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 67/93. 4 Poročevalec Skupščine RS, letnik XVIII, št. 27, 1992. 5 Ur. l. RS, št. 100/2003. 6 Poročevalec DZ št. 60, 2003. 7 Obvestila UM št. XXIII-2-2005. 8 Ur. l. RS, št. 67/2008.