Jedro

Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani zaključek sprejelo na podlagi pomanjkljive dokazne ocene, v okviru katere se o posameznih dokazih, ki jih je tožnik navajal v potrditev določenih zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, sodišče ni izreklo. Tožnik je namreč dejstvo, da naj bi delal (neposredno) za toženko kot njen delovodja, dokazoval s številnimi listinskimi dokazi, ne le zapisniki delovnih sestankov, v katerih je naveden kot delovodja toženke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) po uvedbi stečajnega postopka nad toženo stranko (v nadaljevanju toženko) ter ustrezni modifikaciji tožbenega zahtevka terjala ugotovitev, da med toženko kot dolžnico in tožnikom kot upnikom obstaja terjatev v skupni višini 77.406,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov ter od datumov, podrobneje navedenih v izreku prvostopne sodbe, terjala pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožniku je prvostopno sodišče naložilo, da je dolžan toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 7.399,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo prvostopne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Uvodoma izpostavlja nepravilnost prvostopne odločitve v zvezi z ugovorom zastaranja, ki mu je sodišče delno sledilo. Po prepričanju pritožnika je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe na delovno sodišče, ki je bila zavržena zaradi njegove nepristojnosti, sicer pa je toženka zastaranje pretrgala tudi z dvema plačiloma tožniku, do česar se prvostopno sodišče ni ustrezno opredelilo. Ne strinja se s prvostopnim stališčem, da naj bi bila njegova trditvena podlaga dvoumna in da meji s predlaganimi dokazi na nesklepčnost, sicer pa bi ga moralo v tem primeru prvostopno sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k ustrezni dopolnitvi trditvene podlage. Glede odločitve o temelju tožbenega zahtevka pritožnik izpostavlja, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe popolnoma prezrlo številne po njem predložene pisne dokaze, ki jih dejansko ni upoštevalo, temveč je upoštevalo le vprašljive izpovedbe prič. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče dati prednost listinskim dokazom, katerih pristnosti toženka ni oporekala, saj le-ti sami zase potrjujejo opravljanje del tožnika za toženko, ki jih nikoli ni dobil plačana. V spisu se nahaja veliko zapisnikov delovnih sestankov, kjer je navedeno, da je bil tožnik prisoten za družbo N. (torej za toženko) kot njen predstavnik oz. kot delovodja in da je seveda opravljal delo zanjo. Tožnik je naveden tudi na dokazu „Razpored zadolžitev na gradbišču stan. naselja K.“ z dne 21. 5. 2003, na tabeli iz oktobra 2002, v „Aktu o predaji ključev naročniku s strani izvajalca“. Iz izpostavljenih listin po prepričanju pritožnika jasno izhaja, da je bil tožnik prisoten v svojstvu toženke, za katero je ves čas opravljal dogovorjeno delo. V kolikor bi tožnik delal za drugo družbo (npr. za družbo K., kot skuša prikazati sodišče prve stopnje), bi bilo to nedvomno navedeno na samih zapisnikih o sestankih, vendar je tožnik vedno naveden pri toženki. V zvezi z vabili na sestanke, poslanimi toženki, na katerih je naveden tudi tožnik, slednji izpostavlja, da ni jasno, zakaj bi ga na sestanke vabili preko toženke, če ne bi bil pri njej zaposlen, o čemer se prav tako prvostopno sodišče ni izreklo. Pritožnik izpostavlja neverodostojnost izpovedbe priče A.V.W., ki je prvostopno sodišče sploh ni presojalo, kakor tudi izpovedbe takratnega direktorja toženke O.. V zvezi s slednjo izpostavlja, da v kolikor bi bila resnična njegova izpovedba, da je tožnik delal za rusko firmo, s katero naj bi poračunavali, bi toženka nedvomno vedela, za katero rusko firmo naj bi šlo, in s tem v zvezi predložila dokaze - listinsko dokumentacijo, vendar za to ni predložila nobenega dokaza.Prvostopno sodišče se ni ustrezno izreklo o tem, da je O. tožniku uredil vizo za v Rusijo ter mu uredil več avionskih kart, ki jih je za tožnika naročila in plačala toženka (kar izhaja iz predloženih letalskih kart na ime tožnika, pri katerih je kot plačnik navedena toženka), kakor tudi ne o plačilih toženke tožniku, ki jih je le-ta izkazal z dvema blagajniškima izdatkoma. Ob tem pritožnik izpostavlja, da je zadnji znesek v višini 3.000,00 USD z dne 2. 7. 2004 tožnik prejel po tistem, ko je že nehal delati za toženko (v Rusiji je bil le do 26. 5. 2004, čemur toženka ni oporekala), zato ni jasno, zakaj bi mu toženka s tem plačilom dala denar, ki naj bi ga tožnik zanjo nesel v Rusijo, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. S tem v zvezi pritožnik izpostavlja tudi neverodostojnost izpovedbe priče Z.R., po drugi strani pa izpovedbo priče M., ki je bil glavni za toženko v Rusiji, da tožnik ni nosil denarja za toženko v Rusijo. Po prepričanju pritožnika bi sodišče, v kolikor bi presojalo vse izvedene dokaze, ne pa napravilo zelo selekcionirane in ozke izseke iz dokazov, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sam izostanek pisne pogodbe še ne pomeni, da med strankama ni bilo vzpostavljenega obligacijskega razmerja in da toženka tožniku ni dolžna plačati, kar je opravil zanjo, ki je bila obogatena, tožnik pa prikrajšan in oškodovan. Graja tudi nepravilnost prvostopne odločitve o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaradi pomanjkljive dokazne ocene(1) in nepravilne porazdelitve dokaznega bremena ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, posamezne za odločitev pomembne okoliščine pa so v okviru sicer podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank ostane neraziskane oz. nezadostno razjasnjene, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane prvostopne sodbe, kot bo vse podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke zahtevano plačilo v višini 77.406,00 EUR (oz. po uvedbi stečajnega postopka nad toženko ugotovitev obstoja terjatve zoper toženko v navedeni višini) utemeljeval na zatrjevanjih, da naj bi za toženko po dogovoru z njo 31 mesecev opravljal obrtniška dela na gradbiščih v Rusiji, za kar pa mu le-ta ni izplačala dogovorjenega plačila v skupni višini 2.800,00 USD na mesec, temveč mu je iz tega naslova izvršila le dve plačili v skupni višini 7.000,00 USD. S takim neplačanim delom v korist toženke naj bi bila slednja obogatena, tožnik pa prikrajšan za vtoževani znesek. Tožnik je v dokaz svojih zatrjevanj predložil več listinskih dokazov, pri čemer je sodišče prve stopnje izrecno dokazno ocenilo le zapisnike delovnih sestankov, iz katerih je (pravilno) razbralo, da se je tožnik pojavljal kot delovodja toženke. Vendar je prvostopno sodišče v nadaljevanju predvsem na podlagi izpovedb med postopkom zaslišanih prič, katerih izpovedbe je dokaj podrobno povzelo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 10.) zaključilo, da (zgolj) „na podlagi te funkcije še ni mogoče sklepati oz. zaključiti, da so bila dela opravljena v korist toženke, brez ustreznega plačila s strani ruskih kooperantov“. Tako je prvostopno sodišče zavzelo stališče, da tožniku ni uspelo dokazati, za koga je dejansko delal, ter posledično tudi ne obstoja vzročne zveze med njegovim ravnanjem in premikom premoženja, kar je ena od predpostavk neupravičene pridobitve (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 11).

7. Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zgoraj povzeti izpodbijani zaključek sprejelo na podlagi pomanjkljive dokazne ocene, v okviru katere se o posameznih dokazih, ki jih je tožnik navajal v potrditev določenih zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, sodišče ni izreklo. Tožnik je namreč dejstvo, da naj bi delal (neposredno) za toženko kot njen delovodja, dokazoval s številnimi listinskimi dokazi, ne le zapisniki delovnih sestankov, v katerih je naveden kot delovodja toženke, temveč med drugim tudi z listinami: „Razpored zadolžitev na gradbišču stan. naselja K.“ z dne 21. 5. 2003, tabela iz oktobra 2002, „Akt o predaji ključev naročniku s strani izvajalca“, vabili na sestanke, ki jih vse v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja pritožnik. Čeprav naj bi iz izpostavljenih listin po prepričanju tožnika izhajalo, da je bil na gradbišču v Rusiji prisoten v svojstvu toženke, za katero je ves čas opravljal dogovorjeno delo, se z njimi sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in jih v svojo dokazno oceno ni zajelo. Utemeljena je tudi pritožbena graja, da se prvostopno sodišče ni ustrezno izreklo glede pomena po tožniku zatrjevane okoliščine, da je letalske karte za potovanja v Rusijo tožniku uredila in plačala toženka, čeprav je iz obrazložitve prvostopne sodbe smiselno razbrati, da je prvostopno sodišče temu sledilo (kot izhaja iz prvostopnega povzetka izpovedbe priče M.). S pavšalnim zaključkom v zvezi s prenosom denarja na gradbišče (da se je namreč denar iz Slovenije nosil v Rusijo za potrebe delavcev in da so v takšnih primerih na blagajniški izdatek kot prejemnika vpisali tistega, ki je denar prejel in odnesel v Rusijo), ki ga je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi izpovedb treh med postopkom zaslišanih prič (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 10), pa je sodišče prehitro in preveč posplošeno odpravilo tožnikova zatrjevanja o dveh delnih plačilih za njegovo delo s strani toženke v skupni višini 7.000,00 USD, kot utemeljeno smiselno izpostavlja tudi pritožba. Ob tem je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo okoliščino, ki bi se glede pravne narave zatrjevanih plačil utegnila pokazati kot pravno relevantna, da je bilo namreč drugo plačilo oz. drugi blagajniški izdatek v višini 3.000,00 USD tožniku izdan dne 2. 7. 2004, čeprav je le-ta po neprerekanih zatrjevanjih svoje delo v Rusiji zaključil že 26. 5. 2004, kar vse utemeljeno izpostavlja pritožba. Sodišče druge stopnje ob tem le pripominja, da bi se s tem v zvezi kot pomembna utegnila pokazati tudi izpovedba priče O. (takratnega direktorja toženke) o tem, komu naj bi bil navedeni znesek z dne 2. 7. 2004 namenjen, ki je v tej luči prvostopno sodišče ni ocenilo, glede na to, da se z izpostavljeno okoliščino (časovni vidik blagajniških izdatkov oz. plačil) sploh ni ukvarjalo.

8. V pritožbi izpostavljeni in v prvostopni sodbi pomanjkljivo ocenjeni oz. sploh spregledani listinski dokazi bi utegnili potrjevati zatrjevanja tožnika, da je na gradbišču v Rusiji delo opravljal kot delovodja toženke neposredno zanjo. Po drugi strani pa iz izpovedb (večine) med postopkom zaslišanih prič, ki jih je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi bolj izčrpno ocenilo, po zaenkrat sprejetem prvostopnem zaključku izhaja, da naj bi tožnik delal za ruske podizvajalce (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 11). V primeru, da sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP slednje dokazne ocene ne bo spremenilo, bi se sodišče prve stopnje v novem sojenju zaradi nasprotujočih si dokazov (listin in prič) lahko znašlo v svojevrstni spoznavni krizi, ki bi jo moralo rešiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP)(2). Zato je pomembno, da sodišče prve stopnje dokazno breme med pravdnima strankama ustrezno porazdeli, kar prvostopnemu sodišču po presoji sodišča druge stopnje v do sedaj izpeljanem dokaznem postopku ni v celoti uspelo. Tožnik je namreč zatrjeval, da je delal kot delovodja toženke neposredno zanjo. V kolikor bi to potrjevali listinski dokazi, ki jih prvostopno sodišče ni dovolj izčrpno ocenilo, bi bilo na toženki dokazno breme za dokaz njenih trditev, da je tožnik sicer nastopal v vlogi njenega delovodje, vendar naj bi to delo opravljal za ruskega podizvajalca, s katerim naj bi toženka njegovo delo poračunavala. Dokaz za obstoj druge materialnopravne podlage za delo tožnika v korist toženke (ustrezni dogovor z ruskimi podizvajalci, na podlagi katerega naj bi toženka že opravila dogovorjena plačila za opravljeno delo tožnika) je v bremenu toženke. Prvostopno sodišče bo moralo v novem sojenju oceniti, ali ga je toženka izpolnila.

9. Vse obrazloženo je narekovalo razveljavitev izpodbijane prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Še enkrat bo namreč potrebno neselektivno in temeljiteje presoditi vse že izvedene dokaze - vsakega posebej in vse dokaze skupaj (8. člen ZPP) ter upoštevaje pravilno porazdelitev dokaznega bremena ponovno odločiti, ali obstaja tožnikova terjatev do toženke iz naslova opravljenega, a ne plačanega dela, ki naj bi ga (neposredno) za toženko opravil tožnik. Pri tem naj bo sodišče prve stopnje pozorno, da bi utegnila ugotovitev drugačne pravne narave po toženki izvršenih izplačil, ki izhajajo iz blagajniških izdatkov, vplivati tudi na odločitev o utemeljenosti ugovora zastaranja (drugi odstavek 364. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Ker bo potrebno ponoviti oz. ustrezno dopolniti bistveni del postopka na prvi stopnji (opraviti celovito dokazno oceno že izvedenih dokazov), je po presoji sodišča druge stopnje v izogib krnitvi pravice do pritožbe utemeljeno, da to stori sodišče prve stopnje.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. 1 : 8. člen ZPP določa: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ „Kadar bo „zanesljiva“ ugotovitev o obstoju pravno pomembnih dejstev (dokazanost) posledica neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, bo šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, lahko pa tudi 14. točke drugega odstavka tega člena.“ - tako Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, str. 394. Op. št. 2 : 215. člen ZPP določa: „Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.“