Jedro

Uveljavljani zahtevki izhajajo iz identičnega dejanskega stanja (objave spornega članka) in se opirajo na enako pravno podlago (pravila o neposlovni odškodninski odgovornosti), zato je treba uporabiti uporabiti določbo prvega odstavka 41. člena ZPP po kateri se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku za umik spornih člankov s spletnega portala tožene stranke, o zahtevku za objavo sodbe v več časnikih in na spletnem portalu ter glede predloga za izdajo začasne odredbe. Odločilo je, da bo v tem obsegu po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. 2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki pojasnjuje, da so vsi uveljavljani tožbeni zahtevki vezani na isti historični dogodek (objavo spornih člankov) ter isto pravno podlago (neposlovno odškodninsko odgovornost zaradi nastanka nepremoženjske škode). Za vsak posamezni zahtevek je tožeča stranka navedla svojo vrednost spornega predmeta. Sodišče je nepravilno uporabilo določbe ZPP, saj ni upoštevalo pravice tožeče stranke do objektivne kumulacije zahtevkov. Vsi ukrepi temeljijo na isti pravni podlagi in sicer na protipravnem posegu v osebnostno pravico (čast in dobro ime pravne osebe), ki se navzven manifestira v nastanku nepremoženjske škode. Ker so ti zahtevki v tesni zvezi, zakon predpostavlja, da bo vedno pristojno isto sodišče. Sklicuje se še na 41. člen ZPP, ki določa, da se v primeru, ko uveljavlja stranka v tožbi več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Sodišče pogojev za obstoj objektivne kumulacije sploh ni ugotavljalo, nepravilna (ne)uporaba določb o kumulaciji zahtevkov bi lahko vplivala tudi na zakonitost sodbe, saj bi bilo o istem temelju zahtevka odločeno dvakrat. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da zahtevka za umik člankov in objavo sodbe nista premoženjskopravna zahtevka iz prvega odstavka 32. člena ZPP (zato tudi ni pomembna označitev vrednosti spornega predmeta(1)) niti spor iz drugega, tretjega in četrtega odstavka istega člena, zato je za odločanje pristojno okrajno sodišče. Ker se predlagana začasna odredba nanaša na omenjena zahtevka, se je tudi v tem delu izreklo za stvarno nepristojno (266. člen ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da tožeča stranka s tožbo uveljavlja tri zahtevke, ki vsi izhajajo iz identičnega dejanskega stanja (objave spornega članka) in se opirajo na enako pravno podlago (pravila o neposlovni odškodninski odgovornosti)(2), zato je treba uporabiti uporabiti določbo prvega odstavka 41. člena ZPP po kateri se v primeru, ko uveljavlja stranka v tožbi več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. V obravnavanem primeru to pomeni, da je za odločanje v tej zadevi o vseh zahtevkih in o predlogu za izdajo začasne odredbe pristojno okrožno sodišče (32. člen ZPP).

6. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških postopka temelji na 165. členu ZPP.

Op. št. (1): Ker je to merilo upoštevno samo za razmejitev pristojnosti v sporih iz premoženjskih razmerij.

Op. št. (2): Prim. tudi VSL I Cp 2234/2015 z dne 12. 10. 2015, na katero se sklicuje že pritožba.