Jedro

Zahtevek za denacionalizacijo lahko vloži v prvi vrsti upravičenec, če pa je upravičenec umrl ali razglašen za mrtvega, pa upravičenje za uveljavljanje pravic iz ZDen v skladu s 15. členom ZDen pridobijo pravni nasledniki upravičenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 37/06 - odl. US RS)) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2005, s katero je le-ta zavrnila pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Maribor z dne 30.4.2004. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da se upravičenki K.P., roj 28.10.1864, umrli 27.12.1948, vrne podržavljeno premoženje: poslovno stanovanjska stavba v Mariboru, parc. št. 305 - stavba v izmeri 622 m2, dvorišče v izmeri 112 m2, vl. št. 10 k.o... z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist upravičenke do 1/1 glede na celoto, razen štirisobnega stanovanja v I. nadstropju zgradbe v izmeri 164,20 m2 in dvosobnega stanovanja v III. nadstropju zgradbe v izmeri 72,67 m2 s pritiklinami in pripadajočim delom funkcionalnega zemljišča, na katerih je vpisana lastninska pravica v korist fizičnih oseb ter poslovno stanovanjska zgradba v Mariboru, na parc. št. 307 - stavba v izmeri 314 m2, dvorišče v izmeri 41 m2, vl. št. 10 k.o. .. z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist upravičenke do 1/1 glede na celoto, razen podstrešja zgradbe, ki je bilo ob podržavljenju skupni funkcionalni prostor zgradbe, katero pa je bilo s strani Občine Maribor po podržavljenju nadzidano in preurejeno v 9 stanovanj, ki v naravi predstavljajo 3. in 4. etažo zgradbe, in del parc. št. 100-dvorišče v odmeri 201 m2, vl. št. 97 k.o... v solastninskem deležu 201/366 - tin glede na celoto (1. točka izreka); da je zavezanka Mestna občina Maribor dolžna izročiti vrnjeno premoženje iz 1. točke izreka te delne odločbe upravičenki K.P. v roku 30 dni po pravnomočnosti te delne odločbe, da ne bo izvršbe (2. točka izreka); da po pravnomočnosti delne odločbe izvede Okrajno sodišče v Mariboru po uradni dolžnosti spremembo zemljiškoknjižnega stanja, kakor sledi iz 1. točke izreka te delne odločbe (3. točka izreka); da se za skrbnika za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojni upravičenki K.P. postavi S.K. (4. točka izreka); da vsaka stran trpi svoje stroške postopka (5. točka izreka) ter da bo o preostalem delu zahtevka odločeno z dopolnilno odločbo (6. točka izreka). Tožena stranka je presodila, da sta vlagateljici denacionalizacijskega zahtevka kot oporočni dedinji upravičenkinega sina izkazali pravno nasledstvo tudi po denacionalizacijski upravičenki K.P. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje navedenemu stališču tožene stranke. Navaja, da za presojo, kdo je pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke, zadostuje zgolj verjetno izkazano pravno nasledstvo, kar pa je v obravnavani zadevi izkazano s sklepom o dedovanju sodišča v Idriji z dne 4.4.1986 ter sklepov Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 28.10.1999, da pa je presoja njune dedne pravice stvar zapuščinskega postopka. Denacionalizacijska upravičenka K.P. je umrla 27.12.1948, njen sin A.P. pa je umrl leta 1985, tako da nacionalizirano premoženje še ni prešlo nanj. Z oporoko, sestavljeno leta 1981 (ki ni bila sestavljena tako, da oporočni dedinji ne bi mogli dedovati tudi premoženja denacionalizacijske upravičenke) pa sta J.H. in I.S. (vlagateljici zahteve za denacionalizacijo in v tem upravnem sporu stranki z interesom) dedovali premoženje upravičenkinega sina kot njegovi oporočni dedinji (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča Idrija z dne 4.4.1986). Da sta oporočni dedinji dedovali tudi premoženje denacionalizacijske upravičenke pa izhaja iz navedenih sklepov Okrajnega sodišča v Mariboru.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je smisel in cilj denacionalizacije, da se nacionalizirano premoženje vrne v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu, če pa je ta mrtev, kar je praktično v vseh primerih, preide denacionalizirano premoženje v zapuščinskem postopku na oporočne ali zakonite pravne naslednike pokojnega upravičenca. Kolikor je razmerje med vlagateljem zahteve za denacionalizacijo in upravičencem takšno, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo na podlagi veljavnih predpisov ne bo mogel podedovati denacionaliziranega premoženja, je postopek denacionalizacije nesmiseln in samemu sebi namen. V obravnavani zadevi po njenem mnenju vlagateljici zahteve za denacionalizacijo ne bosta mogli dedovati denacionaliziranega premoženja, ker to ni zajeto v oporoki sina denacionalizacijske upravičenke. Po njenem prepričanju je pravno nasledstvo vlagatelja zahteve za denacionalizacijo do pokojnega upravičenca zgolj tisto pravno nasledstvo, ki v končni posledici privede do tega, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zapuščinskem postopku po pokojnem upravičencu podeduje denacionalizirano premoženje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Stranki z interesom I.S. in J.H. v odgovoru na pritožbo vztrajata pri razlogih izpodbijane sodbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je prvostopno sodišče navedlo za svojo odločitev.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta oporočni dedinji (I.S. in J.H.) pravnega naslednika pokojne denacionalizacijske upravičenke K.P. verjetno izkazali pravno nasledstvo in s tem pridobili pravico do vložitve zahteve za vračilo podržavljenega premoženja v smislu 1. odstavka 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Zahtevek za denacionalizacijo lahko vloži v prvi vrsti upravičenec, če pa je upravičenec mrtev ali razglašen za mrtvega, pa upravičenje za uveljavljanje pravic iz ZDen v skladu s 15. členom ZDen pridobijo pravni nasledniki upravičenca. To pa so, upoštevaje določbo 1. odstavka 78. člena ZDen vsi, ki lahko pridobijo njegovo premoženje, to pa so tako njegovi dediči po Zakonu o dedovanju (ZD) kot dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Ker so le - ti upravičeni zgolj za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov denacionalizacijskega upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena ZDen), jim je mogoče priznati položaj stranke - upravičenca iz 15. člena ZDen tudi, če pravno nasledstvo zgolj verjetno izkažejo (3. odstavek 60. člena ZDen v zvezi s 15. členom ZDen). Ker se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije, je treba glede pravnega nasledstva fizičnih oseb upoštevati ureditev, ki jo vsebuje ZD. Ta kot trenutek, odločilen za določitev kroga dedičev, določa zapustnikovo smrt. Tudi ZDen v 1. odstavku 78. člena, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-138/99 z dne 18.1.2001, ki je v primerjavi z ZD specialna določba, določa, da se dedovanje glede denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju.

Ob takšni pravni ureditvi, glede na dejansko stanje obravnavanega primera, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in tudi ni sporno (da je denacionalizacijska upravičenka K.P. umrla leta 1948, da jo je sin A.P. preživel in je umrl leta 1985, da sta J.H. in I.S. dedovali premoženje upravičenčinega sina kot njegovi oporočni dedinji, in da sta oporočni dedinji dedovali tudi premoženje denacionalizacijske upravičenke), to pomeni, da sta oporočni dedinji pokojnega A.P., sina denacionalizacijske upravičenke, s stopnjo verjetnosti (3. odstavek 60. člena ZDen) izkazali tudi pravno nasledstvo po pokojni denacionalizacijski upravičenki. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je pravno nasledstvo vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka verjetno izkazano na podlagi oporočnih dedovanj, presoja njune dedne pravice pa je stvar zapuščinskega postopka.

Upoštevaje navedeno pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

V obravnavani zadevi tožeča stranka v pritožbi ni navedla iz katerih pritožbenih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu, ali je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 16. členom ZUS), ugotovilo, da do takih kršitev ni prišlo in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.