Jedro

Delna odločba upravne enote v denacionalizacijskem postopku je postala pravnomočna dne 30. 10. 1995. Od tega dne dalje je pričel teči trimesečni rok za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom po 49. in 50. členu ZRPPN, po poteku trimesečnega roka pa je upravičenec do odškodnine (predlagatelj) pridobil pravico do sodnega varstva. Takrat (po preteku trimesečnega roka, torej 30. 1. 1996) je za predlagatelja tudi pričel teči splošni petletni zastaralni rok po 371. členu ZOR, da v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZRPPN vloži predlog za določitev odškodnine na sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da (1.) se predlog predlagatelja za določitev odškodnine zavrne in (2.) da svoje stroške postopka nosi predlagatelj sam.

Zoper sklep se je pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da v celoti ugodi predlogu predlagatelja za določitev odškodnine, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navedel je, da je izpodbijani sklep po vsebini v nasprotju s predhodno izdanim in pravnomočnim sklepom sodišča z dne 4. 10. 2010 ter v nasprotju z s pravnomočnim sklepom UE Ljubljana z dne 28. 11. 2006 (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaključek sodišča, da je njegova pravica zahtevati odškodnino zastarala že v letu 2001, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Pred zadevnim sodnim postopkom je že tekel upravni postopek, v katerem je UE Ljubljana obravnavala zahtevek predlagatelja. Iz listin je razvidno, da se je postopek začel na podlagi zahteve predlagatelja z dne 29. 3. 1996, ki jo je UE prejela 3. 4. 1996, v zvezi s predhodno zahtevo predlagatelja z dne 7. 2. 1996. Slednje izhaja tudi iz vsebine pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje z dne 4. 10. 2010, iz katere izhaja, da je sodišče vlogo predlagatelja na UE z dne 3. 4. 1996 obravnavalo kot zahtevo za določitev odškodnine po 73. členu ZDen. Nepravilen je zaključek sodišča, da je predlagatelj predlog za določitev odškodnine vložil šele v letu 2010. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 388. člena ZOR, da se zastaranje pretrga z vsakim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev in s tem določilom v zvezi obravnavati predlog predlagatelja z dne 3. 4. 1996 ter zaključiti, da je z vložitvijo predlagateljevega predloga prišlo do pretrganja zastaranja, še preden je splošni petletni zastaralni rok pretekel. Sodišče bi moralo spoštovati pravnomočen sklep UE Ljubljana z dne 28. 11. 2006, s katerim je upravni organ odločil, da bo zahtevo predlagatelja za določitev odškodnine po pravnomočnosti sklepa odstopil v reševanje sodišču in ugotoviti, da izrek sklepa predpostavlja pravilnost in pravočasnost vložene zahteve predlagatelja v tem postopku. Pravnomočne sklepe upravnih organov je potrebno spoštovati (Up-457/09-21). Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z določili takrat veljavnega ZRPPN, ki predpisuje dvofazni postopek določitve odškodnine. Prva faza je postopek za sklenitev sporazuma o odškodnini, ki se vodi pred upravnim organom, ki je po 52. členu ZRPPN obvezen. Gre za formaliziran postopek, v katerem je upravnemu organu naložena dolžnost, da preveri, ali bo med strankama postopka dosežen sporazum o določitvi odškodnine. Šele v kolikor v predpisanem roku sporazum o določitvi odškodnine ni dosežen, se lahko zaključi upravni postopek in začne druga faza, to je sodni nepravdni postopek pred sodiščem. Tudi sodna praksa (VSRS U 1453/1996 z dne 23. 6. 1999) je zavzela stališče, da mora upravni organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji opraviti postopek za dosego sporazuma, šele v kolikor sporazuma ni bilo, pa zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Splošni zastaralni rok za zastaranje predlagateljeve pravice sodno zahtevati določitev odškodnine sploh ne more začeti teči, dokler ni zaključen predhodni upravni postopek ugotavljanja soglasja za določitev odškodnine oziroma dokler ne poteče rok za dosego takšnega soglasja. Sodišče je kot datum poteka roka za sporazumno določitev odškodnine po 51. členu ZRPPN upoštevalo napačen datum. Sodišče je spregledalo, da z zapisnika ustne obravnave z dne 6. 11. 2006 in sklepa z dne 28. 11. 2006 izhaja, da je rok za sklenitev sporazuma pretekel šele dne 27. 11. 2006 (ustna obravnava po 49. členu ZRPPN je bila opravljena šele dne 6. 11. 2006). Zastaralni rok je torej pričel teči šele dne 28. 11. 2006 in torej zastaranje ni nastopilo, tudi če sodišče predlagateljevo dopolnitev predloga z dne 21. 10. 2010 obravnava kot samostojni predlog. Stališče sodišča, da je predlagatelj izgubil svojo pravico do odškodnine samo zato, ker se je zanesel, da bo upravni organ posloval brez nepotrebnega odlašanja in je čakal na zaključek upravnega postopka in je spoštoval pravnomočen sklep državnega organa, je protiustavno in so mu s tem kršene temeljne človekove pravice.

Na pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter zavrne zahtevo predlagatelja za povrnitev stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz spisovne dokumentacije in upravnega spisa izhaja, da je dne 30. 10. 1995 RS, Upravna enota Ljubljana, izpostava Vič Rudnik, izdala odločbo št. 351-1510/92, s katero je bilo odločeno, da je G. d.d. (v nadaljevanju G.) dolžno denacionalizacijskemu upravičencu vrniti nepremičnino parc. št. 1255/1 k.o. x., ki je bila na podlagi sklenjene poravnave z dne 21. 9. 1995 vrnjena upravičencu z izplačilom odškodnine s strani zavezanca. Iz 7. točke odločbe izhaja, da je upravna enota zavezanca v skladu s členom 73. ZDen napotila na Slovenski odškodninski sklad zaradi pripadajoče odškodnine po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. G. je podal zahtevo za odškodnino z vlogo z dne 7. 2. 1996 na Slovenski odškodninski sklad (priloga A/11) in ne na upravno enoto. Kot je razvidno iz upravnega spisa je Slovenski odškodninski sklad dne 11. 3. 1996 pooblaščencu G. tudi odgovoril, da bi ta moral svoj zahtevek nasloviti na upravno enoto, ki bi v postopek zaradi sporazumne določitve odškodnine vključila tudi Slovenski odškodninski sklad. V isti vlogi so tudi navedli, da naj jim G. dostavi dokumentacijo, da se bodo lahko dogovorili. G. je nato z vlogo z dne 29. 3. 1996, ki jo je upravna enota prejela 3. 4. 1996, obrnil nanjo, da iz spisa pošljejo dokumentacijo, za katero je zaprosil Sklad zaradi proučitve zadeve. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je upravna enota z vlogo z dne 12. 8. 2005 poslala navedeno vlogo, kakor tudi dokumentacijo o poteku denacionalizacijskega postopka Slovenski odškodninski družbi, ter jih pozvala, da se opredelijo glede odškodnine. Po opravljenem naroku na upravni enoti dne 6. 11. 2006, ko ni bil dosežen sporazum, pa je upravna enota izdala odločbo, s katero je predlog za določitev odškodnine zavrgla ter odločila, da se zadeva odstopi prisojnemu sodišču. Dne 21. 4. 2010 je sodišče prve stopnje prejelo sklep RS, Upravna enota Ljubljana, št. 351-1510/1993-14 z dne 28. 11. 2006 (pravnomočen 16. 12. 2006), s katerim je upravna enota zavrgla zahtevo G. za določitev odškodnine za odplačno pridobljeno nepremičnino parc. št. 1255/1 njiva v izmeri 2697 m² k.o. x., ki je bila vrnjena v postopku denacionalizacije (v točki 2. navedenega sklepa je bilo odločeno, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani). Pritožba navedenemu ugotovljenemu dejanskemu stanju pritrjuje.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Zakon o denacionalizaciji (ZDen)(2) v 73. členu določa, da gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. V času pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji je bil to Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN)(3). Ta zakon v VII. poglavju določa postopek za določitev odškodnine. V 49. in 50. členu določa postopek pred upravnim organom zaradi sklenitve sporazuma o odškodnini. Zakon nadalje v prvem odstavku 51. člena določa, da če sporazum o odškodnini ni dosežen najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je postala odločba o razlastitvi pravnomočna, pošlje premoženjsko pravni organ pravnomočno odločbo o razlastitvi s spisi brez odlašanja pristojnemu sodišču, na katerega območju je razlaščena nepremičnina, da odmeri odškodnino. Sodišče odmeri odškodnino v nepravdnem postopku. V drugem odstavku 51. člena pa je določeno, da če premoženjskopravni organ ne ravna po prvem odstavku tega člena, se lahko prejšnji lastnik razlaščene nepremičnine obrne za odmero odškodnine naravnost na sodišče. Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo ključno dejstvo, da je delna odločba upravne enote v denacionalizacijskem postopku postala pravnomočna dne 30. 10. 1995. Od tega dne dalje je pričel teči trimesečni rok za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom po 49. in 50. členu ZRPPN, po poteku trimesečnega roka pa je upravičenec do odškodnine (predlagatelj) pridobil pravico do sodnega varstva. Takrat (po preteku trimesečnega roka, torej 30. 1. 1996) je za predlagatelja tudi pričel teči splošni petletni zastaralni rok po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(4), da v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZRPPN vloži predlog za določitev odškodnine na sodišče. Predlagatelj predloga za določitev odškodnine na sodišče ni vložil pred iztekom zastaralnega roka (torej do dne 30. 1. 2001). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za določitev odškodnine zaradi zastaranja.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na tek upravnega postopka glede sporazumne določitve odškodnine po 49. in 50. členu ZRPPN. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil upravni organ pristojen zgolj za vodenje postopka zaradi morebitnega sporazuma, ne pa za določitev odškodnine, ki je v izključni pristojnosti sodišča. Predlagatelj v petletnem (v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZRPPN) roku ni vložil predloga za določitev odškodnine na sodišče in ni zaščitil svoje pravice pred zastaranjem. Sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 10. 2010 (s katerim sodišče prve stopnje poziva predlagatelja na dopolnitev) je zgolj sklep materialno procesnega vodstva, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo in ne vsebuje meritorne odločitve. Da upravni organ ni postopal v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZRPPN in po preteku trimesečnega roka za določitev odškodnine, pravnomočne odločbe o razlastitvi s spisi ni brez odlašanja poslal pristojnemu sodišču, ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZRPPN je po izteku trimesečnega to pravico pridobil predlagatelj, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil med postopkom pred upravnim organom za sporazumno določitev odškodnine zastaralni rok pretrgan, saj upravni organ, saj upravni organ ni pristojen odločati o višini odškodnine. Zgolj dejstvo, da je zadevo odstopil upravni organ, kot že obrazloženo, ne more vplivati na tek zastaralnega roka. ZRPPN res določa, kot to izpostavlja pritožba, da se primarno poskuša doseči sporazum o določitvi odškodnine pred upravnim organom (tudi pritožbeno izpostavljena odločba VSRS U 1453/1996 z dne 23. 6. 1999 (zgolj) pojasnjuje zadevne zakonske določbe ZRPPN), vendar pa ne določa, kot to uveljavlja pritožnik, da lahko postopek za dosego sporazuma traja v nedogled (kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti), kot tudi ne določa, da bi imel tek postopka za sporazumno določitev odškodnine za posledico pretrganje zastaralnega roka. ZRPPN v prvem odstavku 51. člena jasno določa, da če sporazum ni dosežen najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je postala odločba o razlastitvi pravnomočna, pošlje premoženjskopravni organ pravnomočno odločbo o razlastitvi s spisi brez odlašanja pristojnemu sodišču, drugi odstavek 51. člena ZRPPN pa določa tudi varovalo za zaščito pravic predlagatelja in sicer, da se po izteku trimesečnega roka predlagatelj lahko za odmero odškodnine neposredno obrne na sodišče. Pritožbene navedbe, ki tek zastaralnega roka (oziroma njegovo pretrganje) utemeljujejo s sklicevanjem na tek upravnega postopka za sporazumno določitev odškodnine (tudi navedbe, daje bila ustna obravnava pred upravnim organom opravljena šele dne 6.11.2006) na podlagi zgoraj navedenega niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na odločbo VSRS U 441/1996 z dne 12. 4. 2000 in sicer, da je za določitev odškodnine pristojno odločati sodišče v nepravdnem postopku, iz navedene odločbe pa izhaja tudi, da postopek za sporazumno določitev odškodnine sploh nima absolutne obligatorne narave, kot jo želi uveljaviti pritožnik.

Ker sodišče prve stopnje ni storilo očitanih kršitev in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami

(2) Uradni list RS, št. 27/91, s spremembami in dopolnitvami

(3) Uradni list SRS, št. 5/1980, s spremembami in dopolnitvami

(4) Uradni list SFRJ 29/1978, s spremembami in dopolnitvami.