Jedro

Z oddajo otroka v rejništvo dolžnost starša prispevati k preživljanju otroka ne preneha.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je prvostopno sodišče tožencu naložilo plačevanje preživnine, podrobneje opredeljene v izreku sodbe, in sicer od 24 .6. 2015 višini 15,00 EUR mesečno. V presežku, do zahtevane višine 30,00 EUR mesečno, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravdni postopek je zaradi delnega umika tožbe ustavilo v delu, v katerem je bila od vložitve tožbe dalje zahtevana določitev preživnine še v višini 120,00 EUR. Glede stroškov postopka je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške.

2. Toženec s pravočasno pritožbo izpodbija celotno sodbo. Navaja, da se s sodbo ne strinja, ker bo plačeval preživnino le, v kolikor bo ugotovljeno, da je tožnikov oče. Vztraja pri zahtevi za opravo DNK preiskave, pri čemer poudarja, da tožnikova mati ni poštena, ker se z opravo te preiskave ne strinja. Preživnina ni določena pravilno, saj je določena na enako višino, kakršno plačuje mati. Mati nima družine, sam pa ima dva mladoletna otroka. Sprašuje se, zakaj bi moral priložnostno delati, in zakaj to ni treba materi, ki je tožnika zapustila, ko jo je potreboval in je imela raje druge moške. Meni, da je sramotno, da otrok mame sploh ni poznal in jo je klical teta, ne mama. Izpostavlja, da je bil tudi sam v reji in zato ve, da je za obutev, oblačila in hrano dolžna poskrbeti rejnica, za oddih pa zavod za zdravstveno zavarovanje. Na oddih vzamejo otroke tudi dobrodelne organizacije. Na Karitasu in RK se lahko dobi tudi hrana in oblačila.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sodbo preizkusi v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zaradi toženčeve navedbe, da se pritožuje zoper celotno sodbo in sklep, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje tudi zoper del, v katerem je v postopku uspel, velja zaradi jasnosti pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da toženec izpodbija sodbo le v delu, v katerem ni zmagal v sporu, torej v prisodilnem delu in odločitvi o stroških.

6. Toženec ne more uspeti z navedbo, da naj se plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Očetovstvo toženca izhaja iz izpiska iz matičnega registra o rojstvu (priloga A3). Skladno z določbo 87. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) namreč za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Zato toženec velja za otrokovega očeta dokler s sodno odločbo ne bo ugotovljeno drugače. 7. V posledici dejstva, da je toženec oče mladoletnega tožnika, je toženec dolžan prispevati k njegovem preživljanju (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Z oddajo otroka v rejništvo ta dolžnost ne preneha (156. člen ZZZDR).

8. Materialnopravno izhodišče pritožbenih navedb, s katerimi se izpodbija določitev preživnine, je v 129. členu ZZZDR). Po tej določbi se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po 129. a členu ZZZDR mora sodišče pri odmeri preživnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega in telesnega razvoja otroka. Pravni standard primerne preživnine pomeni, da mora sodišče potrebe otroka ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Potrebe otroka morajo biti tako prilagojene zmožnostim staršev, seveda tudi njihovim potrebam, pri čemer je preživninska obveznost do mladoletnih otrok primarna in mora roditelj le-tej prilagoditi tudi višino stroškov za lastne potrebe. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

9. Pritožbeno sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti. Morebitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja preizkuša le v okviru pritožbene kritike, torej ali je morda izpodbijana ugotovitev o obstoju dejstva nepravilna iz katerega vzroka, ki ga navaja pritožnik. Pritožba ugotovljenih dejstev v zvezi s potrebami otroka, pokritostjo le-teh z rejnino in preživnino, ki jo plačuje mati, pritožnikovih materialnih zmožnosti ter pritožnikovih potreb konkretno sploh ne izpodbija.

10. Z navedbo, da bi lahko otrokove potrebe deloma pokrile humanitarne organizacije, pritožba ne more uspeti zato, ker so starši tisti, ki so dolžni preživljati svoje otroke.

11. Zgolj toženčevo nestrinjanje s tem, da lahko s priložnostnimi deli izboljša lastne zmožnosti za preživljanje, prav tako ne more omajati pravilnosti prvostopnega zaključka, da lahko plačuje preživnino v višini 15,00 EUR.

12. Pritožbenih razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi. (353. člen ZPP).