Jedro

429. člen ZPP je potrebno razlagati širše in v skladu s 23. členom Ustave RS, ki ureja pravico do sodnega varstva, katere sestavni del je tudi pravica do učinkovite izvršbe. To pomeni, da je potrebno sprejeti razlago, da začne rok 30 dni v primerih, ko je upnik zaradi izkazanih posebnih okoliščinin potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti pridobil kasneje in ko mu ni mogoče očitati neskrbnosti, teči z dnem, ko je pridobil potrdilo, ki mu omogoča uspešno vložitev izvršilnega predloga na podlagi izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. točka izreka v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi z dne 5. 11. 2020 v delu I.2. dovoljene izterjatve nedenarne terjatve upnika razveljavilo ter upnikov predlog za izvršbo zavrglo in II. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor dolžnika v delu, v katerem se nanaša na II. točko izreka sklepa o izvršbi, v preostalem delu pa mu je ugodilo in sklep o izvršbi z dne 5. 11. 2020 v točki I.2 dovoljene izterjave nedenarne terjatve razveljavilo in v tem delu predlog upnikov zavrglo (I. točka izreka). Upnikoma je naložilo, da morata dolžniku v roku 8 dni povrniti 446,98 EUR stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom, glede njunih stroškov pa je sklenilo, da jih krijeta sama (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se upnika po skupnem pooblaščencu pravočasno pritožujeta. Izpodbijata I. točko izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi v delu točke I.2. dovoljene izterjave nedenarne terjatve upnika razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrglo in II. točko izreka. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo nastop pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 24. 9. 2019, kar pa je posledica, da je spregledalo vlogo Okrajnega sodišča v Celju P 274/2016 z dne 12. 1. 2021, glede katere tudi ni podalo nobenih razlogov, zakaj je ni upoštevalo. Napačna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je paricijski rok potekel 27. 12. 2019, saj to pomeni, da je potekel še predenj bi sploh lahko vložila predlog za izvršbo. Opozarjata, da potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti nista mogla pridobiti pred koncem februarja 2020. Kot izhaja iz dopisa Okrajnega sodišča v Celju z dne 12. 1. 2021, je dolžnik kot tožena stranka zoper sklep P 274/2016 z dne 24. 9. 2019, 19. 11. 2019 vložil pritožbo, ki jo je sodišče zavrglo kot prepozno. Tudi zoper ta sklep se je dolžnik pritožil, vendar za pritožbo ni plačal sodne takse. 31. 1. 2020 je zato Okrajno sodišče v Celju zaradi neplačane sodne takse za pritožbo izdalo sklep, s katerim je štelo pritožbo za umaknjeno, ta sklep pa je postal pravnomočen 22. 2. 2020. Sodišča štejejo, da pravnomočnost odločitve nastopi že s potekom pritožbenega roka prvega sklepa in ne šele s pravnomočnostjo sklepa, s katerim se je štela pritožba za umaknjeno. Sodišče prve stopnje bi zato pri ugotavljanju, kdaj je upniku začel teči rok iz 429. člena ZPP, moralo upoštevati tudi te okoliščine. Opozarja na določbo petega odstavka 40. člena ZIZ, po kateri je predlog za izvršbo mogoče vložiti le, če je izvršilni naslov opremljen s klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti. Prav tako je bilo skladno s tretjim členom Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju: ZZUSUDJZ) med 29. 3. 2020 in do 1. 6. 2020 ustavljen tek rokov. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugovor dolžnika zavrne s stroškovno posledico. Priglašata pritožbene stroške.

3. Dolžnik v po pooblaščenki podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo navedbam upnikov nasprotuje. Meni, da je upnikoma mogoče očitati neskrbnost, saj predloga za izvršbo nista vložila pravočasno, saj sta bila že 2. 3. 2020 seznanjena s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Sicer pa meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje – da se je upnikoma, upoštevajoč 429. člen ZPP, rok za vložitev predloga za izvršbo iztekel 27. 12. 2019 – pravilna, njun predlog za izvršbo, vložen 27. 5. 2020, pa je prepozen. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša strošek pritožbenega odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila dovoljena izvršba na podlagi motenjskega sklepa Okrajnega sodišča v Celju P 274/2016 z dne 24. 9. 2019 in se izterjuje še v delu nedenarne terjatve, t. j. vzpostavitve prejšnjega stanja.

6. V tej zadevi sodišče druge stopnje odloča drugič, saj je bil prvotni sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi po pritožbi dolžnika razveljavljen zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje – potem ko je dolžniku omogočilo, da se izjavi o dopisu Okrajnega sodišča v Celju P 274/2016 z dne 12. 1. 2021, na katerega je v prvotnem sklepu oprlo svojo odločitev – svoje razloge utemeljilo na podlagi 429. člena ZPP. Pojasnilo je, da je bil dolžniku v izvršilnem naslovu določen 15-dnevni paricijski rok, ki se je glede na opremljeno klavzulo o izvršljivosti iztekel 26. 11. 2019,1 30-dnevni rok za vložitev predloga za izvršbo pa je potekel 27. 12. 2019. Zato sta upnika z vložitvijo predloga za izvršbo (27. 5. 2020) prepozna. Utemeljilo je še, da obstoječa klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti velja za resnično dokler ni izpodbita, kar pa je možno le v posebnem postopku v katerem odloča organ, ki je odločal o sami terjatvi. Zato dejstva, ki sta jih upnika uveljavljala o tem, kdaj sta izvedela za pravnomočnost in izvršljivost, ter o tem kako je potekal postopek opravnomočenja izvršilnega naslova, v tem izvršilnem postopku nimajo učinka na obstoječo klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj tudi 429. člen ZPP ne veže teka roka na ta dejstva, zato ne morejo povzročiti drugačnega štetja roka za vložitev predloga za izvršbo.

7. Povzeto obrazložitev sodišča prve stopnje utemeljeno grajata upnika. V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da gre za specifičen primer, kar pa v bistvenem vse izhaja iz dopisa Okrajnega sodišča v Celju P 274/2016 z dne 12. 1. 2021, na katerega se utemeljeno sklicujeta upnika. Iz predmetnega dopisa namreč izhaja, da je dolžnik zoper izvršilni naslov 19. 11. 2019 vložil pritožbo, ki jo je pravdno sodišče s sklepom z dne 13. 12. 2019 zavrglo kot prepozno. Tudi zoper ta sklep je dolžnik vložil pritožbo, vendar pa ni plačal sodne takse, zato je pravdno sodišče s sklepom z dne 31. 1. 2020, ki je postal pravnomočen 22. 2. 2020, štelo pritožbo za umaknjeno. Kot še izhaja iz tega dopisa, je pravdno sodišče sklep z dne 24. 9. 2019 opravnomočilo po pravnomočnosti sklepa z dne 31. 1. 2020. S tem je v celoti potrjeno navajanje upnikov, da potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu P 274/2016 z dne 24. 9. 2019 nista mogla pridobiti pred koncem februarja 2020.2

8. 429. člen ZPP kot specialna določba glede na namen in vsebino sporov zaradi motenja posesti določa materialnopravni rok 30 dni za vložitev predloga za izvršbo dajatvenega motenjskega sklepa, ki začne teči po izteku paricijskega roka. Predmetno določilo začetek teka roka (za vložitev predloga za izvršbo) sicer res veže zgolj na iztek paricijskega roka. Vendar pa pritožnika utemeljeno opozarjata, da je pogoj za dovolitev izvršbe, da je sodna odločba pravnomočna (19. člen ZIZ), prav tako pa mora biti v skladu s petim odstavkom 40. člena ZIZ opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Ker takšnega potrdila skladno z gornjo obrazložitvijo upnika nista mogla pridobiti, tudi nista mogla vložiti predloga za izvršbo. Zato je 429. člen ZPP potrebno razlagati širše in v skladu s 23. členom Ustave RS, ki ureja pravico do sodnega varstva, katere sestavni del je tudi pravica do učinkovite izvršbe. To pa pomeni, da je potrebno sprejeti razlago, da začne rok 30 dni v primerih, kot je obravnavani – ko sta upnika zaradi izkazanih posebnih okoliščinah potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti pridobila kasneje, in ko upnikoma ni mogoče očitati neskrbnosti3 – teči z dnem, ko sta pridobila potrdilo, ki jima omogoča uspešno vložitev izvršilnega predloga na podlagi izvršilnega naslova, kar pa v obravnavani zadevi torej ni bilo pred koncem februarja 2020. 9. Ker upnika tudi utemeljeno opozarjata, da je bil tek materialnih in procesnih rokov med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 ustavljen,4 jima je pritrditi, da sta pravočasno vložila predlog za izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve v predmetni zadevi, saj se jima rok 30 dni iz 429. člena ZPP v času vložitve predloga za izvršbo (27. 5. 2020) skladno z zgoraj obrazloženim, še ni iztekel. 10. Vsled vsega navedenega je pritožba utemeljena. Sodišče druge stopnje ji je zato ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v delu I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi z dne 5. 11. 2020 v delu I.2. dovoljene izterjatve nedenarne terjatve razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrglo in II. točka izreka) na podlagi 3. točke drugega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku upoštevati zgornje stališče o pravočasnosti predloga za izvršbo, hkrati pa se opredeliti do preostalih ugovornih navedb dolžnika v zvezi z izterjavo nedenarne terjatve, ki jih je zaradi napačno sprejetega stališča štelo za nerelevatne.5 Ob tem sodišče druge stopnje opozarja tudi na navedbe upnikov o hitrosti odločanja v postopku izvršbe. Predlog za izvršbo je namreč vložil v letu 2020. 11. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Izvršilni naslov v predmetni zadevi je postal pravnomočen 19. 11. 2019 in izvršljiv 26. 11. 2019. 2 Čeprav klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti velja za resnično dokler ni izpodbita in se lahko izpodbija zgolj v posebnem postopku in pred organom, iz katerega izhaja terjatev (v tem postopku torej njena pravilnost ne more biti pod vprašanjem), sodišče druge stopnje za boljše razumevanje tega primera zgolj pojasnjuje, da je bilo postopanje pravdnega sodišča pri pravnomočenju izvršilnega naslova pravilno. 3 Iz pisemske ovojnice z zaznamki, ki sta jo upnika priložila k vlogi z dne 18. 8. 2021, na kar se sklicujeta v pritožbi, namreč izhaja, da je njun pooblaščenec med novembrom 2019 in marcem 2020 večkrat poizvedoval, ali je mogoče pridobiti potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti. 4 Slednje v zvezi s 3. členom ZZUSUDJZ, sklepom o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevi za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid-19) in Preklicem Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ. 5 V kolikor bi sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremenilo kot predlaga upnik, bi dolžniku kršilo pravico do izjave v postopku in pravico do pritožbe (22. in 25. člen Ustave RS).