Jedro

Avtomobilist, ki prehiti mopedista in takoj nato zavije desno ter s tem zapre pot mopedistu, je pretežno (2/3) odgovoren za škodo, ker je on povzročil nevarno situacijo.

Mopedistova odgovornost 1/3 je podana zato, ker je vozil pod vplivom alkohola in ni reagiral, ko bi še lahko preprečil nesrečo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se delno ugodi pritožbi tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje glede prvega tožnika V. K. spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka Z. M. d.d., C., M. je dolžna plačati prvemu tožniku:

1. odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 9.717,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.66 SIT od 31.12.1987 dalje do plačila, od zneska 4.00 SIT od 31.12.1988 dalje do plačila, od zneska 11.93 SIT od 31.12.1989 dalje do plačila, od zneska 318.73 SIT od 31.12.1990 dalje do plačila, od zneska 5.310.80 SIT od 31.12.1991 dalje do plačila in od zneska 4.055.86 od 31.12.1992 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.933.333.20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem se pritožba tožene stranke zoper obsodilni del sodbe in v celoti pritožba prvega tožnika zoper zavrnilni del sodbe zavrneta kot neutemeljeni ter se v nespremenjenem izpodbijanem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje." V preostalem delu se revizija prvega tožnika zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti prvemu tožniku 34.425.00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1998 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvega tožnika in razsodilo, da mu mora tožena stranka plačati 3.521.660,00 SIT odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je dvajset odstotno tožnikovo sokrivdo in je v tem obsegu zmanjšalo prisojeno odškodnino. V enakem sorazmerju je ugodilo tudi zahtevku druge tožnice.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge tožnice in ji priznalo odškodnino brez odbitka na račun sokrivde prvega tožnika, delno je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za prvega tožnika na 2.207.287,70 SIT, medtem ko je pritožbo prvega tožnika zavrnilo. O njegovi odškodnini je odločilo na podlagi ugotovitve, da je sam prispeval k nesreči s petdeset odstotnim krivdnim deležem.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prvi tožnik. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbija ugotovitev o sokrivdi. Sklicuje se na kazenski spis Temeljnega sodišča v M., enote v M. opr.št..., kjer je bilo ugotovljeno, da voznik avtomobila J. M. pred zavijanjem ni vključil smernega kazalca. Očitno je tudi, da pred zavijanjem ni pogledal, kakšen je položaj za njim. Izvedenec je ugotovil, da je bila razdalja med avtomobilom in tožnikovim mopedom eno sekundo pred trčenjem samo 5 metrov. Glede na to tožnik ni mogel preprečiti nesreče. Drugačne ugotovitve izpodbijane sodbe ne upoštevajo navedenih dejstev. Zanika svojo vinjenost in tudi vzročno zvezo med zatrjevano vinjenostjo in nesrečo. Navaja, da avto ni zavil na stransko cesto ali parkirišče, ker tega tam ni. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožnikovemu zahtevku v celoti brez upoštevanja sokrivde, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je delno utemeljena. Delež tožnikove krivde za nastalo škodo znaša eno tretjino, ne pa več.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je J. M. z avtom prehitel tožnika na mopedu 74 m pred krajem trčenja, da je nato vozil pred njim in zavil na desno. Tožnik je imel v krvi še dve uri po nesreči 1,10 promila alkohola v krvi. Pred trčenjem ni zaviral ali kako drugače reagiral na nevarni položaj. V opisanih okoliščinah večji del krivde za nesrečo vsekakor pade na avtomobilista. Glede na omejitev hitrosti 60 km na uro, ki je veljala na kraju nesreče, je bila razlika v hitrosti avtomobila in mopeda majhna. Prehitevanje le malo pred zavijanjem v desno je bilo v takih okoliščinah nevarno, saj avtomobilist ni mogel pridobiti dovolj vmesne razdalje, da bi lahko izvedel zavijanje brez ogrožanja mopedista. Taka vožnja je nevarna in je v nasprotju s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode (16. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR) ter z določbo 44. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki prepoveduje naglo zmanjšanje hitrosti, razen ob neposredni nevarnosti. Čeprav sodba druge stopnje ugotavlja, da je avtomobilist nakazal zavijanje s smernim kazalcem, ostane dejstvo, da je tožnika prisilil v zaviranje ali siceršnje reševanje nevarnega pložaja, ki ga je ustvaril z zmanjšanjem hitrosti po prehitevanju in zavijanju tik pred njim. Obremenilno za avtomobilista je še to, kar je sam navedel kot priča v kazenskem postopku in nato potrdil ob zaslišanju v tem postopku, da je namreč opazil tožnikovo negotovo vožnjo. Tako opažanje mu je narekovalo dodatno previdnost in defenzivno ravnanje, česar pa ni upošteval. Iz teh razlogov je njegova krivda večja. Poleg tega izhaja njegova večja odgovornost tudi iz dejstva, da je upravljal avtomobil, ki glede na tožnikov moped pomeni večjo stopnjo ogrožanja zaradi večje mase vozila. Delež odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti odgovarja za avtomobilista, znaša glede na navedeno dve tretjini.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja izključno odgovornost tožene stranke. Tudi sam je namreč prispeval k nesreči in s tem k nastanku škode. Ugotovljeno je namreč, da na nastali položaj sploh ni reagiral. Tožnik napačno izhaja iz tistega dela izvedeniškega mnenja, ki govori o dogajanju v zadnji sekundi pred nesrečo. Tedaj je bilo za tožnika res prepozno, da bi mogel preprečiti nesrečo. Toda avtomobilist je vozil pred njim več sekund v majhni razdalji, ki bi jo tožnik z nekoliko previdnejšo vožnjo mogel povečati. Tožnik pa ni reagiral niti tedaj, ko se je zaradi zmanjševanja avtomobilistove hitrosti začela razdalja med obema voziloma manjšati in ko je bilo še vedno dovolj časa in možnosti za zaviranje. Tožnikovo nepazljivost in dejstvo, da ni ukrenil ničesar, da bi preprečil trčenje, obe sodbi pravilno pripisujeta vplivu alkohola. Tožniku ne koristi sklicevanja na to, da je pil alkoholne pijače že prejšnjo noč in nato ne več. Ugotovljena je prisotnost alkohola v krvi, ne glede na to, da je tožnik po pitju spal in jedel. S tem je prvotno večjo alkoholiziranost zmanjšal, ni je pa odpravil. Zmanjšana sposobnost reagiranja in nepazljivost so tipične posledice alkoholiziranosti. Prav zaradi tega je prepovedano voziti pod vplivom alhkohola. Iz tega izhaja, da je tudi tožnik prispeval k nesreči. Po presoji revizijskega sodišča je delež njegove krivde manjši od avtomobilistove iz razlogov, ki so navedeni v zvezi z odgovornostjo tožene stranke, in znaša eno tretjino. V tem obsegu tožnik utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 192. in 2. odst. 178. čl. ZOR).

Sprememba ugotovljenega dela odgovornosti vsake od pravdnih strank tako, da znaša delež odgovornosti tožene stranke dve tretjini in tožnikov delež eno tretjino, ima za posledico, da znaša tožnikova odškodnina skupaj 2.943.050,00 SIT, oziroma 735.763,00 več kot je bilo tožniku prisojeno na drugi stopnji. Od tega zneska so tožniku priznani stroški revizijskega postopka. Sprememba sodbe pa ne vpliva na odmero stroškov na prvi in drugi stopnji sojenja glede na skupaj prijavljene stroške za oba tožnika.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na določbi 1. odst. 395.čl. ZPP, izrek o stroških pa na 2. odst. 166.čl. ZPP.