Jedro

Določba 26. člena ZODPM, ki delavcem, ki so opravljali naloge v ukinjenem organu zagotavlja, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu, že po sami naravi stvari ni mogoče razlagati, da ti delavci v novem upravnem organu nadaljujejo delo na podlagi že sklenjenega delovnega razmerja v ukinjenem upravnem organu. Zakon jim s tem le omogoča, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 30.6.1995 in 1.8.1995, na podlagi katerih je tožniku, razporejenemu s 1.7.1995 za nedoločen čas v Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, pri Zaporih B., s 30.6.1995, prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu pomočnika upravnika - vodje odprtega oddelka A. Sodišče je ugotovilo, da so Zapori B. z uveljavitvijo zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94 in 47/97 - ZODM) ter ustanovitvijo nove Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, izgubili pravno samostojnost in postali notranje organizacijske enote omenjene uprave. Zaradi zakonske ukinitve kazensko poboljševalnih zavodov je posledično delavcem teh zavodov, torej tudi tožniku - delovno razmerje prenehalo, zagotovljeno pa mu je bilo nadaljevanje stalne zaposlitve pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne trditve, da za prenehanje delovnega razmerja tožniku niso obstajali zakoniti razlogi. Vlada Republike Slovenije tožnika ni nikoli razrešila s funkcije pomočnika upravnika, ki jo je opravljal že od leta 1988 dalje, zato ni bilo zakonite podlage, ki bi spremenila njegov status. Po navedbah revizije kazensko poboljševalni zavodi niso bili odpravljeni, zato bi morali v njih zaposleni delavci nadaljevati s svojim dotedanjim delom pod enakimi pogoji, v enakem obsegu in na enak način. Tožnik posebej opozarja na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13.5.1997 v katerem je bilo sprejeto stališče, da se lahko inštitut prevzema obravnava kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Šele ko je bila tožena stranka seznanjena z odločitvami Vrhovnega sodišča RS v sodbah U-1156/95 z dne 3.12.1997 in U 11/93 z dne 31.3.1994, je ponovno imenovala tožnika za pomočnika direktorice Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Z njenim nepravilnim ravnanjem pa je tožnik prikrajšan v svojih pravicah iz naslova delovnega razmerja. Zato predlaga, da se reviziji ugodi.

V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala.

Materialno pravo pa je bilo po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev in zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 70/97 - ZDDO). Po zakonu o organizaciji in delovnem področju ministrstev je bila v okviru Ministrstva za pravosodje (10. točka 2. člena) ustanovljena Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, ki je začela z delom v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona (19. člen). V tej upravi so nadaljevali z delom po določbah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in Uradni list RS, št. 8/90, 12/92 in 58/93 - ZIKS) kazensko poboljševalni zavodi in prevzgojni dom za mladoletnike kot notranje organizacijske enote (22. člen). V prehodni določbi 28. člena je bilo zato izrecno določeno, da z dnem, ko začne veljati ta zakon, prenehajo med drugim veljati določbe zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki urejajo položaj in razmerje kazensko poboljševalnih zavodov in ki so v nasprotju s tem zakonom (2. alinea). To pa pomeni, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, da so zapori in kazensko poboljševalni domovi, ki so po 16. členu ZIKS-a imeli svojstvo republiškega upravnega organa v sestavi Republiškega sekretariata za pravosodje, organizacijo uprave in proračun, to lastnost državnega organa izgubili. Delovno razmerje pa se po 4. členu Zakona o delavcih v državnih organih lahko sklene (in tudi traja) le z državnim organom, ne pa njegovo organizacijsko enoto.

Po določbi 1. odstavka 26. člena navedenega zakona republiški upravni organi, ki prevzamejo po določbah tega zakona naloge dosedanjih republiških upravnih organov, prevzamejo tudi delavce, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali te naloge. Podobno določbo vsebuje tudi 1. odstavek 55. člena Zakona o delavcih v državnih organih, po kateri prevzame državni organ, v katerega delovno področje preidejo naloge odpravljenega državnega organa, tudi delavce, ki so opravljali ta dela.

Čeprav nobeden od navedenih zakonov izrecno ne določa, da delavcem preneha delovno razmerje v ukinjenem upravnem organu in da ga ponovno sklenejo v novem upravnem organu, pa pravna utemeljitev za tako razlago sledi iz zakonskih določb, ki urejajo področje delovnih razmerij. Iz določb zakona o delavcih v državnih organih (1. odstavek 3. člena, 1. odstavek 6. člena, 7. člen, 8. člen) izhaja, da delavec sklene delovno razmerje v konkretnem državnem organu. Določba 31. člena tega zakona posebej določa, da pri razporeditvi delavca iz enega organa v drug državni organ iste družbenopolitične skupnosti, sklene delavec v novem organu, kamor je razporejen, delovno razmerje brez objave. Po določbi 1. odstavka 53. člena delavcem v državnem organu preneha delovno razmerje v primerih določenih z zakonom. Iz navedenega, po pravni presoji revizijskega sodišča logično sledi, da s prenehanjem upravnega organa, preneha tudi delovno razmerje delavcem tega organa in s prehodom v nov upravni organ sklenejo ti v novem upravnem organu novo delovno razmerje. Določbe 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, ki delavcem, ki so opravljali naloge v tem ukinjenem upravnem organu, zagotavlja, da te naloge še naprej opravljajo v novem upravnem organu, že po sami naravi stvari ni mogoče razlagati, da ti delavci v novem upravnem organu nadaljujejo delo na podlagi že sklenjenega delovnega razmerja v ukinjenem upravnem organu. Zakon jim s tem le omogoča, da sklenejo delovno razmerje v novem upravnem organu, brez ponovnega ugotavljanja, ali izpolnjujejo splošne in posebne pogoje, ki sicer veljajo za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu.

Zakon o delavcih v državnih organih med drugim tudi določa, da se za pomoč pri vodenju dela v upravnih organih in za opravljanje najzahtevnejših del imenujejo višji upravni delavci (14. člen), ki jih imenuje vlada, in sklenejo delovno razmerje z dnem imenovanja, če z aktom o imenovanju ni drugače določeno (1. odstavek 5. člena). V 23. členu zakon taksativno našteva, kdaj organ, ki je pristojen za imenovanje višjega upravnega delavca, lahko tega razreši dolžnosti, za katero je bil imenovan, in tudi določa, da se v teh primerih izda poseben akt o razrešitvi. Sama izdaja takega akta pa ne pomeni tudi prenehanja delovnega razmerja. Iz navedenega izhaja ugotovitev, da je sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu za prej navedena dela pravno vezana na predhodno imenovanje delavca v status višjega upravnega delavca za delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje po aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v tem upravnem organu. To pa tudi pomeni, da delavcu s statusom višjega upravnega delavca, istočasno s prenehanjem delovnega razmerja v upravnem organu, preneha tudi ta status, ki je dejansko po zakonu predpogoj za sklenitev delovnega razmerja v upravnem organu. Zato v takem primeru ni potrebe po izdaji posebnega akta o prenehanju statusa višjega upravnega delavca.

Ker je bila tožniku s prevzemom k toženi stranki - kot novem državnem organu - zagotovljena stalnost zaposlitve in ker so Zapori B. z uveljavitvijo zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev status državnega organa izgubili, je pravilna pravna presoja obeh sodišč, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sklicevanje revizije na obstoj kazensko poboljševalnih zavodov kot samostojnih republiških upravnih organov je zato brez zakonske osnove. Brez podlage pa je tudi njeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 9/97, saj je v njem obravnavana drugačna dejanska in pravna situacija, prav tako v sodbah U-1156/95 in U 11/93. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.