Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna tožeči stranki T. B. plačati 1.670.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 166.485,00 SIT.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

2. V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 12.939,00 SIT.

Obrazložitev

Tožnica si je v prometni nesreči dne 26.1.1996, ki jo je nesporno povzročila zavarovanka tožene zavarovalnice, zlomila levo ključnico, zlomila tretje rebro levo in nosno kost, dobila je tudi rano nad levo obrvjo in hud pretres možganov. Od sodišča je zahtevala naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica dolžna plačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3,500.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine 1,300.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,700.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku ugodilo do višine 2,270.650,00 SIT, višji tožbeni zahtevek je pa zavrnilo. Tožnici je za telesne bolečine prisodilo denarno odškodnino v višini 900.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,700.000 SIT, skupaj torej 2,850.000,00 SIT. Od tega zneska je odštelo dne 15.8.1996 izplačano odškodnino v višini 500.000,00 SIT, ki ob upoštevanju valorizacijskega faktorja 1.1587 za obdobje od 15.8.1996 do 18.5.1998 znaša 579.350,00 SIT.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in znižalo na prvi stopnji prisojeno odškodnino za telesne bolečine za 100.000,00 SIT in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 770.000,00 SIT ter odločilo, da tožnici ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tako je odločilo, da je tožena stranka dolžno tožnici izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1,300.650,00 SIT, pri čemer je upoštevalo tudi že izplačano odškodnino.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko je znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica opozarja, da je še mlada, da je mati enega otroka in mora poleg gospodinjskega dela opravljati tudi psihično in fizično zahtevno delo poveljnika voda. Izvedenka je pri tožnici ugotovila, da ima po nesreči nedvomne nevropsihološke deficite. Zaradi tega je morala opustiti šolanje na Visoki prometni šoli. V reviziji navaja, da je bila od uspeha navedenega šolanja odvisna tudi njena osebna in poklicna uveljavitev, zato jo je zelo prizadelo, ko je morala šolanje opustiti. Opozarja tudi na oceno izvedenca, da gre pri njej za 13% zmanjšanje življenjske aktivnosti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodi 2.070.650,00 SIT in glede na uspeh tudi odloči o pravdnih stroških.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče preverja pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, kakršno sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnici po poškodbi ostala zadebelitev nad levo ključnico, ki jo moti pri pripetem varnostnem pasu pri vožnji avtomobila in pri nošnji torbice. Zaradi bolečin v ključnici ne more prenašati težjih bremen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pozabljivost, glavoboli, občasne vrtoglavice in motnje koncentracije, ki jih ima tožnica, vplivajo na zmanjšanje njene življenjske aktivnosti. Te težave so posledica hudega pretresa možganov ob nesreči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica zaradi teh težav težje opravlja svoje delo poveljnika voda in jo mora zato ob določenih fizičnih obremenitvah nadomeščati sodelavka. Tožnica skuša z revizijskimi navedbami, da v službi ne bo mogla naredovati, ker je morala zaradi zdravstvenih težav opustiti šolanje na Visoki prometni šoli, doseči spremembo na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Revizije po tretjem odstavku 385. člena ZPP/77 ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče teh navedb ni upoštevalo.

Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Zato je treba izraz "pravična denarna odškodnina" razumeti v pomenu "pravično denarno zadoščenje". Pravična odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 200. členu ZOR določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati: - okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu; - pomen prizadete dobrine; - namen odškodnine - zadoščenje; - da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Revizijsko sodišče je, upoštevajoč načelo individualizacije višine odškodnine, upoštevalo okoliščine na strani tožnice, ki nedvomno vplivajo na stopnjo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. To je predvsem njena starost ter njene obveznosti, ki jih ima kot mati in kot poveljnica voda.

Revizijsko sodišče je upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in je pri tem odškodnino, ki je bila tožnici prisojena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na drugi stopnji, primerjalo z odškodninami, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega. Tako je revizijsko sodišče ocenilo, da je sodišče druge stopnje tožnici prisodilo prenizko odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti. Revizijsko sodišče je odločilo, da je 1,300.000,00 SIT pravična odškodnina za duševne bolečine, ki jih je in jih še bo prestajala tožnica zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnice tako znaša 2,250.000,00 SIT. Od tega zneska pa je treba odšteti že izplačano odškodnino v višini 579.350,00 SIT, tako da je tožena stranka tožeči dolžna plačati odškodnino v znesku 1,670.650,00 SIT.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji in ustrezno spremenilo sodbo sodišča druge stopnje. V preostalem pa je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 v drugem odstavku 166. člena določa, da sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Podlaga odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama ni bila sporna, zato je revizijsko sodišče o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odločilo glede na to, da je tožeča stranka glede na višino zahtevane odškodnine uspela s 56% (z 1.670.650,00 SIT od zahtevanih 3.000.000,00 SIT). Revizijsko sodišče je tožeči stranki priznalo pravdne stroške za delo odvetnika, kar upoštevajoč 56% uspeh znaša 109.688,00 SIT in stroške izdelave izvedenskega mnenja v znesku 107.828,00 SIT, skupaj torej 217.516,00 SIT. Toženi stranki pa 44% stroškov za delo odvetnika torej 51.031,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 166.485,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Revizijsko sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. V pritožbenem postopku je bilo spornih 1.360.650,00 SIT, zato je revizijsko sodišče upoštevalo 44% uspeh pritožbe (glede na spremenjeno odločitev na revizijski stopnji) in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi 39.209,00 SIT stroškov pritožbenega postopka. V revizijskem postopku je bilo spornih še 770.000,00 SIT, tožeča stranka je uspela z 48 %, zato ji mora tožena stranka povrniti 26.270,00 SIT stroškov revizijskega postopka. Po medsebojnem pobotanju stroškov revizijskega in pritožbenega postopka mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 12.939,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.