Jedro

Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je toženka že ob sklenitvi pogodbe vedela, da je bil mož že tedaj mrtev in da gre torej za nemogoč predmet pogodbe (in posledično ničnost). V tem slednjem primeru pa bi bila pogodba nična tudi iz moralnih razlogov. V takšnem primeru pa mora nepošteni sklenitelj pogodbe poštenemu vrniti vse, kar je od njega prejel.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 9.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 4.8.1994, znesek 717.102,00 SIT oz. sedaj 2.992,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

717.102,00 SIT od dne 18.10.2003 do 31.12.2006,

2.292,41 EUR od dne 1.1.2007 do plačila pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O stroških postopka je odločilo tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.194,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo celotne pravdne stroške oz. podredno, da sodbo v napadenem delu razveljavi ter vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, s tem, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Poudarja, da vztraja pri pritožbenih razlogih, ki jih je navedla že v prvotni pritožbi dne 9.9.2007. Sodišče ne razsoja izključno na podlagi objektivnih dokazov, to je različnih listin ali dokumentov, temveč tudi na podlagi pričevanj. Pričevanje tožeče stranke je bilo ne samo prepričljivo, prežeto je bilo s toliko bolečine, da ni mogoče verjeti, da bi tožeča stranka v primeru, kot je konkreten, skušala doseči, da se ji vrne nekaj, česar ni dala oz. si s takšnim ravnanjem celo pridobiti premoženjsko korist, ki ji ne gre. Očitno je bilo, da tožeča stranka želi, da se ji vrne tisto, kar je plačala oz. kar je izročila toženi stranki in stališče sodišča, da je zahtevala več, kot je dala, je pravzaprav za tožečo stranko dokaz, da ji sodišče ne verjame izključno iz razlogov, ker za te svoje trditve nima listin. Sodišče razsoja tudi na podlagi izpovedbe prič in izpovedb strank. V ZPP ni dokaznih pravil, kar pomeni, da zakon ne določa, kateri dokazi so tisti, ki štejejo več in kateri dokazi so torej manjvredni oz. na nek način celo defektni, kot to poskuša dokazati prvostopno sodišče. Obrazložitev sodišča, da je tožeča stranka popačila resnico in skušala na ta način pridobiti protipravno premoženjsko korist, je za tožečo stranko celo žaljiva. Tožeča stranka meni, da je bila njena izpovedba prepričljiva, jasna, da je ves čas vztrajala pri enaki izpovedbi, potrdile so jo tudi njene priče. Tožeča stranka meni, da v tem delu sodba ni obrazložena oz. prvostopni sodnik ni obrazložil svoje odločitve tako, da bi bila ta razumljiva in da bi prepričala udeležence v postopku, zato meni, da mora sodišče njenemu zahtevku v celoti ugoditi, toženi stranki pa naložiti plačilo tudi pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podrejeno, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži, da ji v 15 dneh povrne stroške postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da vztraja pri ugovoru zastaranja in ocenjuje, da je odločitev sodišča v tem delu nepravilna. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka zahteva povrnitev zneska, ki naj bi jih izročala toženi stranki v času od konca leta 1993 pa do avgusta 1994. Po določilih ZOR, ki se uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, je splošni zastaralni pet let in je torej iztekel že leta 1999, predmetna tožba pa je bila vložena dne 21.2.2000, to je že po tem, ko je terjatev zastarala. Ker toženka ni bila spoznana za krivo kaznivega dejanja, saj je bil kazenski postopek proti njej ustavljen, ni mogoče upoštevati 377. člena ZOR. Če iz obrazložitve sodbe izhaja, da je več oseb izročalo denar, in če naj bi si ga sposojala le tožeča stranka, potem tožeča stranka sama naročnica storitve. Ob dejstvu, da je tožena stranka trdila, da je ustni dogovor obstajal le med taščo in toženo stranko, je torej izkazan resničen dvom, med katerimi osebami je obstajal dogovor. Po trditvah tožene stranke je bilo to med toženo stranko in taščo tožnice. Ta ni mogla biti le posrednica, če je sama izjavila, da sta denar izročili tako R. T. kot tudi tožeča stranka in da je tašča priznala, da so toženki izročali denar. Ta dejstva potrjujejo stališče tožene stranke, da sta se o poslu dogovarjali toženka in tašča. Če pa so se tudi tožnica in toženka, pa bi sodišče moralo ugotavljati, glede katerih zneskov se je s toženo stranko dogovarjala tožnica in glede katerih zneskov tašča. Tako je ostalo nerazčiščeno, čigavih naj bi bilo prisojenih 2.992,41 EUR in ali je to denar, ki ga je izročila tožnica ali tašča. Tožena stranka se tudi ni zavezala, da bo pokojnika pripeljala v Slovenijo. Tašča tožnice je povedala, da je bil predmet dogovora, da bo toženka pokojnega našla in da bo prišel v Slovenijo. To pa še ne pomeni, da ga bo pripeljala toženka, temveč, da bo potem, ko bo prišel iz ujetništva, lahko sam prišel v Slovenijo. Naivno bi bilo pričakovati, da je tožnica verjela v to, da ga bo D. pripeljala v Slovenijo, saj nima oboroženih sil, logistične podpore, možnosti vplivanja na odločanje vojaških in paravojaških struktur itd. Jasno je, da tega od nje ni nihče pričakoval in tudi ne tožnica ali tašča tožnice. Zato posel ni mogel biti sklenjen tako, da bi pokojni prišel v Slovenijo v organizaciji in popolni podpori D., čemur – tudi če bi D. obljubila – ne bi bilo temu verjeti. Sodišče bi se zato moralo opreti na te izvedene dokaze in sicer, da je toženka rekla, da nikoli ni obljubljala kaj takega in da je tašča tožnice rekla, da so se pogovarjali le o tem, da bo sina našla, posledično pa če ga najde, bi tudi lahko prišel. Torej prihod pokojnega je bil odvisen od prvega koraka, če ga torej predhodno najdejo. V zvezi s tem je D. napravila nekaj aktivnosti, od Rdečega križa, do kontakta z M. in drugo. Če ni uspela izvedeti, kje je pokojni, ta riziko posla prevzema naročnik. D. ni imela evidence nad vsemi zaporniki v območju BiH, pa tudi vojne razmere pomenijo, da teh podatkov ne moreš kar pridobiti. D. tudi ni bila nikakršen funkcionar ali oseba na položaju, da bi zaradi takšnega statusa naročnik upravičeno pomislil, da lahko s svojim vplivom pomaga pri poizvedovanjih. Nikdar niso pričakovali popolnega uspeha, da bo toženka pripeljala pokojnega v Slovenijo. Tašča je bila naročnica uslug, njegova posrednica, kar izhaja iz njenih izjav, kar je tudi logično, saj se je potegovala za svojega sina in ni potrebovala posrednice, kvečjemu obratno, da je bila tožnica taščina posrednica. Tudi sin D. je videl, da je tašča izročala denar toženki, ne pa tožnici. Zato tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Če bi se sodišče postavilo na stališče, da sta obe vsaka zase izročali denar toženi stranki, bi moralo sodišče natančno ugotoviti, katerih je tistih 2.992,00 EUR, ki jih je prisodilo v vrnitev. To iz sodbe ni razvidno. V ponovnem postopku je bilo potrebno ugotoviti, kaj je bil sploh rezultat, nato pa še, ali riziko izida preide na D.. D. pa se ni nikoli zavezala, da garantira, da bo našla pokojnega. Zavezala se je le truditi in delovati v tej smeri. Takšen je bil že po osnovi sam tip tega dogovora, saj ob upoštevanju vojnih razmer le-te toliko bolj zmanjšujejo pričakovanost rezultata in garancijo izvajalcev, da bi bil določen cilj lahko dosežen. Ker se D. po lastnih izjavah in glede na vojne razmere ni mogla zavezati in sprejeti rizika rezultata, torej do takšnega dogovora ni moglo priti, tudi če so ga obe nasprotni osebi tako razumeli, pa ga niso tako razumeli, saj sta vedeli, da je vojna, in da v takšnih razmerah nihče na more dati takšne garancije za izid posla oz. za rezultat. Tudi če tožeča stranka poskuša sedaj prikazati, da je bila obljuba D. drugačna, do sklenitve takšne pogodbe ni moglo priti, saj ni bilo soglasja volj obeh. Ker je tožena stranka vplačane zneske porabile za nadaljnje stroške in financiranje nadaljnjih oseb, ki so sodelovale v procesu poizvedovanja, s temi sredstvi ni bila obogatena, temveč so bila porabljena za dogovorjen namen. Toženka jih zato že iz tega razloga ni dolžna vrniti. Porabila pa je ves denar, ki je v bistvu šele za stroške v nadaljnjem procesu poizvedovanja. Ker tožeča stranka v predmetnem postopku ni predložila dokaza, da je posojena sredstva materi vrnila, torej ni bila glede teh sredstev prikrajšana. Zato je sodišče napačno uporabilo ZOR oz. OZ, češ da vrnitev zneska temelji na neupravičeni obogatitvi oz. prikrajšanju. Sodišče tudi navede, da je toženka plačilo prejemala z namenom, da bo pokojni rešen iz taborišča in da se vrne k ženi. Vendar pa to še ničesar ne pove o tem, ali je za takšne cilj toženka tudi sprejela riziko. Seveda ga ni, vse drugo je preveč naivno, da bi bilo temu verjeti. Gre za manever tožnice, da bi s tem utemeljila temelj vrnitve zneskov. Ker torej ni sprejela rizika za izid dogovora, tudi iz tega razloga ni podan temelj vrnitve, saj sta obe stranki dogovora takšen vojni riziko sprejeli in predpostavljali, da lahko iz vsega ne bo nič. S tem odpade pravni temelj vrnitve. Ker sodišče omenja, da je posel ničen, ker predmeta dogovora – osebe – ni več, je to potrebno upoštevati tudi v korist D., saj tudi ona ni vedela, da osebe ni več. Ta je umrla, preden so se pričeli dogovori o tem, da bo toženka poizvedovala za pokojnim. Zato tega rezultata tudi objektivno ni mogla izpolniti. Če bi izvedela, da je oseba že pokojna, bi to povedala tožnici in tašči, tako pa je sama upala, da je še vedno kakšno upanje, saj je kontaktirala z zaupanja vrednimi osebami na Rdečem križu v Zagrebu. Zato ji zaradi nerealiziranega rezultata pač ni možno pripisati, da je zaradi tega dolžna vrniti vtoževani znesek. Nepopolno in zmotno je torej ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo, saj tudi če je posel ničen, tožena stranka ni dolžna vrniti tistega, kar je prejela, če je to porabila za stroške skupnega namena. Prav tako tašča ni bila posrednik, če se je samo neposredno dogovarjala s toženko in nikoli nobena priča, niti tožnica ni zatrdila v tem postopku, da bi bila tašča posrednik. Tudi tašča tega ni povedala, temveč obratno, da se je sama dogovarjala z D.. Gre za bistvene kršitve določb postopka, ker iz izvedenih dokazov izhaja nekaj drugega in obstaja bistveno nasprotje, ker sodišče zaključuje nekaj drugega v razlogih sodbe (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, torej kdo in do kakšne mere je sprejel riziko izida rezultata.

Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu odločitve upoštevalo le listinske dokaze glede okoliščine, v kakšnem obsegu je tožnica toženki plačala za dogovorjeno storitev. V skladu z določbo 8. člena ZPP pa mora sodišče dokazno presojo izvesti vestno in skrbno in sicer na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tega procesnega napotka pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je zato izkazana v pritožbi vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s citirano določbo. Sodišče prve stopnje namreč ni ocenilo tudi izpovedi tožnice, ki je izpovedovala, da je toženki plačala celotno vsoto, ki je predmet tožbenega zahtevka. Zaradi vsebinsko uveljavljane in navedene procesne kršitve je torej izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita in je zato sodišče druge stopnje moralo pritožbi ugoditi, izpodbijani zavrnilni del sodbe pa razveljaviti ter vrniti zadevo v tem delu v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi v razlogih še neocenjeno izpovedbo tožeče stranke in glede tega vprašanja, če bo seveda tudi v ponovnem postopku lahko ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, soočiti tožničino izpovedbo z listinskimi dokazi, med drugim tudi s podatki priloženega kazenskega spisa. Sodišče druge stopnje se ni oprlo na določbe ZPP o pritožbeni obravnavi, ker je ocenilo, da izvedba pritožbene obravnave zgolj zaradi nadomestitve izpadle dokazne presoje tožničinih izpovedb, ne bi bila smotrna. Sodišče druge stopnje je namreč moralo ugoditi tudi pritožbi tožene stranke in razveljaviti sodbo tudi v ugodilnem delu ter vrniti zadevo v novo sojenje, kar pomeni, da bo sodišče prve stopnje lahko izvedlo manjkajočo dokazno presojo pri celovitem ponovnem odločanju v novem postopku (1. odstavek 354. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri ponovnem odločanju ni odgovorilo na ugovor zastaranja tožene stranke, je pa to storilo v prvi sodbi, z dne 26.5.2008. Pritožbeno sodišče pa sicer pritrjuje materialnopravno pravilnim razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem, navedenim v omenjeni sodbi. V konkretnem primeru, ko gre za obogatitveni zahtevek, nastane terjatev oz. možnost njene uveljavitve šele s trenutkom, ko so znani vsi elementi prikrajšanja na eni strani oz. obogatitve na drugi strani. Ti pa so bili tožnici lahko znani šele 18.10.2003, ko je izvedela za potrdilo o smrti svojega moža. Šele tedaj je torej izvedela, da toženka svoje pogodbene obveznosti ne bo mogla nikoli izpolniti. Upoštevaje petletni zastaralni rok ter datum vložitve tožbe, je bila torej tožba vložena še pred potekom zastaralnega roka.

Prav tako sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede dokazne presoje, da si je tožnica denar izposodila od svoje matere, katerega je kasneje tudi vrnila (glej prepričljivo izpovedbo tožnice). To pa pomeni, da je bila tožnica prikrajšana v svojem premoženju. Aktivna legitimacija tožnice pa je izkazana tudi na podlagi prav tako pravilne in celovite dokazne presoje, da je bilo sporno pogodbeno razmerje sklenjeno med pravdnima strankama in ne s tožničino taščo. Sicer obsežne pritožbene navedbe, vendar pa dokazno nepodprte, te dokazne ocene ne morejo izpodbiti.

Prav tako je pravilna dokazna ocena o tem, da je bila sklenjena pogodba o delu in ne pogodba o naročilu (mandatna pogodba), da se je torej tožeča stranka s toženko dogovorila, da bo toženka uredila, da se bo tožničin mož vrnil v Slovenijo. Šlo je torej za pogodbo rezultata in ne za pogodbo tveganja, kot to poskuša neuspešno z obširnimi pritožbenimi navedbami prikazati tožena stranka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženka tožnici zagotavljala, da je njen mož živ in da ga bo pripeljala v Slovenijo. Kljub temu, da je res šlo za tedaj še vojne razmere, pa je po presoji pritožbenega sodišča življenjsko in logično sprejemljivo, da je bila tožnica nedvomno lahko prepričana, da bo toženka tudi s pomočjo drugih oseb izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Končno sodišče druge stopnje pritrjuje tudi pravilni in materialnopravni presoji pogodbenega razmerja prvostopnega sodišča. Ker je bil tožničin mož mrtev že v času sklenitve dogovora, je res kot nemogoč šteti predmet pogodbe in je zato sporni dogovor ničen (47. člen ZOR oz. 35. člen OZ, na katera se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje), zaradi česar je posledično vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti, kar je neupravičeno pridobila (104. člen ZOR oz. 87. člen OZ). Vendar pa se sodišče prve stopnje tudi pri drugem odločanju ni opredelilo do pritožničinih trditev, da denarja ni zadržala zase, temveč ga je morala izročati drugim zaradi izvršitve naročene naloge oz. dogovorjenega prizadevanja tožnici pripeljati moža iz taborišča, da so torej prejeti denarni zneski lahko predstavljali zgolj stroške, ki so nastali zaradi posredovanja tretjih oseb pri izpolnitvi tega cilja, do katerih vrnitve tožnica tako ne bi bila upravičena. Do teh prvostopnih trditev, katere ponavlja pritožnica v novi pritožbi, se sodišče prve stopnje torej ponovno ni opredelilo. V navedenih smereh v izpodbijani sodbi tako ni razlogov oz. so ti nejasni in se sodba v teh smereh ne da preizkusiti. Zato je v tem delu ponovno izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje ponovno ugoditi tudi toženkini pritožbi, ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo tudi v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku se bo torej moralo sodišče prve stopnje najprej izrecno opredeliti do ugovora zastaranja in razloge v zvezi s tem ugovorom tudi natančno navesti v razlogih izpodbijane sodbe, kar v zadnji sodbi, kot že omenjeno, ni bilo storjeno. Nadalje pa bo moralo zelo jasno in natančno ponovno odgovoriti na vsa sporna vprašanja, med drugim tudi, ali so prejeti denarni zneski lahko predstavljali zgolj stroške v zgoraj obrazloženem smislu. Če pa bi prvostopno sodišče ugotovilo (in tudi v tem primeru bo moralo navesti povsem jasne in nedvoumne razloge), da kot izhaja iz tožbenih trditev na katere sodišče prve stopnje tudi še ni jasno odgovorilo, je toženka vedela za to, da je že ob sklenitvi pogodbe bil tožničin mož mrtev, pa bo moralo ugoditi tožbenemu zahtevku upoštevajoč, da takšna pogodba iz moralnih razlogov ne more uživati pravnega varstva in je zato nična tudi iz tega razloga (103. člen ZOR oz. 86. člen OZ). V takšnem primeru pa mora nepošteni sklenitelj pogodbe vrniti vse, kar je prejel od poštenega pogodbenika.