Jedro

Pritrditi je pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo tretji odstavek 70.b člena KZ-1, ko je zaključilo, da je maksimalen rok trajanja ukrepa že pretekel, pri čemer je spregledalo, da obdolženki varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti sploh ni bil izrečen, pač pa se obdolženka prostovoljno zdravi v navedeni zdravstveni ustanovi, kar pa vsekakor ni primerljivo z varnostnim ukrepom. Rok iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 začne namreč teči od pravnomočnosti sklepa o izrečenem varnostnem ukrepu.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Cerknici kazenski postopek zoper obdolženo A. A. zaradi protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena KZ-1 na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper izpodbijani sklep je pritožbo vložila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Nosilni razlog, s katerim sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, je okoliščina, da se obdolženka od dneva predmetnega kaznivega dejanja, torej od 4. 1. 2017 dalje, zdravi v zdravstvenem zavodu in je zato čas dveh let, ki ga tretji odstavek 70.b člena KZ-1 določa za trajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, iztekel 4. januarja 2019. Po mnenju sodišča prve stopnje so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon.

5. Takšno odločitev sodišča prve stopnje utemeljeno graja pritožnica. Po določbi prvega odstavka 70.b člena KZ-1 izreče sodišče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Po določbi prvega odstavka 492. člena ZKP sodišče, ki je pristojno za sojenje na prvi stopnji, odloči o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je kazenski postopek zoper obdolženko ustavilo, ne da bi pri tem upoštevalo določbe ZKP, ki urejajo postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, na kar utemeljeno opozarja pritožnica. Pritrditi je pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo tretji odstavek 70.b člena KZ-1, ko je zaključilo, da je maksimalen rok trajanja ukrepa že pretekel, pri čemer je spregledalo, da obdolženki varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti sploh ni bil izrečen, pač pa se obdolženka prostovoljno zdravi v navedeni zdravstveni ustanovi, kar pa vsekakor ni primerljivo z varnostnim ukrepom. Rok iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 začne namreč teči od pravnomočnosti sklepa o izrečenem varnostnem ukrepu.

6. Prav ima pritožnica, ko navaja, da o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja odloča sodišče, ki je pristojno za obravnavo predmetnega kaznivega dejanja po tem, ko ugotovi, da je storilec storil protipravno dejanje v neprištevnosti. Sodišče prve stopnje bi torej moralo razpisati glavno obravnavo, nanjo povabiti osebe, ki se povabijo, prav tako tudi izvedenca in obdolženko, če je njeno stanje tako, da je lahko navzoča na glavni obravnavi. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku in pod pogojem, da bi sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je obdolženka storila določeno dejanje, ki ima znake protipravnega ravnanja in je bila ob storitvi kaznivega dejanja neprištevna, bi sodišče lahko odločilo, ali bo obdolženki izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

7. Pritožnica utemeljeno graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je izpodbijano odločitev sprejelo, ne da bi presojalo tudi izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki v mnenju opozarja, da bi bilo smiselno razmišljati o izreku varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti in ob tem izvesti ukrepe nadzorovanega zdravljenja skladno z Zakonom o duševnem zdravju Republike Slovenije, pri čemer izvedenec meni, da je predlagani ukrep smiseln, če bo preiskovanka odpuščena preden bo jasno, kako bo z njeno nastanitveno prihodnostjo.

8. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, bo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi moralo razpisati glavno obravnavo, na katero bo moralo povabiti poleg obdolženke tudi izvedenca in šele nato odločiti o predlaganem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Za svojo odločitev pa bo moralo navesti prepričljive razloge.