Jedro

V obravnavanem primeru gre za odločitev toženke na podlagi ugotovitve, da gre za primer postopka za ponovni sprejem prosilca za mednarodno zaščito. Te postopke ureja Uredba Dublin III v členih od 23 do 25. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z dne 2. 4. 2019 v združeni zadevi C-582/17 in C-583/17 jasno opredelilo razliko med postopkoma za sprejem in za ponovni sprejem. Pritožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, niti ne trdi, da mu v Republiki Hrvaški ne bi bili vzeti prstni odtisi kot prosilcu za mednarodno zaščito, kar je na podlagi podatkov iz baze Eurodac ugotovila toženka. Že to dejstvo zadošča za ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi za primer iz petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, za katerega ta ista uredba v členih od 23 do 25 ureja postopke za zahteve za ponovni sprejem, med drugim tudi oseb iz točke (b) prvega odstavka 18. člena.

Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje. Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o t. i. "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem, običajno neposredno po prijetju na meji.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3200/2023/9 (1221-12) z dne 16. 8. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče presodilo, da je sklep toženke zakonit in da temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o tem, da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo na Hrvaškem že obravnavan kot prosilec za azil, zato je toženka na pristojne hrvaške organe pravilno naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je odgovornost potrdila (na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III). Pritrdilo je še, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj. Prav tako je presodilo, da tožnik zgolj z navedbami, da mu bo v primeru, ko ne bo več na slovenskem ozemlju, odvzeta pravica do sodnega varstva, saj ne bo izkazoval pravnega interesa za tožbo, nevarnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazal. Ker ob upoštevanju razlogov za zavrnitev tožbe težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene navedbe, da bo ob predaji na Hrvaškem ponovno deležen nečloveškega ravnanja, je Upravno sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj ugodi pritožbi zoper izpodbijani sklep in izvršitev sklepa toženke zadrži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Nasprotuje ugotovitvi sodišča glede njegovega položaja na Hrvaškem, tj. da ima tam položaj prosilca za mednarodno zaščito. Prav tako naj bi bilo zmotno in v nasprotju s 3. členom Uredbe Dublin III stališče Upravnega sodišča, da je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pri tem se sklicuje na stališče, da je oviranje dostopa do azila sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom, in trdi, da vračanje na Hrvaško ne bi smelo biti dovoljeno. Sklicuje se tudi na odgovor Hrvaškega pravnega centra (v nadaljevanju HPC) glede nadzora nad postopki z dublinskimi povratniki. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa opozarja, da toženka ni nikoli prerekala njegovih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar je te navedbe šteti za priznane. Poleg tega pa ni navedla nobenih dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru gre za odločitev toženke na podlagi ugotovitve, da gre za primer postopka za ponovni sprejem prosilca za mednarodno zaščito. Te postopke ureja Uredba Dublin III v členih od 23 do 25. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z dne 2. 4. 2019 v združeni zadevi C-582/17 in C-583/17 jasno opredelilo razliko med postopkoma za sprejem in za ponovni sprejem. Pritožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, niti ne trdi, da mu v Republiki Hrvaški ne bi bili vzeti prstni odtisi kot prosilcu za mednarodno zaščito, kar je na podlagi podatkov iz baze Eurodac ugotovila toženka. Že to dejstvo zadošča za ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi za primer iz petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, za katerega ta ista uredba v členih od 23 do 25 ureja postopke za zahteve za ponovni sprejem, med drugim tudi oseb iz točke (b) prvega odstavka 18. člena.

7. Neutemeljeno je pritožnikovo mnenje, da je napačna ali vsaj preuranjena ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito, ker je pristojnost za obravnavanje njegove prošnje prešla na Republiko Hrvaško zaradi njenega nepravočasnega odgovora.

8. Republika Hrvaška je po ponovni zahtevi tožene stranke res odgovorila, da sprejema odgovornost na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III. Ta določa obveznost ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod, če država članica, na katero je naslovljena zahteva za ponovni sprejem, ne odgovori v predpisanem roku. Vendar pa opustitev ukrepanja zaprošene države članice ali njen prepozen odgovor sam po sebi ne pomeni, da pritožnik v Republiki Hrvaški nima položaja prosilca za mednarodno zaščito, oziroma, da ta položaj ni jasen.

9. Tako mnenje namreč nima podlage v določbah Uredbe Dublin III, ki urejajo merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen). Uporaba določb te uredbe je torej mogoča le, če je državljan tretje države vložil prošnjo za mednarodno zaščito, glede katere še ni bila sprejeta dokončna odločitev. Tako osebo (c) točka 2. člena Uredbe Dublin III opredeljuje kot prosilca. Glede na določbe te uredbe ima taka oseba položaj prosilca ne glede na podlago za določitev odgovorne države članice, le da gre pri postopku za ponovni sprejem za poenostavljeni postopek, kar po stališču SEU iz omenjene sodbe potrjuje tudi 25. člen te uredbe. Tako je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva (ki jim pritožnik ne nasprotuje) pravilno pojasnilo, kakšna je pravna ureditev pritožnikovega položaja glede na določbe Uredbe Dublin III.

10. Pritožnik bo torej vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Uredbe Dublin III. Kot je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa) je Republika Hrvaška na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena2 Uredbe Dublin III zavezana pritožnika tudi pod pogoji iz 25. člena ponovno sprejeti, na podlagi drugega odstavka 18. člena3 pa pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito tudi obravnavati oziroma dokončati njeno obravnavanje.4

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

12. Sodišče prve stopnje je v 35. in naslednjih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pravilno povzelo za odločitev relevantno pravno podlago in stališča Vrhovnega sodišča ter SEU, v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pa tudi pravilno poudarilo, da je na podlagi teh stališč z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

13. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožnika, da je dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da bo pritožnik takšnega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito.

14. Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje, kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o t. i. _"push backih_" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem, običajno neposredno po prijetju na meji.

15. Zato na drugačno stališče ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na stališče iz odločitev dveh nemških in enega nizozemskega sodišča, po katerem naj bi zaradi sicer domnevnih nasilnih _"push backov_" na meji z Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo obstajalo tveganje, da bodo tudi osebe, vrnjene po dublinskem postopku, zavrnjene in vrnjene brez vsebinske obravnave njihove prošnje, oziroma, da bodo postale žrtve nasilnih verižnih deportacij v Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo. Gre torej za stališče nekaj sodišč, ki je sicer drugačno, ker na podlagi domnevnih nepravilnosti policijskega ravnanja na državni meji sklepa na tveganje o spoštovanju obveznosti, ki jih Republika Hrvaška ima na podlagi Uredbe Dublin III. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa o takem tveganju ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov; da pritožniku ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, tudi iz poročil AIDA in EUAA ne izhaja.

16. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe o vplivu odgovora HPC na dokazno vrednost poročila AIDA iz leta 2023 v zvezi z vprašanjem dostopa dublinskih povratnikov do azilnega sistema. Tudi če iz odgovora HPC izhaja, da po njegovem mnenju "ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki˝ in da "HPC ni več prisoten v sprejemnih centrih zadnjih skoraj 3 let in zato ne more potrditi ali navedene informacije še držijo", to še ne pomeni, da so samo zaradi tega sistemske pomanjkljivosti podane ter izkazane, poročilo AIDA iz leta 2023, iz katerega sicer izhaja, da prosilci, predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, pa napačno.

17. Pravilno je torej stališče Upravnega sodišča, da za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški ni ovir.

18. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

**K II. točki izreka**

19. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (tj. sklep o zavrnitvi začasne odredbe) ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

20. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) 1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; 3 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 4 SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (sodba SEU C-213/17, 42. in 43. točka obrazložitve).