Jedro

Osnova za izračun odpravnine je „povprečna mesečna plača delavca v zadnjih treh mesecih“. Glede na sodno prakso, ustaljeno že najmanj od leta 1996 dalje, to pomeni povprečje bruto plač.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova premalo izplačane odpravnine znesek 4.685,77 € z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožniku 26. 7. 2002 prenehalo delovno razmerje kot presežnemu delavcu. Za 33 let delovne dobe je tožnik prejel odpravnino na podlagi 36. f člena ZDR90, vendar ob upoštevanju povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih, ne pa ob upoštevanju povprečne bruto plače. Po sodni praksi Sodišča združenega dela in tudi Višjega delovnega in socialnega sodišča so se pri izračunu odpravnin dejansko upoštevale neto in ne bruto plače. Iz odločitev Vrhovnega sodišča (prvostopna sodba navaja sodbo VIII Ips 148/2003 z dne 16. 12. 2003 in sklep Ips 133/2003 z dne 16. 12. 2003) pa izhaja, da je potrebno upoštevati bruto plače, če zakon govori le o plači. Če je osnova neto plača, mora biti v zakonu ali kolektivni pogodbi to izrecno določeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navaja, da je glede pojma plače potrebno upoštevati sodno prakso Vrhovnega sodišča. Res so sodišča prve in druge stopnje po uveljavitvi ZDR90 najprej dosojala odpravnine po 36. f. členu izračunane iz neto plač. Vendar se je že v letu 1997 sodna praksa začela spreminjati. Vrhovno sodišče je ves čas enako razlagalo predpise o plači tako, da izraz plača pomeni bruto plačo, kolikor ni izrecno predpisano drugače. Pri tem navaja več odločitev Vrhovnega sodišča, izrecno pa citira bistveni del obrazložitve sklepa VIII Ips 133/2003. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi uveljavljala napačno uporabo materialnega prava in kršitev Ustave zato, ker ji je sodišče s spremenjenim pravnim tolmačenjem in z njegovo utemeljitvijo za nazaj, na čas, ko takšna razlaga ni veljala, povzročilo nastanek nove obveznosti, kar je v nasprotju z načeli pravne države. Sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ni odgovorilo, temveč je s povzemanjem sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 133/2003 skušalo dokazovati pravilnost bruto osnove. Ne gre pa za pravilnost razlage 36. f člena o bruto osnovi, temveč za to, da so sodišča 12 let ta člen uporabljala tako, da so kot osnovo za odpravnino upoštevala neto plačo. Po prenehanju veljavnosti zakona pa je Vrhovno sodišče izdalo razlago, da bi se morala upoštevati bruto osnova. Prepoved retroaktivne veljavnosti mora veljati za vse akte, vključno za pravna mnenja, razlage in judikate Vrhovnega sodišča. V letu 1995 je bil oblikovan tudi predlog obvezne razlage 36. f člena ZDR90 in posredovan v Državni zbor, ki je predlog, da se ta člen razlaga kot bruto plača, zavrnil. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sama s seboj v nasprotju pri utemeljitvi, da mora biti odstop od ustaljene sodne prakse (Vrhovnega sodišča) posebej obrazložen. Sodišče ugotavlja, da je odpravnina zapadla v plačilo leta 2002, sprememba pravne podlage pa naj bi glede na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 133/2003 nastala v letu 2003. Sodišča prve in druge stopnje so do leta 2002 dosojala neto odpravnine brez obrazložitve, da gre za odstop od ustaljene sodne prakse. Sodne praksa se ni začela spreminjati že leta 1997, saj ne obstajajo odločbe Vrhovnega sodišča iz tega leta, ki bi kot osnovo za odpravnino presežnim delavcem upoštevala bruto plače. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o ugovoru tožene stranke, da ni mogla priti v zamudo, ker je tožniku plačala odpravnino v višini, ki se je skladala s takratno razlago 36. f člena ZDR90. Tožena stranka v letu 2002 ni mogla vedeti, da se bo sodna praksa spremenila in da se bo sprememba uveljavila za nazaj.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka izrecno uveljavlja le (absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato navedb glede pomanjkanja razlogov o pritožbenih navedbah, kar bi lahko bila (relativna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, ni mogoče upoštevati. Kot navedeno, tožena stranka te kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče pa jih ne more ugotavljati po uradni dolžnosti.

Tudi sicer ima izpodbijana sodba zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi si niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z listinami v spisu. Nenazadnje izračun odpravnine in višina razlike med izplačano odpravnino in odpravnino, izračunano z upoštevanjem bruto plač, med strankama sploh ni bilo sporno. Vse kar je sporno se nanaša na uporabo materialnega prava. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se strinja z bistveno pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe in le še dodaja: Revizija glede sodne prakse o pojmu plače in njene domnevne spremembe izhaja iz napačnega izhodišča. Kot sodno prakso očitno razume le odločitve o tožbenih zahtevkih za plačilo odpravnine presežnim delavcem. Toda bistvena je sodna praksa – pravilno razumljena kot sodna praksa Vrhovnega sodišča – glede pojma plače, kadar je v zakonu ali kolektivni pogodbi uporabljen le pojem plača. Ta pojem je Vrhovno sodišče ves čas (že v letu 1996, ne šele 1997) razlagalo enako, kot izhaja tako iz odločitev, navedenih v izpodbijani sodbi, kot tudi iz mnogih drugih. Odločitev v zadevi VIII Ips 133/2003 zato ne pomeni spremembe sodne prakse, temveč le potrditev, da enako velja tudi v primeru 36. f člena ZDR90. Osnova za izračun odpravnine po tem členu je „povprečna mesečna plača delavca v zadnjih treh mesecih“. Glede na sodno prakso, ustaljeno že najmanj od leta 1996 dalje, to pomeni povprečje bruto plač.

O ugovoru neenakega obravnavanja delodajalcev in o pomenu nesprejete obvezne razlage 36. f člena ZDR90 je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče v sodbi VIII Ips 148/2003 z dne 16. 12. 2003 (kjer je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti). Bistvena pri tem je ugotovitev, da je bilo stališče prvostopnih in pritožbenega sodišča o upoštevanju le neto plač napačno in da s sklicevanjem na take napačne odločitve ni mogoče uveljavljati enako napačne odločitve. Dejstvo, da je tožena stranka sledila tej zmotni uporabi zakonske določbe, na odločitev v tej konkretni zadevi ne more vplivati. Tožnik ima pravico do odpravnine v skladu z zakonom.

V zvezi z obvezno razlago zakona pa je Vrhovno sodišče že v navedeni sodbi ugotovilo: „Revizijsko sodišče se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da zavrnitev obvezne razlage 36. f člena ZDR90 v Državnem zboru, pomeni lahko samo potrditev dotedanje prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča o neto plači kot osnovi. Enako možno je tudi drugačno razumevanje te zavrnitve: da obvezna razlaga ni potrebna zato, ker iz zakonske ureditve jasno izhaja, da je pojem plače mogoče razumeti le kot bruto plačo. Ob uzakonjenem bruto sistemu plač bi drugačna razlaga tega pojma v tretjem odstavku 36. f člena ZDR90 pomenila dejansko spremembo zakona, čemur obvezna razlaga ni namenjena.“ Ker izhajajo iz zmotnega izhodišča so tudi vse druge, sicer obsežne in ponavljajoče se navedbe v reviziji, neutemeljene. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.