Jedro

Rezident je zavezanec za plačilo za pokojnino, ki jo prejema iz tujine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo, vloženo proti odločbi tožene stranke z dne 27.9.1999, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada C., Izpostave Ž. z dne 18.8.1998. Z njo je bila tožnici za leto 1997 odmerjena dohodnina v višini 1.758.497,00 SIT od dohodninske osnove, v katero ji je bil vštet (med drugim) letni znesek pokojnine v višini 3.303.456,00 SIT, ki ji je bil izplačan v tujini (Avstrija) obruten s koeficientom povprečne stopnje davka od osebnih prejemkov (Uradni list RS, št. 69/94) ter zmanjšan za v tujini že plačan davek v višini 655.908,00 SIT. Odločitev, da je tožnica zavezanka za plačilo dohodnine tudi za pokojnino, ki jo prejema iz tujine, po presoji sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, pravilno temelji na določbi 1. odstavka 5. člena ter 3. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 popr., 7/95 in 44/96, dalje: ZDoh), po katerih je zavezanec za davek od pokojnine, ki jo prejema iz tujine, fizična oseba s stalnim prebivališčem (rezident) v Republiki Sloveniji. Ugovor, da ima tožnica stalno prebivališče v Avstriji in ne v Ž. (Republika Slovenija), je bil v izpodbijani sodbi zavrnjen kot nedovoljena tožbena novota (14. člen ZUS), saj tega tožnica v davčnem postopku ni uveljavljala.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da je v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine navajala, da je avstrijska državljanka ter da je za pokojnino, ki ji je bila izplačana v Avstriji že plačala davek. Okoliščina, da ima stalno prebivališče v Avstriji je bila izpostavljena šele v izpodbijanem upravnem aktu, zato ji je imela možnost ugovarjati šele v tožbi. Vendar meni, da stalno prebivališče (Avstrija ali Slovenija) za odločitev o zadevi ni relevantno, relevantno je le, da je bil davek od pokojnine že plačan in ga ne želi plačati ponovno. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in v zadevi odloči v njeno korist, oziroma da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 5. člena ZDoh izhaja, da temelji dohodnina, s katero so obdavčeni dohodki, določeni z omenjenim zakonom na načelu rezidentstva, kar pomeni, da se kot merilo za opredelitev fizične osebe za zavezanca ne upošteva državljanstvo, ampak stalno prebivališče fizične osebe v Republiki Sloveniji. Tožnica je v koledarskem letu 1997, za katero se ji odmerja omenjeni davek, po podatkih upravnih spisov imela stalno prebivališče (tudi) v Republiki Sloveniji (Ž.). Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo da je, glede na določbo 3. odstavka 15. člena ZDoh zavezanka za davek od osebnih prejemkov tudi za pokojnino, ki jo prejema iz tujine. Ker je Zakon o ratifikaciji konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/98), ki se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic, pričel veljati šele 14.3.1998, v letu 1997 ni pravne podlage, da tožničina pokojnina iz tujine ne bi bila dvojno obdavčena. Ker je bilo glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, ko je tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS. Po tej določbi se namreč tožbo zavrne, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo akta pravilen in da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.