Jedro

Preklic zasedanja že sklicane skupščine je nedvomno poslovna odločitev uprave, ki mora biti hitro sporočena, da je učinkovita in to je mogoče doseči le tako, da ni vezana na nek formalni postopek, pač pa mora biti izražena na način, ki ga zazna vsak povprečno skrben delničar.

Pravno odločilen za presojo ali gre za spontano skupščino ali ne, je trenutek veljavnega preklica skupščine in od tedaj dalje, ko postane preklic pravno učinkovit in zavezujoč, se pretrga vez med poprej veljavno sklicano skupščino in morebitno skupščino, ki jo delničarji, ki so se nameravali udeležiti sklicane skupščine, izvedejo kljub preklicu. Delničarji, ki so sicer prišli na zasedanje na podlagi veljavnega sklica, od trenutka učinkovanja preklica dalje niso več delničarji, ki bi se zbrali na podlagi veljavnega sklica, saj jim je takšen položaj prenehal sočasno s preklicem.

Izrek

Pritožba sosporniškega intervenienta na strani tožene stranke VZMD, zavod se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba sosporniškega intervenienta na strani tožene stranke E. d.o.o. je delno neutemeljena, kolikor se z njo izpodbija tč. II in tč. III izreka izpodbijane sodbe in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in delno utemeljena, kolikor se z njo izpodbija tč. IV. izreka izpodbijane sodbe in se v tem delu izpodbijana sodba spremeni tako da glasi: Sosporniška intervenienta na strani tožene stranke VZMD in E. d.o.o. sta nerazdelno dolžna tožečim strankam B. K., B. ..., L., V. B., N. P. ..., L., G. Š., P. ..., L., M. O., T. ..., C., in M. F., P. g. ..., L., plačati pravdne stroške v višini 1.334,39 EUR v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njihovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Stranska intervenienta nosita sama vse stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sodbo na podlagi odpovedi) z dne 6.11.2009 opr. št. I Pg 608/2009 izreklo: Tožbeni zahtevek tožeče stranke I. H. d.d - v stečaju, ki se glasi: Sklepi skupščine delničarjev P. L. d.d., zapisani v notarskem zapisniku notarja M. B., opr. št. SV 553/2009, z dne 29.5.2009, so nični“ se zavrne; Sklepi skupščine delničarjev P. L. d.d., zapisani v notarskem zapisniku notarja M. B. opr. št. SV 553/2009, z dne 29.5.2009, so nični; Tožena stranka je dolžna tožečim strankama plačati pravdne stroške v višini 1.220,64 EUR v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njihovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo; Sosporniška intervenienta na strani tožene stranke VZMD in E. d.o.o. sta nerazdelno dolžna tožečim strankam plačati pravdne stroške v višini 1.334,39 EUR v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njihovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper sodbo (ne pa zoper sodbo na podlagi odpovedi, za kar tako nimata pravnega interesa) sta vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo oba sosporniška intervenienta iz vseh pritožbenih razlogov, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in oba predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba stranskega intervenienta VZMD: Pritožba meni, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do naslednjih spornih vprašanj: do dejstva prepoznega preklica skupščine in do razloga za preklic skupščine.

ZGD-1 določb o preklicu skupščine nima, zato je nujno uporabiti razlago po namenu instituta. Če se torej skupščina skliče, kadar to zahteva zakon ali statut družbe ali je to potrebno zaradi varovanja koristi družbe, bi bil tudi preklic (že sklicane) skupščine dopusten le, kadar bi temelj sklica skupščine odpadel. Tako pritožba meni, da četudi bi bilo slediti navedbam tožene stranke, da ni bila zavezana k sklicu skupščine niti na podlagi statuta niti na podlagi zakona (ker je zakonski rok za sklic skupščine potekel šele 31.8.2009), pa je na podlagi sklepanja po nasprotnem, skupščino sklicano za 29.5.2009, uprava sklicala zaradi varovanja koristi družbe, če drugega pravnega temelja za sklic po navedbah tožene stranke ni bilo. Tako bi sklicatelj skupščine moral pretehtati ali je tudi preklic skupščine v korist družbe ali pa bi bilo skupščino vseeno smotrno izvesti.

Pritožba meni, da iz izpovedbe takratnega direktorja tožene stranke nesporno izhaja, da tehtanja koristi tožene stranke sploh ni opravil, temveč je bil razlog za preklic skupščine drugje, v odvzemu glasovalnih pravic enemu delničarju, in sodišče prve stopnje bi bilo dolžno (vsaj) preizkušati ali navedeni, nesporno nedopusten nagib, na kakršenkoli način vpliva na veljavnost preklica. Tega sodišče prve stopnje z ničemer ni preizkušalo niti obrazložilo, zato je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

Kot pritožba izpostavlja, pa je bistvo pritožbenih navedb v napačni presoji dejanskega stanja, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo v primeru skupščine za nov sklic skupščine in glede na to je posledično napačna presoja sodišča prve stopnje o ničnosti na tej skupščini sprejetih sklepov.

Pritožba meni, da v primeru skupščine z dne 29.5.2009 ni šlo za tako imenovano spontano skupščino, ko bi se delničarji organizirali samoiniciativno. Delničarji so se odzvali na sklic zasedanja skupščine, ki ga je na predpisan način, v zakonskem roku, objavil upravičen sklicatelj.

Preklica tako sklicanega zasedanja ni bilo vse do 13.40 ure, kar je ugotovil tudi notar v zapisniku skupščine, ki je javna listina, temveč je bil (obličen) preklic objavljen šele potem ob 14.33 uri, ko se je zasedanje delničarjev že začelo oziroma po trenutku, ko je bila skupščina že konstituirana, po tem trenutku pa preklic s strani sklicatelja samega ni več mogoč, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje samo.

Pritožba meni, da v zvezi s preklicem, ki je bil objavljen na neobličen način, to je nepodpisan in nalepljen na vratih K. c. L., iz zaslišanja direktorja tožene stranke ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj je bil le ta na vrata sploh prilepljen in sodišče prve stopnje ni z ničemer preizkušalo tega ali je bila volja sklicatelja s tem manifestirana na tak način, da bi bilo iz nje mogoče zanesljivo sklepati na pravo voljo sklicatelja.

Pritožba vztraja, da ni šlo za nov sklic skupščine, kot materialno pravno napačno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč za odločanje na skupščini, ki je bila formalno povsem pravilno sklicana, delničarji pa so se (le) odzvali na tak pravilen sklic, zato je posledično odločitev sodišča prve stopnje, da so sklepi skupščine nični, ker je bila kršena sklicna procedura, povsem napačni, sicer pa se je glede tega že izrekla pravna teorija, ki izpostavlja, da je pomembno, da se delničarji niso zbrali spontano, ampak so se odzvali na formalno popoln sklic zasedanja skupščine in ker je sklic bil, četudi je preklican, sklepi niso nični.

Pritožnik je priglasil s stroškovnikom specificirane pritožbene stroške.

Tožeča stranka in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili, na pritožbo je odgovoril sosporniški intervenient E. d.o.o. in v celoti soglašal s pritožbenimi navedbami drugega sosporniškega intervenienta.

Pritožba sosporniškega intervenienta E. d.o.o. Pritožba najprej meni, da pooblastila tožečih strank, kot so v spisu, niso popolna, saj na njih ni navedena zadeva, v kateri pooblaščajo odvetniško pisarno niti ni odtisnjen žig odvetniške pisarne, kar je v nasprotju z Zakonom o odvetništvu. Ker tožba ni vsebovala popolnega pooblastila za tožeče stranke, ki so v tožbi navedene od 1 do 5 in torej tožba ni vsebovala vsega, kar je potrebno, da bi se lahko obravnavala, je takšna tožba nepopolna. Ker pa je tožbo vložil odvetnik, je skladno z določbo II. odstavka 108. člena ZPP potrebno takšno tožbo zavreči. Pritožba meni, da so navedbe tožečih strank, ki jim je sledilo sodišče prve stopnje, kako naj bi uprava z izobešenjem nepodpisanega lističa na vrata preklicala skupščino, za zadevo povsem nepomembne, ker so določila Statuta tožene stranke jasna glede načina obveščanja delničarjev. V določbi členov 27. in 35. Statuta tožene stranke je namreč jasno določeno, na kakšen način družba obvešča delničarje: S., D., pisna pošiljka vsem delničarjem - statut pa nikjer ne omenja obveščanja z lepljenjem nepodpisanih in nežigosanih lističev po vratih. Preklic objavljen na takšen način ne more biti veljaven, ker je v nasprotju z določili Statuta tožene stranke.

Pritožba izpostavlja, da se sodišče v drugem odstavku na 21. strani izpodbijane sodbe sklicuje, da naj bi bilo na vratih pred vhodom, kjer naj bi bila skupščina, izobešeno pisno obvestilo o preklicu skupščine, vendar iz notarskega zapisnika sporne skupščine jasno sledi, da je notar, ki je vodil zapisnik skupščine, zapisal, da je ob prihodu na panoju pred vrati prebral napis: „Dobrodošli na 15. skupščini delničarjev P. L. d.d.“ Zbrani so sicer notarju pojasnili (kot je navedeno v zapisniku), da se je na vratih pojavil nek napis, da je skupščina preklicana, ki pa je bil brez podpisa in pojasnila, vendar tega napisa ob prihodu notarja ni bilo več na vratih. Kdo je dal na vrata napis, da je skupščina preklicana, zbrani delničarji niso mogli vedeti, in je notar v zvezi s tem celo v svoj zapisnik povzel izjavo K. V., pooblaščenca delničarjev in hkrati predsednika VZMD, da so se delničarji odzvali na vabilo, saj niso bili obveščeni ne o preložitvi ne o preklicu skupščine, kar vse je jasno razvidno iz zapisnika sporne skupščine.

Pritožba graja zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil preklic skupščine na enak način, kot je bila sklicana, v funkciji preprečevanja stroškov delničarjev, saj pritožba meni, da je formalnost pri preklicu skupščine (torej na način, kot je predpisan s Statutom) potrebna ravno iz razloga, da se preprečijo situacije, kot je obravnavana, saj se s konkludentnimi dejanji nikdar ne bi moglo vedeti ali je skupščina preklicana ali ne. Takšno stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z ustavnim načelom pravne države (2. člen Ustave RS) in v skladu z Ustavo je edino lahko stališče, da se mora preklic objaviti na enak način kot sklic, vse ostale razlage so v nasprotju z načelom pravne države in predvidljivosti pravnih razmerij.

Pritožba meni, da kolikor pa se izhaja iz hipoteze, da je uprava veljavno preklicala sklicano zasedanje skupščine, pa sprejeti sklepi niso nični, temveč kvečjemu izpodbojni, kar pa tožeča stranka ne uveljavlja. Delničarji se v obravnavanem primeru niso zbrali spontano, ampak so se odzvali na formalno popoln sklic zasedanja, sklic je bil, spontanosti ni, sklepi sprejeti na zasedanju po preklicu niso nični.

Pritožba še izpostavlja, da je K. d. p. i. z. d.d. na sklic skupščine podala predlog razširitve dnevnega reda in uprava tožene stranke je razširitev dnevnega reda objavila dne 8.5.2009 in od tega trenutka je potreben skupen preklic oziroma soglasje obeh sklicateljev.

Pritožba poudarja, da preklic skupščine, četudi je pravilen, ni dopusten, če gre za zlorabo pravice do preklica skupščine in v obravnavani zadevi se je zgodilo ravno to, ker je uprava preklicala skupščino potem, ko je ugotovila, da zaradi odvzema glasovalnih pravic I. H. d.d. kot večinskemu delničarju tožene stranke in ki ga je lastniško obvladovala uprava tožene stranke, ne bo večinske podpore predlaganim sklepom. Pri tem pritožba opozarja, da priča B. Š. ni izpovedal tako, kot navaja sodišče v obrazložitvi , temveč je izpovedal: „ da s tem spravlja v neenakopraven položaj vse delničarje“ in ne I. H. in je v tem delu izpodbijana sodba v očitnem nasprotju z listinami v spisu.

Skupščina je bila preklicana torej, ker so I. H. bile odvzete glasovalne pravice, to pa je zloraba pravic v zvezi s preklicem skupščine.

Pritožba še izpodbija izrek o stroških postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke I. H. zavrnjen in ta ni upravičen do povrnitve stroškov postopka.

Pritožnik je priglasil s stroškovnikom specificirane stroške pritožbe.

Tožeča stranka in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili kot tudi ne sosporniški intervenient VZMD.

Pritožba sosporniškega intervenienta VZMD ni utemeljena, pritožba sosporniškega intervenienta E. d.o.o. je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti v sporni zadevi na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank in stranskih intervenientov: tožeče stranke, ki so dne 18.6.2009 vložile tožbo, so delničarji tožene stranke, katere uprava (enočlanska) je dne 28.4.2009 sklicala 15. redno sejo skupščine delničarjev tožene stranke za 29.5.2009 ob 13.00 uri v K. c. L.; sklic je bil objavljen v časniku D., na portalu S. in objavljen je bil dnevni red skupščine skupaj s predlogi sklepov, vse skladno z določbo člena 27 Statuta tožene stranke.; na podlagi zahteve delničarja K. d. p. in i. z. d.d., je uprava tožene stranke dne 8.5.2009 objavila razširitev dnevnega reda skupščine s še dvema točkama; vsi tožniki so pravočasno in pravilno prijavili svojo udeležbo za skupščino; uprava tožene stranke je dne 29.5.2009 preklicala skupščino tožene stranke, sklicano za isti dan ob 13. uri in je tako pravno veljavno pisno preklicala svojo izjavo volje o sklicu skupščine; od preklica dalje se torej šteje, da 15. redna seja skupščine delničarjeve tožene stranke ni bila sklicana; o preklicu so bile osebe, ki bi se udeležile 15 .redne skupščine obveščene tako, da je bilo na vhodna vrata v dvorano K. c. nalepljeno obvestilo z napisom: “Skupščina P. L. d.d je preklicana! Uprava“ in je pred odprtjem dvorane za skupščino ob 12.30 uri osebje, ki je pripravljalo skupščino na vhodna vrata nalepilo to obvestilo o preklicu skupščine; vrata so ostala zaprta; tožniki, ki so na ta način bili obveščeni o preklicu skupščine, so odšli še pred 13. uro; tudi notarka K. F. je še pred 13. uro odšla v C.; obvestilo o preklicu je bilo objavljeno tudi na portalu S.; V Poslovnem registru S. je pri toženi stranki v zbirki listin pod Srg številka 2009/14607 z datumom listine 29.5.2009 objavljen dokument notarski zapisnik notarja M. B. opr. št. SV 553/2009 in iz zapisnika izhaja, da je skupina oseb dne 29.5.2009 z začetkom ob 13.40 uri na stopnišču pred zaklenjenimi vrati K. d. izvedla „skupščino delničarjev P. L. d.d.“; navzoči delničarji so notarju pojasnili (vsebina zapisnika), da bi se skupščina morala pričeti ob 13. uri, da se je tik pred to uro pojavil na vratih napis, da je skupščina preložena, zatem pa napis, da je preklicana (brez podpisa in pojasnila), tega zapisa ob prihodu notarja na vratih ni bilo več; navzočim osebam - delničarjem, novinarjem in ostalim je bilo očitno znano, da je bila 15. redna skupščina delničarjev tožene stranke preklicana, saj so o tem obvestili notarja B.; nekdo je po preklicu skupščine prostoročno pripisal na natisnjen letak „bo malo kasneje“ in nato “bo ob 13.40.uri“; takšen sklic ni bil objavljen na predpisan način in tožniki z njim niso bili seznanjeni; uprava tožene stranke ni otvorila skupščine in ni bila navzoča; ne drži zapis notarja, da je skupščina z začetkom ob 13.40 uri v bistvu 15. skupščina delničarjev tožene stranke, ki jo je sklicala uprava, samo da se je izvedla ob 13.40 uri in ne v dvorani; te skupščine se je udeležilo 14 oseb in od tega 5 oseb, ki sploh niso bile prijavljene na 15. skupščino; iz sklica, kasneje preklicane skupščine, pa sledi, da imajo pravico do udeležbe in glasovanja na skupščini le delničarji, ki bodo dne 26.5.2009 vpisani v delniško knjigo in ki osebno ali po zastopniku ali pooblaščencu prijavijo udeležbo upravi družbe najkasneje tri dni pred zasedanjem skupščine: skupščina, ki se je začela ob 13.40 uri ni mogla biti skupščina, ki jo je sklicala uprava družbe dne 28.4.2009 in skupščina, ki se opravi brez veljavnega sklica je tako imenovana spontana skupščina, sklepi sprejeti na takšni skupščini pa so nični skladno z določbo prve alineje 390. člena ZGD-1 - če skupščina ni bila sklicana v skladu z drugim odstavkom 295. člena ZGD-1; ker skupščina delničarjev tožene stranke dne 29.5.2009 ob 13.40 uri, ki je bila na stopnišču K. c. L. ni bila veljavno sklicana, so vsi sklepi, ki so bili na tej skupščini sprejeti in so zapisani v notarskem zapisniku notarja M. B. iz Litije opr. št. SV 553/2009 z dne 29.5.2009 nični; tožena stranka je potrdila, da je za dne 29.5.2009 veljavno sklicana skupščina s strani uprave tožene stranke bila veljavno preklicana, tako da je uprava družbe pravočasno izdala pisni sklep o preklicu in to voljo je uprava posredovala pravočasno, tako da je naročila objavo odločitve z nalepljenjem obvestila o preklicu na vhodna vrata K. c. in z zaklepanjem vrat, pri čemer ni pomembno, kdo je obvestilo nalepil na vrata, (vse to so konkludentna ravnanja, ki pomenijo izjavo volje o preklicu); delničarji, ki so izvedli skupščino, na kateri so bili sprejeti sklepi, pa te niso veljavno sklicali in so tako sprejeti sklepi nični; skupščina, na kateri so se sprejemali sklepi, je spontana skupščina, ker je ni sklicala uprava, niti ni bila sklicana na zahtevo manjšinskih delničarjev, na skupščini so glasovali delničarji, ki se na skupščino niso prijavili; razlog ničnosti spornih sklepov je postopkovne narave, ki ga s pravilnim ponovnim sklicem skupščine ni mogoče odpraviti; ker je tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljen, tožena stranka pripoznava tožbeni zahtevek in ne gre za zlorabo procesnih pravic; tožena stranka je ugovarjala trditvam glede pomanjkanja njene pasivne legitimacije, saj je v primeru ničnostnih ali izpodbojnih tožb vselej tožena družba kot pravna oseba, ki je subjekt prava in nosilec pravic in obveznosti; delničarja K. d. ni mogoče šteti za so sklicatelja, ker je podala predlog za razširitev dnevnega reda; uprava družbe ni zlorabila pravice do preklica skupščine, saj določba člena 295 ZGD-1 določa, da mora uprava sklicati skupščino, če je tako določeno z zakonom ali Statutom in takrat, če je to v korist družbe; zakon določa, da je skupščino potrebno sklicati najkasneje do 31.8., zato preklic dne 29.5.2009 ne pomeni ravnanja v nasprotju z zakonom ali statutom; sklic ni bil opravljen na podlagi pravice delničarja do sklica (člen 296 ZGD-1); razlogi za oceno, kdaj je sklic ali preklic skupščine v korist družbe, pa so v domeni uprave in ne v domeni delničarjev, ki imajo le pravico do enakega obravnavanja, ta pa ni bila kršena s preklicem, temveč kvečjemu s skupščino, ki so jo sklicali nekateri delničarji; ne drži trditev, da bi bilo mogoče skupščino veljavno preklicati le z objavo v časniku D. ali na S. ali s pisnim obvestilom delničarjem; delničar E. d.o.o, je priglasila intervencijo na strani tožene stranke in sicer sosporniško intervencijo, do katere je upravičena po materialnem pravu, saj meni, da skupščina, izvedena dne 29.5.2009 ob 13.40 uri ni bila spontana skupščina in na njej sprejeti sklepi so veljavni, tožena stranka pa bi s pripoznavo tožbenega zahtevka dosegla, da bi bili sklepi spoznani za nične, čemur stranski intervenient nasprotuje in intervenient E. d.o.o je še navajal: pooblastila tožečih strank niso popolna, ker na vsebujejo navedbo zadeve, v kateri pooblaščajo odvetniško pisarno niti ne žiga odvetniške družbe; tako tožbo je potrebno zavreči; tožena stranka ni pasivno legitimirana, ker se je uprava tožene stranke že izjasnila, da skupščine ne priznava in ne more iti za nasprotje interesov, kar je smisel vsake pravde; uprava tožene stranke je skupščino veljavno sklicala, ni pa je veljavno preklicala, zato so jo lahko pravilno izvedli delničarji sami, sicer pa je sosklicatelj tudi K. d. d.d., takoj, ko je uprava sprejela njen predlog za razširitev dnevnega reda skupščine in zgolj s soglasjem te družbe bi bil mogoč preklic skupščine; a pravilen preklic bi bilo potrebno skupščino preklicati na način, ko je predpisano za njen sklic, torej z objavo v časniku D. in preko S.; preklica v D. ni bilo, objava na S. pa je bila šele ob 14.33 uri, skupščina pa se je pričela ob 13.40 uri; pravilna objava preklica preko S. je vsekakor prepozna; uprava tožene stranke je s preklicem zlorabila svojo pravico do preklica, saj jo je preklicala potem, ko je zvedela, da Urad za varstvo konkurence ne bo podelil glasovalnih pravic večinskemu delničarju I. h. d.d.; tudi ni razumnega razloga za preklic skupščine, ko so delničarji že bili na poti oziroma so prispeli neposredno na bližino mesta, kjer naj bi bila skupščina, ko se je uprava odločila skupščino preklicati; uprava družbe bi morala v taki situaciji sprejeti delničarje in jim razložiti razloge za preklic; objava preklica skupščine v obliki lista papirja, nalepljenega na vrata, je bila nepodpisana in neožigosana in to je bila edina informacija, ki so jo delničarji imeli; takšna objava preklica je tudi v nasprotju s 27. in 35. členom Statuta tožene stranke, kjer je določeno, na kakšen način družba obvešča delničarje, saj statut ne omenja lepljenja nepodpisanih in nežigosanih lističev; ker so sklepi bili sprejeti na veljavno sklicani skupščini, niso nični, lahko so morda izpodbojni, vendar je enomesečni rok za vložitev izpodbojne tožbe zamujen, če se šteje, da je rok začel teči 29.5.2009, ko so o zasedanju poročali mediji ali če se šteje 2.6.2009, ko je bil objavljen zapisnik s skupščine; naknadno ni mogoče razširiti tožbe na izpodbojne razloge; sicer pa so navedbe tožeče stranke o tem, kako je uprava tožene stranke z izobešanjem obvestila preklicala skupščino za sporno zadevo povsem nepomembne, saj so določbe Statuta tožene stranke glede obveščanja delničarjev jasne v določbah členov 27 in 35 Statuta; sporna skupščina ni bila spontana skupščina, saj jo je sklicala uprava tožene stranke, ki pa je ni veljavno preklicala, zato so jo izvedli delničarji sami, kar ni ničnostni razlog; četudi pa bi bil preklic veljaven, so se delničarji odzvali na sklic skupščine in če so nato sami opravili skupščino, to ni bila spontana skupščina, kjer se delničarji zberejo brez sklica; stransko intervencijo je priglasil tudi delničar VZMD in zahteval priznanje statusa sosporniškega intervenienta ter navajal: tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana stranka v tem sporu, ker uprava tožene stranke nima interesa nasprotovati tožbenemu zahtevku; sporna skupščina je veljavno sklicana, njen preklic pa ni bil veljaven; najmanj kar je, bi bilo potrebno soglasje K. d. d.d., ki je podala predlog razširitve dnevnega reda, kar je uprava tožene stranke sprejela in s tem je ta delničar pridobil status sosklicatelja skupščine in preklic je mogoč le z njegovim soglasjem; za pravilen preklic skupščine je to potrebno storiti na enak način, kot je bila skupščina sklicana, razen če za odstop od tega obstajajo utemeljeni razlogi; objava sklica je bila v časniku D. in tam res ni mogoč pravočasen preklic, vsekakor pa je to možno preko spletnih strani S. in ob 13.00 uri, ko bi se skupščina morala pričeti, objave o preklicu na S. ni bilo, uprava se tudi ni pojavila pred delničarji in ni dala ustnega pojasnila in v takšni situaciji so se delničarji upravičeno samoorganizirali in še pred 13. uro je predstavnik stranskega intervenienta pozval delničarje na stopnicah pred zaklenjenimi vrati naj počakajo, ker skupščina bo in dejansko se je pričela ob 13.40 uri, preklic na S. je bil šele ob 14.33 uri; takšna objava preklica sredi zasedanja skupščine je vsekakor prepozna in neupoštevna; preklic, četudi bi bil pravilen, pa ni dopusten, če gre za zlorabo pravice do preklica, kar je bil razlog ravno v tem primeru, ker je uprava tožene stranke skupščino preklicala potem, ko je zvedela, da je Urad za varstvo konkurence odvzel glasovalne pravice družbi I. h. d.d, in tako se ne bi izglasovali predlagani sklepi; za preklic skupščine mora obstajati tudi razumen razlog, ki ga ni bilo, saj so delničarji že bili na poti ali so že bili na kraju zasedanja skupščine, ko se je uprava odločila preklicati skupščino; najmanj kar je, bi uprava morala navzočim delničarjem pojasniti razlog za preklic; objava preklica je bila nepodpisana in nežigosana, na vrata bi jo lahko nalepil kdorkoli in to je bila edina informacija o preklicu skupščine, kar pa je v nasprotju z določbo člena 35 Statuta tožene stranke; sklepi niso nični, ker so bili sprejeti na skupščini, ki je sklicana s strani uprave in v celoti skladno z zakonom, posebnost je edino v tem, da skupščine ni bilo, zato so jo izvedli delničarji sami; O pritožbi sosporniškega intervenienta VZMD (kolikor se ta razlikuje od pritožbe stranskega intervenienta E. d.o.o.) Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo glede naslednjih pravno odločilnih dejstev in sicer do dejstva prepoznega preklica skupščine in do razloga za preklic skupščine in s tem očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa je takšen pritožbeni očitek po stališču pritožbenega sodišča povsem neutemeljen, delno pa pritožba gradi svoje pritožbene razloge na pritožbenih novotah.

Tako je pritožbena novota navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati dopustnost preklica skupščine z razlago po namenu instituta in če se skupščina skliče tedaj, ko to terja zakon ali Statut oziroma, ko je to v korist družbe, je tudi preklic dopusten, ko takšen temelj odpade in ker je tožena stranka trdila, da zakonskega razloga ali statutarnega razloga za sklic skupščine ni bilo, potem je razlog bil le v varovanju koristi družbe in če je temu tako, je tudi preklic potrebno pretehtati iz tega vidika, torej koristi družbe, česar pa sodišče ni storilo, ker ni presojalo utemeljenosti nagiba za preklic skupščine in je s tem storilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožnik takšnih trditev ves čas postopka na prvi stopnji ni podal, tudi v pritožbi pa ne navede, zakaj jih (brez svoje krivde) ni mogel podati pravočasno, zato jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (določba člena 337 ZPP) in seveda se tudi sodišče prve stopnje do trditev, ki jih ni bilo, ni moglo izjasniti ter je pritožbeni očitek glede zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temelječ na pritožbenih novotah, povsem neutemeljen.

Pritožbena novota je nadalje navedba pritožnika, da v zvezi s preklicem skupščine sodišče prve stopnje ni z ničemer preizkušalo, kdaj je bil preklic na nepodpisanem in nalepljenem obvestilu na vratah sploh prilepljen in z ničemer ni preizkušalo, če je bila volja sklicatelja s tem navzven manifestirana, saj pritožnik trditve glede časa izobešanja obvestila ni izpostavljal kot spornega niti kot spornega ni izpostavljal tega, če obvestilo, tako kot je glasilo, izraža dejansko voljo uprave, pritožnik pa ni navedel, zakaj teh navedb ni mogel podati do konca glavne obravnave, zato se tudi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ni smelo ukvarjati (določba člena 337 ZPP).

O pritožbi sosporniškega intervenienta E. d.o.o. (kolikor se ta razlikuje od pritožbenih navedb sosporniškega intervenienta VZMD) Pritožnik očita smiselno sodišču prve stopnje napačno uporabo procesnih določb, ker je zavrnilo njegov očitek, da pooblastila tožečih strank, kot so jih te predložile za svojega pooblaščenca, niso veljavna, ker ne vsebujejo navedbe zadeve niti žiga odvetniške družbe in da bi zato bilo potrebno tožbo zavreči. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbo kot neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno (stran ... izpodbijane sodbe) zaključilo, da se v spisu nahajajo pooblastila tožečih strank, iz katerih je razvidno, da posamezni tožnik pooblašča konkretno odvetniško pisarno in da ji daje splošno pooblastilo po veljavnih predpisih in pooblastilo vsebuje tudi žig odvetniške pisarne, tako da je pooblastilo skladno z določbo člena 95 in 95 ZPP in pravilen je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da za veljavnost pooblastila ni potrebno, da je na njem izkazano, da je pooblaščenec pooblastilo sprejel. Po določbi člena 97 ZPP(2) mora biti pooblastilo pisno in vsebovati mora le podpis pooblastitelja, medtem ko podpis pooblaščenca sploh ni zakonsko zahtevan in zgolj ta določba se upošteva, ko sodišče ugotavlja veljavnost pooblastila, saj je pooblastilo zunanji izraz dogovora med stranko kot pooblastiteljem in pooblaščencem, da ga bo v postopku zastopal pooblaščenec. Pri dogovoru gre za notranje razmerje med njima, ki pa za sam postopek ni vsebinsko pomembno. Upoštevna je le vsebinska in oblikovna pravilnost pooblastila, kot to določajo ustrezne določbe ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da gre pri pooblastilih, kot so jih predložile po svojem pooblaščencu tožeče stranke za tako imenovano splošno pooblastilo po določbi člena 95 ZPP(3), ki pooblašča odvetnika med drugim za vložitev tožbe .

Tako se pokaže, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da odvetnik ob vložitvi tožbe ni predložil veljavnega pooblastila in je sodišče prve stopnje ravnalo procesno zakonito, ko tožb(e) ni zavrglo, kar bi moralo narediti, kolikor bi držala trditev pritožnika,saj mora sodišče po določbi V. odstavka 98. člena ZPP zavreči tožbo, če odvetnik k tožbi ne predloži pooblastila. Za ne predložitev pooblastila šteje tudi, če pooblastilo ni sestavljeno skladno z določbami ZPP, ki urejajo vsebino in obliko pooblastila(4) .

Za takšno situacijo v obravnavanem primeru po navedenem ni šlo in pritožba neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno tožbo zavreči zaradi nepopolnosti pooblastila. Pritožnik navaja sicer sodno odločbo, ki govori v prid njegovemu stališču, vendar v sodni praksi prevladujejo odločbe, ki pritrjujejo stališču, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje in s katerim soglašam pritožbeno sodišče (npr. sklep VSL II Cp 1282/2010) Pritožbeno sodišče nadalje v celoti zavrača pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je razsodilo, da so materialnopravno neutemeljene trditve sedaj pritožnika, da bi bi uprava za pravno veljaven preklic morala pridobiti soglasje K. d. d.d., ker je ta predlagala razširitev dnevnega reda na že sklicani skupščini in s tem pridobila status sosklicatelja skupščine in ko se je postavilo na stališče, da predlagatelj razširitve dnevnega reda že sklicane skupščine ni hkrati sklicatelj.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je svoje razloge natančno in materialnopravno pravilno pojasnilo (I. odstavek strani 21 izpodbijane sodbe).

Drži namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno ločevati med sklicateljem skupščine in upravičenim predlagateljem razširitve dnevnega reda že sklicane skupščine, ob dejstvu, da mora hkrati s sklicem skupščine biti objavljen tudi dnevni red zasedanja skupščine(5).

Poleg uprave ima po zakonu pooblastilo za sklic skupščine tudi nadzorni svet (določba četrtega odstavka 281. člena ZGD-1) in zakon tudi določa postopek in pogoje, pod katerimi na podlagi manjšinske pravice lahko zahteva sklic skupščine tudi manjšina delničarjev, katerih deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala(6). Pritožbeno ni sporno, da v obravnavani zadevi ni šlo za sklic skupščine na podlagi zahteve manjšine delničarjev in tedaj, ko uprava takšnemu predlogu ugodi ali pa če manjšina delničarjev po sodni poti doseže sklic skupščine, je preklic skupščine s strani uprave, ki skupščine ni sklicala na podlagi svoje odločitve, ničen.

K. d. d.d je kot manjšinski delničar bila zgolj predlagatelj razširitve dnevnega reda, ki ga je uprava objavila s sklicem skupščine in s tem, ko je uprava predlogu ugodila, ta delničar, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, še ni pridobil statusa sklicatelja skupščine.

ZGD-1 namreč dosledno ločuje med upravičenci za sklic skupščine in med upravičenimi predlagatelji za uvrstitev dodatne točke na dnevni red zasedanja že sklicane skupščine(7) in nikjer izrecno ne določa, da upravičeni predlagatelj razširitve dnevnega reda že sklicane skupščine pridobi tudi status sklicatelja skupščine.

Tako je po navedenem neutemeljen pritožbeni očitek o materialnopravno zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da uprava za preklic skupščine, ki jo je sklicala sama, ni potrebovala soglasja delničarja, ki je bil le upravičen predlagatelj razširitve dnevnega reda že sklicane skupščine, ne pa njen sklicatelj.

Pritožba vztraja, da je vsekakor preklic skupščine, četudi bi bil pravilen, nedopusten, če gre za zlorabo pravice do preklica, kar naj bi se zgodilo v obravnavanem primeru, ko naj bi bil razlog za preklic skupščine v tem, da so delničarju I. H. d.d odvzete glasovalne pravice, tega delničarja pa je večinsko obvladovala ravno uprava tožene stranke, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v tem delu sploh ne pojasni, v kakšni povezavi naj bi bile te pritožbene navedbe z izpodbijano sodbo in jih ni mogoče preizkusiti.

Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, kako je namreč dejstvo, da je uprava tožene stranke v času odvzema glasovalnih pravic I. H. d.d lastniško obvladovala to družbo in preko nje toženo stranko in da je do preklica skupščine prišlo zaradi vmešavanja uprave v predvideni rezultat glasovanja na skupščini, pritožbena novota, saj takšnih konkretnih trditev pritožnik v zvezi z razlogi za preklic skupščine in v zvezi z zlorabo pravice do preklica skupščine ni postavil do konca glavne obravnave in zato se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi novotami ni smelo ukvarjati (določba člena 337 ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na (pravočasne) trditve pritožnika moralo preizkušati le očitano protispisnost, ki naj bi se sodišču pripetila s tem, ko je presojalo razloge za preklic skupščine in pri tem zaključilo, da sicer razlog za preklic skupščine sploh ni relevanten, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša, vendar pa je presodilo, da je obstajal vendarle za preklic skupščine utemeljen razlog, potem, ko je tedanji direktor tožene stranke ugotovil, da je Urad za varstvo konkurence odvzel vse glasovalne pravice delničarju I. H. d.d in je v takšni situaciji zaradi enakopravnega obravnavanja delničarjev preklical skupščino, kar ne predstavlja zlorabe pravice do preklica skupščine.

Po mnenju pritožbe je namreč sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo direktorja tožene stranke, ki ni izpovedal, da bi se I. h. spravil v neenakopraven položaj z drugimi delničarji, temveč, da je izpovedal: “da s tem spravlja v neenakopraven položaj vse delničarje“, kar sicer drži, vendar pritožba sploh ne pojasni, v čem naj bi ta protispisnost vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, tako da se pritožbeno sodišče s to pritožbeno navedbo ni ukvarjalo. Vendar pa pritožbeno sodišče dodaja, da je iz celotne vsebine izpovedbe zaslišanega povzeti ravno to, kar je zaključilo sodišče prve stopnje, saj izpovedba v delu, kolikor se nanaša na odgovor na vprašanje glede razloga za preklic skupščine glasi (listna številka ... spisa): “Odločbo Urada, s katero je vzel vse glasovalne pravice I. H., nam je urad vročil po faksu tistega dopoldne. Klical sem direktorja urada J. S. in ga opozoril, da s tem spravlja v neenakopraven položaj vse delničarje. Po pogovoru se je s tem strinjal, da je naredil napako, da bi moral priznati h. vsaj 25% glasovalnih pravic in dejal, da bo spremenil odločbo.“ Tako kot izpovedba glasi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se izjava glede neenakopravnega obravnavanja delničarjev nanaša lahko le na I. H. in pritožbeno sodišče sprejema materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da razlogi, zaradi katerih se sklicatelj odloči, da bo že sklicano skupščino preklical niso pravno relevantni in jih uprava ni dolžna pojasnjevati.

Tako kot po prostem preudarku(8) sklene, da bo sklicala skupščino, kadar ji to ne narekujejo zakonske ali statutarne zahteve, in pritožbeno ni sporno, da uprava tožene stranke niti po zakonu niti po statutu za dne 29.5.2009 ni bila dolžna sklicati skupščine, lahko po mnenju pritožbenega sodišče po prostem preudarku sklic skupščine prekliče in pri tem ni dolžna navajati razlogov za preklic in je takšen preklic pravno učinkovit, če je izveden na pravno učinkovit način.

Morebitne zlorabe pravic pri tem ali odsotnost razumnih razlogov na sam preklic ne morejo imeti vpliva, temveč se lahko odražajo, kot je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, na odškodninski odgovornosti uprave ali v njeni razrešitvi.

Kolikor bi sklicatelj moral pojasnjevati razloge za preklic skupščine, potem bi jih moral že ob samem preklicu in da bi se dosegel smisel pojasnjevanja razlogov, bi se delničarjem morala dati možnost, da o razlogih razpravljajo in z njimi soglašajo in šele tedaj bi preklic postal učinkovit. Toda pritožbeno sodišče meni, da je ravno zato, ker zakon ne ureja niti načina niti vsebine preklica skupščine, preklic dejansko in pravno učinkovito lahko izveden, ne da bi sklicatelj moral pojasnjevati razloge zanj.

Pritožba ravno tako ne pojasni, kako je na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe vplival zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo na vratih pred vhodom, kjer naj bi se odvijala skupščina, izobešeno pisno obvestilo o preklicu skupščine, češ da to iz notarskega zapisnika ne izhaja, zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ni moglo preizkušati: kolikor pritožnik meni, da gre za protispisnost (kršitve določb pravdnega postopka po tč. 15 drugega odstavka 339. člena ZPP), to sicer ne uveljavlja določno, dejansko pa takšna protispisnost ne obstaja, saj iz notarskega zapisnika z dne 29.5.2009 (listina A ... v spisu) dejansko sledi ravno to, kar je zapisalo sodišče prve stopnje (stran .. in ... zapisnika), poleg tega pa je bistveno, da je vse kar pritožba zapiše v zvezi s preklicem skupščine z obvestilom, pritožbena novota, saj je pritožnik podal do konca glavne obravnave le trditev, da je objava preklica v obliki lista papirja, nalepljenega na vrata, bila edina informacija, ki so jo delničarji imeli (odgovor na tožbo) in nato še (pripravljalna vloga), da navedbe tožečih strank iz njihove pripravljalne vloge z dne 23.9.2009 o tem, kako je uprava z izobešanjem obvestila preklicala skupščino, so za to zadevo povsem nepomembne, saj so določbe statuta glede obveščanja delničarjev jasne. Tako se pokaže, da pritožnik trditev glede spornosti o obešanju obvestila sploh ni podal, temveč je sam priznal, da je obvestilo bilo in da je bilo obešeno na vrata, tako da je sedaj pritožbeno izpostavljanje pomembnosti ugotavljanja, če je obvestilo o preklicu bilo in kdaj je bilo obešeno, pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni smelo obravnavati (določba člena 337 ZPP).

O pritožbah obeh sosporniških intervenientov, kolikor so te vsebinsko enake Oba pritožnika očitata sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, ko je to zaključilo: da je glede na to, da ZGD-1 ne prepoveduje možnosti preklica že sklicane skupščine, bistveno, na kakšen način je možen preklic in do kdaj je potrebno preklic naznaniti, da je še pravno učinkovit in je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je uprava tožene stranke svojo odločitev o preklicu objavila še pred začetkom zasedanja skupščine z obvestilom, ki se je obesilo na vhodna vrata v prostor, kjer naj bi bilo zasedanje in ob dejstvu, da je zaslišani tedanji direktor tožene stranke potrdil, da to obvestilo odraža njegovo dejansko voljo za preklic zasedanja skupščine, presodilo, da je preklic skupščine veljaven in pravočasen, ker za preklic ni predpisana posebna oblika niti po ZGD niti po Statutu in določbe teh dveh predpisov, ki veljajo za sklic skupščine ne zavezujejo uprave glede obličnosti preklica in torej preklic ni potrebno objaviti na način, kot se to zahteva za sklic; preklic preko informacijskega sistema S. ob 14.33 uri, potem ko so nekateri delničarji že zasedali, ni pravno pomembno dejstvo, ker je bil preklic zasedanja skupščine s strani sklicatelja – uprave z obešanjem obvestila pred časom njenega predvidenega začetka, že pravno učinkovit, saj so tudi ostale okoliščine, to je da so bila vrata zaklenjena, da ni bil prisoten po upravi vabljeni notar in ne predlagani predsednik skupščine niti uprava sama, odražale pravo voljo uprave, to je da se zasedanje skupščine prekliče; da je glede na to, da je uprava tožene stranke za dne 29.5.2009 sklicano skupščino pravočasno in veljavno preklicala pred njenim začetkom in ker nihče drugi razen po ZGD-1 pooblaščenih oseb, skupščine ne sme sklicati, to pa je v obravnavanem primeru bila uprava, ki pa jo je formalno pravno pravilno preklicala, drugega sklicatelja pa ni bilo, vsak drugačen sklic neveljaven in skupščina, ki se opravi brez formalno pravno veljavnega sklica je spontana skupščina; skupščina, ki je bila na stopnišču K. c. L. dne 29.5.2009 od 13.40 ure do 15.17 ure se je odvijala spontano, ker je ni sklical nihče od po zakonu pooblaščenih sklicateljev in to ni ista skupščina, ki jo je sklicala uprava tožene stranke z objavo v časopisu D. dne 28.4.2009 in na portalu S. istega dne, saj je bila dne 29.5.2009 še pred začetkom zasedanja po isti upravi veljavno preklicana; sklepi skupščine delničarjev tožene stranke, kot so zapisani v notarskem zapisniku notarja M. B., opr. št. SV 553/2009 z dne 29.5.2009 so nični, kar je skladno z določbo prve alineje 390. člena ZGD-1(9), ki določa, da so sklepi skupščine nični, če skupščina ni bila sklicana skladno z drugim odstavkom 295. člena ZGD-1; skupščina, ki so jo izvedli nekateri delničarji tožene stranke je bila opravljena brez formalnega sklica in kar ni sporno, ni bila univerzalna skupščina, to je skupščina, na kateri bi bili prisotni vsi delničarji tožene stranke (kar bi edino lahko konvalidiralo v veljavne sicer nične sklepe); Pritožnik E. d.o.o. meni, da so zaključki sodišča prve stopnje glede formalnosti preklica skupščine pravno zmotni in meni, da bi preklic skupščine lahko bil veljaven le, če bi ga uprava objavila na način, kot je to predpisano za sklic skupščine in kot je to z določbo člena 35. Statuta določeno glede obveščanja delničarjev, saj zgolj neobličen, konkludenten način obveščanja, ne more biti pravno zavezujoč, vendar pritožbeno sodišče takšne zaključke pritožnika zavrača kot neutemeljene in brez materialno pravne podlage in v celoti sprejema v zvezi s tem zaključke sodišča prve stopnje, kot so že zgoraj navedeni.

Pritožnik spregleda, da določbi Statuta, na katere se sklicuje, dejansko in pravno povzemata določbe ZGD-1 glede sklica skupščine in glede sporočanja informacij delničarjem. Tako je določba člena 27 Statuta konkretiziran prepis določbe člena 295 ZGD-1, kot je veljal v času sklica sporne skupščine in na splošno urejal sklic skupščine. Tožena stranka je s to določbo opredelila, da se skupščina skliče vsaj mesec dni pred sejo z objavo v časniku D. ali na spletnih straneh L. b. v skladu z njenimi pravili in navodili - sistem S. ali s pisnim vabilom vsem delničarjem, v katerem se navede dnevni red ter kraj in čas seje in da se ob sklicu obvezno objavi dnevi red zasedanja skupščine.

Tako kot ZGD-1 ne ureja preklica skupščine, tega ne ureja niti Statut tožene stranke in določa samo postopek sklica v poglavju VI. Organi skupščine in tč. 3 ki nosi naslov Skupščina. Posebne določbe o ravnanju uprave, če se ta odloči za preklic skupščine, ne vsebuje niti tč. 1 istega poglavja, ki ureja status uprave tožene stranke.

Neposredne podlage, da bi za preklic zasedanja skupščine, moral veljati isti postopek kot za sam sklic, tako v pritožbeno navedeni določbi člena 27 Statuta tožene stranke ni.

Prav tako ni neposredne podlage glede postopka za preklic skupščine v določbi VIII. poglavja Statuta tožene stranke, ki vsebuje le določbo člena 35 in ki glasi: „Družba obvešča delničarje o drugih pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na družbo oziroma o vseh pomembnih poslovnih in drugih dogodkih, povezanih s poslovanjem družbe, na spletnih straneh Ljubljanske borze v skladu z njenimi pravili in navodili - sistem S., lahko pa tudi v časniku D. in lahko tudi s pisno pošiljko vsem delničarjem, Družba na pisno zahtevo zainteresiranim osebam posreduje izpis spletne strani L. b., na kateri je informacija objavljena.“ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se z določbo člena 35 Statuta tožene stranke ureja obveščanje delničarjev in tudi zainteresirane javnosti o pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na družbo in o vseh pomembnih poslovnih dogodkih in drugih dogodkih, povezanih s poslovanjem družbe, kar pa je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno razumeti tako, da se na ta način posredujejo sporočila, ki jih je potrebno delničarjem posredovati glede na določbe ZGD-1, pri čemer med njimi ni navedeno, kot je že pojasnjeno in pritožbeno ni niti sporno, da naj bi to veljalo tudi za morebitni preklic skupščine, saj ZGD-1 postopek preklica ne ureja, in nadalje gre za sporočila o pomembnih poslovnih dogodkih v družbi, za katere uprava oceni, da jih je potrebno posredovati na ta način. Iz tega je izvzet sklic skupščine v formalnem smislu, saj določba jasno pove, da ureja obveščanje delničarjev (in zainteresirane javnosti) o „drugih“ pomembnih dejstvih, torej se ne nanaša na sklic skupščine, kar je urejeno z določbo člena 27 Statuta.

Niti ZGD-1 niti Statut tožene stranke po navedenem ne določata postopka v zvezi s preklicem skupščine, torej tudi ne načina, kako na pravo veljaven način s preklicem pravočasno seznaniti delničarje.

Pritožbeno sodišče meni, da je sicer razumeti obvestilo o preklicu zasedanja skupščino kot obvestilo delničarjem, vendar pa kot neutemeljeno zavrača pritožbeno trditev, da je to obvestilo umestiti pod obvestila, kot so urejena z določbo člena 35 Statuta tožene stranke in da bi tako uprava morala preklic zasedanja skupščine objaviti na način kot je to določeno s to določbo ali pa določbo člena 27 Statuta, ki ureja sklic.

Če bi bilo temu tako, potem bi gotovo že ZGD-1 način preklica zasedanja skupščine uredil vsaj na način, da se določbe o sklicu smiselno uporabljajo za preklic ali da se smiselno za preklic uporabljajo določbe o sporočilih za delničarje, pa o tem sploh ne vsebuje nobenega določila.

Potreben je v takšni situaciji, ko ni pravne podlage o postopku preklica že sklicane skupščine niti v matičnem zakonu niti v Statutu družbe, razumen razmislek, zakaj je temu tako in pritožbeno sodišče meni, da je odločilno, da se poslovne odločitve in naloge v zvezi z zagotavljanjem poslovanja družbe glede na hipno spremembo okoliščin, ki lahko odločilno vplivajo na poslovanje družbe, morajo hitro sprejemati in tudi hitro posredovati, kar pa je gotovo najlaže in najhitreje na način, ki bo najprej dostopen vsem zainteresiranim.

Vezanost na nek obličen postopek že logično terja določen čas, prav ta čas pa se mora skrajšati, da bo odločitev pravočasna in pravno učinkovita. Preklic zasedanja že sklicane skupščine je nedvomno poslovna odločitev uprave, ki mora biti hitro sporočena, da je sploh učinkovita in to je mogoče doseči le tako, da ni vezana na nek formalni postopek, pač pa mora biti izražena na način, ki ga bo zaznal vsak povprečno skrben delničar.

Da je v sporni zadevi preklic skupščine bil sporočen na zadosti jasen način, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, saj ni sporno, da je bilo obešeno obvestilo na vhodu v prostor, kjer naj bi zasedanje bilo, da se skupščina preklicuje in da so vrata prostora ostala zaklenjena in niti z objavljenim dnevnim redom predlagani notar niti predlagani predsedujoči skupščine niti uprava sama na kraj predvidenega zasedanja niso prišli, kar sicer ni niti pritožbeno sporno.

Sodišče prve stopnje je tako po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da preklic skupščine ni potrebno objaviti na način, kot je predpisan za sam sklic skupščine in so drugačne pritožbene navedbe neupoštevne, ker zanje ni materialnopravne podlage .

Kolikor pritožba meni, da bi ob opustitvi formalnosti za preklic skupščine bilo kršeno ustavno načelo pravne države, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je za presojo ali res gre za takšno kršitev, potrebno uporabiti splošno civilnopravno določbo po Obligacijskem zakoniku (OZ), ki je najbližja obravnavani situaciji in to so določila o dajanja pooblastila in preklic pooblastila, saj gre pri upravi, ki je sicer po zakonu organ družbe, za posebno vrsto pooblaščenca za izvajanje vseh poslov, ki se morajo izvajati v družbi in so ji zaupani po zakonu in Statutu družbe.

Tako je po določbi člena 75 OZ opredeljeno, da oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel. Toda po določbi člena 77 OZ lahko pooblastitelj po svoji volji zoži ali prekliče pooblastilo, celo če se je s pogodbo tej pravici odpovedal, vsako pooblastilo lahko pooblastitelj prekliče in zoži z izjavo brez posebne oblike.

Če je po splošni civilni določbi opredeljeno, da je mogoče pooblastilo preklicati brez posebne oblike in zgolj z izjavo, pa ta določba ni ustavno sporna, potem enako velja, da je tudi sicer obličen način sklica skupščine mogoče preklicati zgolj z izjavo brez posebne oblike, torej brez formalnega obveščanja delničarjev na način, kot je bil objavljen sam sklic in to ne sme in ne more biti ustavno sporno.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno meni, da je pritožba pritožnika E. d.o.o. neutemeljena, kolikor meni, da zasedanje skupščine uprava tožene stranke ni veljavno preklicala, ker preklica ni objavila na način, kot je bil objavljen sklic ali na način kot se o drugih poslovnih dogodkih družbe obvešča delničarje. Preklic je bil veljaven in pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje pravilnim materialnopravnim nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je zasedanje skupščine, ki je sledilo pravočasnemu preklicu skupščine potekalo brez sklica po pooblaščenem sklicatelju in na tem zasedanju sprejeti sklepi so nični po določbi prve alineje 390. člena ZGD-1, ker pritožbeno ni sporno, da ta skupščina, ki je potekala od 13.40 ure do 15.17 ure ni bila univerzalna skupščina, torej, da bi se je udeležili vsi delničarji tožene stranke.

Oba pritožnika pa menita, da bi sodišče prve stopnje, če je preklic bil veljaven, moralo ugotoviti, da zasedanje skupščine ni bilo spontano, ker so se delničarji zbrali na podlagi veljavnega sklica skupščine in ne spontano, tedaj pa sklepi, sprejeti na takšni skupščini niso nični, temveč le izpodbojni, takšna tožba pa ni bila vložena, vendar pritožbeno sodišče takšno pritožbeno stališče zavrača kot neutemeljeno.

Pravno odločilno za presojo ali gre za spontano skupščino ali ne, je trenutek veljavnega preklica skupščine in od tedaj dalje, ko postane preklic pravno učinkovit in zavezujoč, se pretrga vez med poprej veljavno sklicano skupščino in morebitno skupščino, ki jo delničarji, ki so se nameravali udeležiti sklicane skupščine, izvedejo kljub preklicu. Delničarji, ki so sicer prišli na zasedanje na podlagi veljavnega sklica, od trenutka učinkovanja preklica dalje niso več delničarji, ki bi se zbrali na podlagi veljavnega sklica, saj jim je takšen položaj prenehal sočasno s preklicem. Od tedaj dalje je šteti, da so se delničarji zbrali spontano in vsako zasedanje skupščine, ki poteka brez veljavnega sklica je zgolj spontano in na takšni skupščini sprejeti sklepi so nični, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov le na morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7,. 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe takšnih kršitev ni zaznalo.

Pritožnika sodbe sodišča prve stopnje glede tč. III izreka nista izpodbijala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo sosporniškega intervenienta VZMD v celoti zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbo sosporniškega intervenienta E. d.o.o. pa je delno kot neutemeljeno zavrnilo, kolikor s pritožbo izpodbija tč. II in tč. III izreka sodbe in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (določba člena 353 ZPP).

Sosporniški intervenient E. d.o.o. je izpodbijal še odločitev glede stroškov postopka (točka IV. izreka izpodbijane sodbe) in menil, da je odločitev nepravilna, kolikor je sodišče prve stopnje odločilo, da sta intervenienta dolžna nerazdelno povrniti stroške vsem tožečim strankam in pri tem spregledalo, da se je tožeča stranka I. h. d.o.o, tožbenemu zahtevku odpovedala in da torej z zahtevkom ni uspela. Pritožba je v tem delu utemeljena, saj tistemu, ki ni uspel s tožbenim zahtevkom nasprotna stranka ni dolžna povrniti stroškov postopka in je tako sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o odmeri stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo glede tč. IV. izreka in odločilo, da sta sosporniška intervenienta (pritožba ima učinek za oba sospornika, čeprav je pritožbo vložil le eden od njiju) dolžna povrniti nerazdelno stroške postopka v znesku 1.334,39 EUR le tožečim strankam od tč. 1 do vključno tč. 5 uvoda izpodbijane sodbe, pri tem pa odločitev v ničemer ne vpliva na višino prisojenih stroškov, ker so tožeče stranke vlagale skupne vloge in so nastali le enkratni taksni stroški, odvetniški stroški pa niso povečani na račun zastopanja več strank (določba člena 358 ZPP v zvezi z določbo člena 365 tč. 3 ZPP).

Ker pritožnik sosporniški intervenient VZMD s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (člen 165/I ZPP), prav tako pa mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka tudi pritožnik sosporniški intervenient E. d.o.o, saj je uspel le z neznatnim delom pritožbe, njegov pavšalni odgovor na pritožbo drugega sospornika pa ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in k lažji razjasnitvi zadeve (določba člena 165/I ZPP in člena 155/I ZPP).

Opombe:

1. Člen 295 ZGD-1( Uradni list RS, št.42/2006 s spremembami in dopolnitvami) je v času objave sklica skupščine glasil: 295. člen (splošno)

(1) Skupščino je treba sklicati v primerih, določenih z zakonom ali statutom, in takrat, če je to v korist družbe.

(2) O sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino. Sklic skupščine se objavi z navedbo firme in sedeža družbe,časa in kraja skupščine ter pogojev, od katerih sta odvisna udeležba na skupščini in uresničevanje glasovalne pravice.

(3) Če statut ne določa drugače, je skupščina na sedežu družbe. Če se z delnicami trguje na borzi, je skupščina lahko tudi na sedežu borze.“

2.Določba člena 97 ZPP glasi:„Stranka da pooblastilo pisno. Stranka, ki ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na pisno pooblastilo namesto podpisa odtis kazalca. Če se da v takem primeru pooblastilo osebi, ki ni odvetnik, morata biti navzoči dve priči, ki se na pooblastilu podpišeta. Če sodišče dvomi o pristnosti pisnega pooblastila, lahko s sklepom odredi, naj se predloži overjeno pooblastilo. Zoper tak sklep ni pritožbe.“ 3.Določba člena 96 ZPP glasi:„Če da stranka odvetniku pooblastilo za pravdo, ne da bi v pooblastilu natančneje določila njegove pravice, ima odvetnik na podlagi takega pooblastila pravico:1. opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa vložiti tožbo, jo umakniti, pripoznati tožbeni zahtevek ali se mu odpovedati,skleniti sodno poravnavo, vložiti redno pravno sredstvo, se mu odpovedati ali ga umakniti ter predlagati začasne odredbe;2. zahtevati izvršbo ali zavarovanje in opravljati vsa dejanja,ki so potrebna v tem postopku;3. sprejeti od nasprotne stranke prisojene stroške;4. prenesti pooblastilo na drugega odvetnika ali pooblastiti drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja.Za vložitev izrednih pravnih sredstev mora odvetnik predložiti novo pooblastilo.Odvetnika lahko nadomešča v primerih iz tretjega odstavka 87.člena odvetniški kandidat, ki je pri njem zaposlen, pred okrajnim sodiščem in v gospodarskih sporih pred okrožnim sodiščem do vrednosti 20.000 eurov pa tudi odvetniški pripravnik, ki dela v njegovi pisarni.“4.A. Galič v : L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 4. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2010, stran 67

5.Določba člena 298 ZGD-1 je v času sklica skupščine glasila: (objava dnevnega reda)

(1) Dnevni red zasedanja skupščine se objavi s sklicem. Če delničarji, katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala, po sklicu skupščine zahtevajo objavo zadeve, o kateri naj sklepa skupščina, zadošča, da se objavi v desetih dneh po sklicu skupščine.

(2) Če naj skupščina odloča o spremembi statuta, se objavi, kje je dostopno besedilo predlaganih sprememb z utemeljitvijo. To besedilo z utemeljitvami se objavi tudi v glasilu ali elektronskem mediju družbe.

(3) Za vsako točko dnevnega reda, o kateri naj odloči skupščina,morajo organi vodenja ali nadzora, za volitve članov nadzornega sveta, upravnega odbora in revizorjev pa le nadzorni svet ali upravni odbor, v objavi dnevnega reda navesti predloge za sprejemanje sklepov, razen za točke dnevnega reda, ki so jih predlagali delničarji na podlagi drugega odstavka 296. člena tega zakona. Utemeljeni predlogi za sprejemanje sklepov morajo biti dostopni, kot je navedeno v prejšnjem odstavku. Utemeljitev predloga za volitev članov nadzornega sveta ali upravnega odbora mora vključevati vsaj ime in priimek, izobrazbo, ustrezne izkušnje in trenutno zaposlitev predlaganega člana, za volitev revizorja pa vsaj firmo, sedež ter ključna priporočila.“

6. določba člena 296 ZGD-1 je v času sklica skupščine glasila:(sklic na zahtevo manjšine)„(1) Skupščino je treba sklicati, če delničarji, katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala, pisno zahtevajo sklic skupščine in navedejo namen in razloge zanj. Zahteva se pošlje poslovodstvu družbe. Statut lahko pravico do sklica uredi tudi drugače, pri čemer pa skupni delež delničarjev, ki lahko zahtevajo sklic skupščine, ne sme biti določen višje kot desetino osnovnega kapitala.

(2) Delničarji, katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala, lahko na način iz prejšnjega odstavka zahtevajo, da se objavi zadeva, o kateri bo skupščina sprejemala sklepe na njihov predlog.

(3) Na zahtevo iz prvega odstavka tega člena mora skupščina zasedati čimprej, vendar najpozneje v dveh mesecih, sicer lahko sodišče delničarje, ki so postavili zahtevo ali njihove pooblaščence, pooblasti za sklic skupščine ali objavo zadeve, o kateri naj sklepa skupščina. Sodišče izda sklep brez pridobitve izjav drugih strank.“

7. Dr. Saša Prelič, Sklic skupščine d.d. in uveljavljanje posameznih in manjšinskih pravic delničarjev osebno in po pooblaščencih; podjetje in delo št. 7/2009

8. dr. Saša Prelič, Sklic skupščine na zahtevo manjšinskega delničarja, Podjetje in delo, št.8/2003

9.Določba člena 390 ZGD-1 je v času zasedanja skupščine glasila: (ničnostni razlogi) Sklep skupščine je poleg primerov, določenih v prvem in drugem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 343. člena, v 363. členu in drugem odstavku 368. člena tega zakona, ničen tudi: - če je bil sprejet na skupščini, ki ni bila sklicana v skladu z drugim odstavkom 295. člena tega zakona, razen če so se zasedanja skupščine udeležili vsi delničarji ali so bili veljavno zastopani; - če ni potrjen v skladu s prvim in drugim odstavkom 304. člena tega zakona; - če ni združljiv z bistvom družbe ali če je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami tega zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu; - če je po svoji vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom; - sklep skupščine iz 378. člena tega zakona je ničen, če v šestih mesecih po njegovem sprejetju sklep o povečanju osnovnega kapitala in izvedba povečanja osnovnega kapitala nista vpisana v register; ta rok ne teče, dokler pred sodiščem teče postopek zaradi uveljavljanja ničnosti ali izpodbojnosti.