Jedro

Lahko gre za konkreten vojni dogodek (nasilje oz. mučenje), če iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz izpovedi priče izhaja, da je morala tožeča stranka v času druge svetovne vojne kot mladoletna izgnanka v Nemčijo, prisilno izvajati, kmalu po hudi operaciji, ko se rane še niso zacelile, in kljub zelo slabemu zdravstvenemu stanju, po nalogu oblasti v taborišču, varovanje majhnih taboriščnih otrok, kar je po izkušnjah težko že zdravi odrasli osebi, kaj šele mladoletni osebi, ki je povrhu v zelo slabem zdravstvenem stanju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve republike slovenije v Ljubljani, št. ... z dne 15.3.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob reviziji odpravila odločbo Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti Občine Ljubljana Moste Polje št. ... z dne 30.12.1994, s katero je bilo tožnici po dopolnitvi postopka od 1.6.1993 dalje priznan status civilnega invalida vojne VIII. skupine; in odločila, da se tožnici ne prizna statusa civilnega invalida vojne - civilne žrtve vojne in ne pravica do invalidnine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je z navedeno prvostopno odločbo kršena določba 1. odstavka 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92). Tožena stranka meni, da sta nasilna izselitev ter prisilno in težko delo nedvomno predstavljali za takratno mladoletno tožnico hudo obliko nasilja, toda okvara organizma, ki jo je tožnica utrpela pri opravljanju kmečkih del, ni nastala kot neposredna posledica konkretnega vojnega dogodka v smislu določbe 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne. Zato ji tudi po mnenju tožene stranke ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne. Ker tožnici po Zakonu o civilnih invalidih vojne ne gre status civilnega invalida vojne, ji po mnenju tožene stranke ne gredo tudi pravice, to je pravica do invalidnine. Ker je prvostopni organ svojo odločitev glede priznanja statusa in pravic civilnega invalida vojne oprl na napačno in zmotno uporabljen materialni predpis, je tožena stranka v postopku revizije prvostopno odločbo odpravila ter odločila, da tožnici ne gre status civilnega invalida vojne - civilne žrtve vojne.

Tožnica v tožbi meni, da je tožena stranka, ko je na ugotovljeno dejansko stanje uporabila materialne predpise, le te napačno uporabila. Dejstvo je namreč, da je bila med vojno izgnana v Nemčijo, kar nedvomno predstavlja nasilno dejanje okupatorja kot sestavni del njegove vojne doktrine. Nasilja, kot vojnega dogodka pa po njenem mnenju tudi ni mogoče zreducirati na izgon iz domovine, ampak tudi na prisilno delo. Tisti, torej tudi ona, ki so bili temu izpostavljeni, pa so po njenem mnenju nedvomno civilne žrtve vojne. Da je bila žrtev vojne, pa dokazuje dejstvo, da je bila v Nemčiji kot pregnanka dolžna opravljati zelo težka dela, pri čemer je utrpela določene poškodbe, ki so sicer razvidne iz podatkov v upravnih spisih in da je bila kasneje premeščena v taborišče, v katerem je morala, kljub slabemu zdravstvenemu stanju, varovati majhne taboriščne otroke, v drugem taborišču pa je celo zbolela za tifusom. Po končani vojni se je popolnoma izčrpana in telesno prizadeta vrnila domov. Šlo je za izrazito vojno nasilje nad njo, zaradi česar meni, da ni nobenega razumnega razloga, da se ji ob pravilni uporabi materialnih predpisov ne bi priznal status civilnega invalida vojne. Meni tudi, da je razlaga predpisov, kot je to storila tožena stranka, tako iz pravnega kakor tudi humanega razloga pravno nevzdržna ter brez vsake podlage. Sicer pa ji je tudi nerazumljivo, zakaj tožena stranka tako restriktivno razlaga določbe citiranega zakona, zlasti določbe 1. člena tega zakona. Meni namreč, da, če bi zakonodajalec te določbe razlagal tako, kot jih je razlagala tožena stranka, da bi to tudi zapisal v zakonu. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe ter še navaja: Glede na navedbo tožnice v tožbi, da je v Nemčiji kot pregnanka morala opravljati razna težka dela, da je kljub slabemu zdravstvenemu stanju morala varovati majhne taboriščne otroke ter da je v taborišču zbolela tudi za tifusom in je tako žrtev vojne, tožena stranka pripominja, da sta nasilna izselitev in prisilno in težko delo nedvomno predstavljali za takratno mladoletno tožnico hudo obliko nasilja. Toda njena okvara organizma ni nastala kot neposredna posledica konkretnega vojnega dogodka v smislu določbe 2. člena citiranega Zakona o civilnih invalidih vojne. Tožena stranka meni, da so tožničine navedbe v tožbi brezpredmetne za odločitev o stvari. Zato vztraja pri pravnih razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožničina okvara organizma v nemškem taborišču med drugo svetovno vojno posledica vojnega dogodka, ali ne.

Po določbi 2. člena citiranega Zakona o civilnih invalidih vojne, na katero se tožena stranka sicer pravilno sklicuje, bi bilo namreč tožnici mogoče priznati status civilnega invalida vojne in pravice iz navedenega zakona, če bi bila ta okvara posledica vojnega dogodka.

Pojma vojnih dogodkov sicer navedeni zakon ne opredeljuje, vendar je glede na to, da zakon odkazuje na vzročno zvezo med vojnimi dogodki in okvaro organizma, za vojne dogodke tudi po presoji sodišča šteti le konkretno, krajevno in časovo opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni, kar je pravilno primeroma pojasnila tožnici že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v kateri kot take konkretne vojne dogodke navaja: pretepanje, mučenje, streljanje, obstreljevanje, požiganje, bombardiranje itd. Za konkreten vojni dogodek bi se po mnenju sodišča lahko štelo tudi nasilno ravnanje oblasti v taborišču, z znaki mučenja. Če bi se torej v postopku ugotovilo, da je bila takrat še mladoletna tožnica, takoj po hudi operaciji, ko se ji rane še niso zacelile in je bilo njeno zdravstveno stanje sploh slabo, s strani taboriščnih oblasti, z namenom mučenja, prisiljena varovati taboriščne otroke in je zadobljena okvara posledica prav tega dogodka, bi se tožnici lahko priznal status civilnega invalida vojne in temu ustrezne pravice. Tožena stranka bo morala to ugotoviti v ponovnem postopku na podlagi izvedbe dokazov v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - 7., 9. in 159. člen).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi na podlagi 2. odstavka 42. člena, v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).