Jedro

Kot temeljno je pravilno izpostavilo, da je pravici do sodnega varstva zaradi posega v ugled in dobro ime nasproti pravica do svobode izražanja, na katero se veže pravica javnosti do obveščenosti. Gre za kolizijo dveh ustavnih pravic, pri čemer nobena od teh ni absolutna in brezmejna. Sodišče mora zato tehtati med težo, s katero naj bi sporna izjava (objava) krnila ugled tožnika, in oviranostjo, ki jo za svobodo izražanja medija pomeni začasna odredba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 615,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1.Prvotožena stranka F. d. o o., je dolžna odstraniti članek z naslovom: „ Naj vas ne nategnejo: toliko dejansko stane čistilec, ki ga prodajajo za 2000 evrov“ objavljen na spletni strani ... in vse morebitne druge objave tega članka, v 3 dneh po vročitvi tega sklepa.

2. V primeru, da bi prvotožena stranka ravnala v nasprotju s prejšnjo točko tega sklepa, se ji naloži denarna kazen v višini 20.000 EUR.

3. Ta začasna odredba velja 30 dni po pravnomočni odločitvi v pravdnem postopku po vloženi tožbi z dne 6. 3. 2020, v primeru vložitve izrednega pravnega sredstva pa do odločitve Vrhovnega sodišča RS.“

2. Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ker je ocenilo, da niso podane predpostavke, ki jih za izdajo začasne odredbe določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v drugem odstavku 272. člena. Pravilno je obrazložilo, de je pojem nenadomestljive škode v primerih regulacijskih začasnih odredb, kot je obravnavana, treba razlagati restriktivno in pri tem tehtati tudi interes nasprotne stranke, ter da je zato treba poleg obstoja verjetnosti nastanka nenadomestljive škode ugotoviti tudi težo posega v ustavno varovane pravice tožeče stranke in tožene stranke. Kot temeljno je pravilno izpostavilo, da je pravici do sodnega varstva zaradi posega v ugled in dobro ime nasproti pravica do svobode izražanja, na katero se veže pravica javnosti do obveščenosti. Gre za kolizijo dveh ustavnih pravic, pri čemer nobena od teh ni absolutna in brezmejna. Sodišče mora zato tehtati med težo, s katero naj bi sporna izjava (objava) krnila ugled tožnika, in oviranostjo, ki jo za svobodo izražanja medija pomeni začasna odredba.1

6. Sodišče prve stopnje je navedlo, da stališču tožeče stranke, da je vsa škoda, ki je posledica okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe, nenadomestljiva ali vsaj težko nadomestljiva, ker naj bi šlo za trajno stanje oziroma posledico, ki je ni mogoče odpraviti, v konkretnem primeru, ko gre za vprašanje ugleda in dobrega imena pravne osebe, ne more slediti.

7. Pritožnik se z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja in se v utemeljitev svojega stališča, da je škoda na ugledu in dobrem imenu, ki jo je in jo bo utrpel, trajna in nenadomestljiva oziroma vsaj težko nadomestljiva, sklicuje na zadevo VSL II Cp 3511/2014 z dne 11. 2. 2015, ki pa z obravnavano ni primerljiva. V tej zadevi je šlo za žaljivo izjavo posameznika, ki je bila objavljena v medijih in je predstavljala vdor v zasebnost tožnice, saj je z njo toženec posegel na področje njene osebne intime, v ozko sfero njene zasebnosti (izjave o tožničinem telesu in posegih na njem). Tovrstne objave pa pri uporabnikih medijev pustijo vtis, ki ga ni mogoče v celoti odpraviti, zlasti, če se ponavljajo. Sporna izjava, kot je to navedlo pritožbeno sodišče v omenjeni zadevi, tudi ne more predstavljati informacije v javnem interesu, saj posega na področje tožničine intimnosti. Z obravnavano zadevo je torej povsem neprimerljiva.

8. Pritožnik trdi, da kot nenadomestljive škode ni navajal samo premoženjske in nepremoženjske škode, ki je neposredna posledica okrnitve ugleda in dobrega imena, ampak predvsem samo okrnitev ugleda in dobrega imena. Navaja, da bo imel možnost zahtevati od toženca povračilo eventualnega materialnega prikrajšanja, nikakor pa ne bo imel možnosti zahtevati povračila okrnjenega ugleda in dobrega imena.

9. Takšno stališče pritožnika je zmotno. Tako odstranitev članka kot tudi objava sodbe in opravičila so namenjeni povračilu okrnjenega ugleda in dobrega imena. Tožniku pa je bila že zagotovljena pravica do objave popravka. Tožnik torej ima na razpolago sredstva za povrnitev zatrjevane okrnitve ugleda in dobrega imena.

10. Pritožnik pojasnjuje, zakaj je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe vložil več kot 4 mesece po objavi članka, glede na to, da navedeno dejstvo po oceni sodišča prve stopnje kaže, da takojšnje prenehanje kršitev z umikom objavljenega članka s spletne strani do izdaje sodbe o tožbenem zahtevku za tožečo stranko ni takšnega pomena, da s sodbo o tožbenem zahtevku na podlagi 134. člena OZ ne bo dosegla ustreznega sodnega varstva. Omenjeni časovni moment po oceni pritožbenega sodišča niti ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe. Zato se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih trditev v tem delu.

11. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da na podlagi tožbenih navedb ni mogoče zaključiti, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Pri tem je izhajalo iz pravilnega stališča, da je treba zatrjevano škodo tožeče stranke primerjati s škodo, ki grozi ne le posameznemu mediju, temveč svobodi tiska in medijskega poročanja ter pravici javnosti do obveščenosti, kot dvema pomembnima temeljema demokratične družbe. Ne gre le za votel argument, ki ne bi imel podlage v določbi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot to trdi pritožnik, temveč gre za razlago te določbe, ki nosi v sebi zahtevo po tehtanju dveh pravic in posledic, ki bi nastale v primeru kršitev teh posamezni od pravdnih strank. S tega vidika je odvzem pravice toženi stranki, da poroča o zadevah in osebah, glede katerih je podan interes javnosti do obveščenosti, dopusten le, kadar gre za ekscesne primere poročanja (na prvi pogled neresnične navedbe, navadno blatenje oseb...) ali pa na razkrivanje intimnih osebnih zadev, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Takšna razlaga sodišča prve stopnje ni pavšalna niti ni takšno pojmovanje škode preveč rigorozno in ne predstavlja kršitve ustavno zagotovljenih pravic do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom iz 22. in 14. člena Ustave RS in kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, kot to trdi pritožnik. Škoda, ki nastane zaradi posega v omenjeno pravico medijev pa se navsezadnje odraža tudi kot škoda posameznega medija. Še manj je glede na zgoraj navedeno mogoče zaključiti, da toženi stranki ne bo nastala nikakršna škoda.

12. Sodišče prve stopnje ni spregledalo navedb tožnika, ki je trdil, da se poročanje v spornem članku ne osredotoča na razpravo o varovanju potrošnikov, pač pa na zaničevanje in diskreditacijo tožnika. Pojasnilo je, da je direktor tožeče stranke v članku omenjen v zvezi z opisom poslovne prakse, da je (tudi) sam obiskal potencialno stranko ter ocenilo, da navedeno ni navadno blatenje osebe (direktorja tožeče stranke), kar bi kazalo na ekscesni primer poročanja, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Navedenega ne spremeni niti omemba, s kakšnim avtom se je pripeljal k stranki direktor tožeče stranke. Gre le za dejstvo, ki je pomembno z vidika verodostojnega opisa dogodka. Iz članka tudi ne izhaja, da bi bil njegov namen prikazati direktorja tožnika kot „nateguna“ oziroma prevaranta, kot si to razlaga pritožnik. Naslov članka: „Naj vas ne nategnejo....“ meri na potrošnike, saj je iz konteksta celotnega članka razbrati, da je namenjen njihovemu ozaveščanju v primerih prodaje izdelkov na domu, seznanjanju s praksami akviziterske prodaje ter s tem, kakšna je lahko razlika med nabavno in prodajno ceno izdelkov v teh primerih. Članek tako ni namenjen izključno in zgolj zaničevanju in diskreditaciji tožnika, kot to trdi pritožnik.

13. Iz članka je jasno razvidno, odkod so bile pridobljene posamezne informacije in v njem pojasnjeno, kako so novinarji prišli do svojih ugotovitev. Čeprav članek omenja tudi konkretne inšpekcijske postopke zoper tožnika, je v ospredju članka razprava o modelu in praksah akviziterske prodaje in ne žalitev oziroma blatenje tožnika, kot to meni pritožnik.

14. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno pravilno zaključilo, da o primeru ekscesnega poročanja ni mogoče govoriti.

15. Tožnik ni navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da po eventualni ugoditvi tožbenemu zahtevku umik članka s spletne strani za tožnika ne bi imel več pomena. Zgolj okoliščina, da lahko do konca postopka mineta dve leti, ni okoliščina, ki bi navedeno potrjevala. Niti tega ne potrjuje trditev tožnika, da nenadomestljiva škoda tožniku že nastaja in bo nastajala tudi v prihodnosti. Ker gre za nerelevantne trditve, se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeljevati.

16. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ocenilo, da tožnik ni za verjetno izkazal, da mu bo nastala nenadomestljiva škoda. Le-te ne izkazujejo niti trditve pritožnika o odstopih od pogodb zaradi objavljenega članka, trditve o težavah pri dogovarjanju terminov z bodočimi kupci in odgovarjanju na neprijetna vprašanja v smeri navedb spornega članka ter ravnanju kandidata za zaposlitev, ki naj bi se navezovalo na ta članek. Pri vsem tem ni mogoče spregledati, da je na spletni strani, na kateri je bil objavljen članek, objavljen tudi popravek (Prikaz nasprotnih dejstev I.), ki se pojavi na spletnem brskalniku takoj za objavo članka.

17. Sodišče prve stopnje in pritožnik s primerjavami karakteristik in cene spornega čistilca, tistih, ki so bile navedene v članku in tistih, ki jih navaja tožnik, z drugimi čistilci, posegata že v vprašanje verjetnosti obstoja terjatve. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da v članku ne gre za na prvi pogled neresnične navedbe, saj jih je tožena stranka oprla na določena dejstva in pojasnila, kako je do njih ter do svojih ugotovitev prišla. Čeprav tožnik tem oporeka, ob primerjavi njegovih navedb z navedbami v članku in upoštevaje celotni kontekst tega, ni mogoče zaključiti, da gre za primer ekscesnega poročanja, ki bi narekoval izdajo predlagane začasne odredbe.

18. Tožnik se je v utemeljitev izkaza drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ skliceval na drugo in tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ. Navedel pa je tudi, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda. V pritožbi opozarja na neenotno sodno prakso v zvezi s predpostavkami za izdajo regulacijske začasne odredbe. Del sodne prakse naj bi se izrekel, da je takšno začasno odredbo mogoče izdati samo v primeru izpolnitve pogoja po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, drugi del sodne prakse pa naj bi zavzel stališče, da je takšno začasno odredbo mogoče izdati tudi v primeru izpolnitve pogoja po tretji alineji drugega odstavka ZIZ in tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

19. Sodna praksa pri razlagi pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je med drugim zapisalo, da je ob izdaji regulacijske začasne odredbe treba ugotavljati: 1. ali tožniku resnično nastaja nenadomestljiva škoda, 2. ali te škode ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe in 3. ali izdaja te začasne odredbe ne bi nedopustno posegala v pravni položaj tožencev, s tem da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi več bilo mogoče odpraviti. Pri izdaji začasne odredbe, ki je povsem identična s tožbenim zahtevkom (za kar v danem primeru nedvomno gre – 2. točka tožbenega zahtevka), je novejša sodna praksa enotna, da morata biti izpolnjena pogoja iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ, torej oba ( prim. VSL sklepi II Cp 166/2018, II Cp 2466/2018, I Cp 2168/2015), saj je nujno treba upoštevati tudi toženčev položaj in tehtati interese oziroma neugodne posledice obeh pravdnih strank. Takšna razlaga izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča. 20. Pritožbeno sodišče ob povedanem ne more slediti pritožnikovim navedbam, da ne ve in ne more vedeti, kakšno trditveno in dokazno podlago mora v predlogu podati in da naj bi to vplivalo na pravno varnost in predvidljivost. Zato v danem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (6. člena EKČP), niti o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in kršitvi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. 21. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo in podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so takšni, da omogočajo preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZI).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, svoje pritožbene stroške nosi sama, toženi stranki pa je dolžna povrniti 615,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora v višini 700 odvetniških točk (OT), kar znese 420,00 EUR, 50 OT za poročilo stranki, kar znese 30,00 EUR, 10 % povišanje zaradi zastopanja dveh strank, kar znese 45,00 EUR, skupaj 495,00 EUR, 2 % administrativne stroške, kar znese 9,90 EUR ter 22 % DDV (od 504,00 EUR) v višini 111,08 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.

1 Prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-530/14 z dne 2. 3. 2017.