Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu spremeni tako, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo še v znesku 3.700,00 EUR in za stroške še 575,24 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 546,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za nematerialno škodo v višini 5.677,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2008 dalje in 1.500,00 EUR brezobrestno za nematerialno (pravilno materialno) škodo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.050,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku, ki se je poškodoval v prometni nesreči 24.9.2007 in je dobil zlom vratu desne stegnenice, udarnino desnega stegna in udarnino v predelu notranje strani desnega kolena, je za telesne bolečine priznalo 8.000,00 EUR (od uveljavljanih 10.000,00 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000,00 EUR (od uveljavljanih 15.000,00 EUR), za skaženost 2.200,00 EUR, kot jo uveljavljal in za strah 800,00 EUR od uveljavljanih 1.700,00 EUR. Ob upoštevanju valoriziranega že plačanega zneska odškodnine v višini 17.023,00 EUR, mu je prisodilo za nepremoženjsko škodo še 5.077,00 EUR. Za materialno škodo pa mu je v skladu s sporazumom strank priznalo še 1.500,00 EUR brezobrestno.

Proti zavrnilnemu delu sodbe glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu se je pritožil tožnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo še v znesku 5.900,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroškovno posledico. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine premalo upoštevalo vse okoliščine škodnega dogodka. Ocenjuje, da mu ob upoštevanju intenzitete telesnih bolečin, dolgotrajnosti zdravljenja in bodoči nepremoženjski škodi pripada iz naslova telesnih bolečin odškodnina, kot je je uveljavljal. Niza okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri, zlasti, da je zdravljenje v širšem smislu bilo zaključeno šele 13.5.2008 in je torej trajalo sedem mesecev in devetnajst dni. Poudarja, da bodo po mnenju izvedenca degenerativne spremembe z največjo verjetnostjo, ki meji na gotovost, v bodoče še napredovale, tako da bo treba čez leta kolčni sklep endoprotetsko nadomestiti, intenziteta telesnih bolečin pa se bo z napredovanjem degenerativnih sprememb povečala. Sodišče prve stopnje tega pri oceni občasnih bolečin v prihodnosti ni upoštevalo. V dokaz svojim trditvam, da mu pripada višja odškodnina, se je skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VS 002000 z dne 18.5.2009. Meni, da mu tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pripada višja odškodnina zaradi težav, ki jih ima od prometne nesreče. Nezmožen ali močno zmanjšano sposoben je za opravljanje del iz svojega poklica in za prostočasne aktivnosti, s katerimi se je prej ukvarjal (smučanje, igranje tenisa, kolesarjenje), zaradi česar zelo trpi. Za dokazane trajne posledice bi mu moralo sodišče priznati odškodnino v celotnem uveljavljanem obsegu in se primerjalno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VS 002000 z dne 18.5.2009 in VS 001980 z dne 23.4.2009. Upravičen je tudi do višje odškodnine iz naslova strahu. Izraža nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje, da je bil strah prisoten le v prvih dneh hospitalizacije. Upoštevaje izvedensko mnenje je bil v strahu za izid zdravljenja še dva meseca po prometni nesreči. Njegov strah je bil torej intenziven in dolgotrajen in mu pripada celotna uveljavljana odškodnina, pri čemer se sklicuje na že prej omenjeni primerjalni sodbi Vrhovnega sodišča. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v pritožbi ostal sporen le še zavrnilni del odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu v višini 5.900,00 EUR. V preostalem delu je sodba postala pravnomočna.

Materialnopravni preizkus pravilnosti odmerjene odškodnine za izpodbijano nepremoženjsko škodo pokaže, da je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu. Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da poškodbe, ki jih je dobil tožnik, ustrezajo vrednotenju po Fischer 3 in ne Fischer 4, kot trdi pritožnik, vendar je tožnik kljub temu upravičen do višje odškodnine. Primerjava s sodbama Vrhovnega sodišča RS (VS 002000 z dne 18.5.2009; VS 001980 z dne 23.4.2009), na kateri se pritožnik sklicuje v oporo pritožbenim trditvam, da mu pripada višja odškodnina, ni ustrezna že zato, ker je upoštevan Fischer 4 (oba oškodovanca sta imela veliko hujše poškodbe in posledice kot tožnik).

Ob neizpodbijanih ugotovitvah v zvezi s težo, intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin (11 dni hude, 14 dni srednje hude, 2,5 meseca blage stalne in v bodoče blage) ter nevšečnostmi med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno priznalo (brez upoštevanja plačane akontacije) odškodnino iz naslova telesnih bolečin v višini 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine in na katere opozarja pritožnik (hospitalizacija 11 dni, bolniški stalež 7 mesecev, bergle 7 mesecev, zaključek zdravljenja 13.5.2008). Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo nevšečnosti med zdravljenjem, ki je sicer potekalo brez zapletov. Pravilno je upoštevalo tudi, da bo tožnik trpel bolečine tudi v bodoče. Ojačanja (bodočih) telesnih bolečin zaradi napredovanja degenerativnih sprememb in endoprotetsko nadomestitev kolčnega sklepa, do česar bo, po oceni izvedenca, z največjo verjetnostjo v bodoče prišlo (ne ve kdaj), ni mogoče upoštevati v okviru odškodnine za (bodoče) telesne bolečine. Če in ko bo do napovedanega poslabšanja prišlo, bo tožnik, če bodo izpolnjeni ustrezni pogoji, lahko uveljavljal odškodnino za novo škodo. Pritožba glede odškodnine za telesne bolečine je zato neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo (brez upoštevanja plačane akontacije) odškodnino v znesku 12.000,00 EUR. Tožnik upravičeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnikovo vsakdanje življenje (službeno in prostočasno) zaradi posledic, ki so mu ostale po poškodbah, bistveno otežkočeno, kar je potrdil tudi sodni izvedenec primarij mag. A. A., dr. med. (v nadaljevanju izvedenec). Tožnik je po mnenju izvedenca zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dolgotrajno hojo, tek, poskoke, počepanje, poklekanje, hojo po odrih, podestih, lestvah ... Zaposlen je kot odrski (fizični) delavec S. D. in mora, kot je povedal ob zaslišanju, pri svojem delu vlagati bistveno več napora, kot pred nesrečo, kar je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo. Upoštevaje tudi starost tožnika (ob nesreči 37 let) in z izvedencem potrjeno dejstvo, da je tožnik, kot je izpovedal, moral opustiti športe, s katerimi se je pred nesrečo ukvarjal (smučanje, tenis) in se lahko ukvarja le še s kolesarjenjem (na krajše razdalje), pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnik zelo trpi, kot trdi v pritožbi. Nenazadnje pa je oviran tudi pri opravljanju opravil na vrtu in njivi, ki ju, kot je pojasnil ob zaslišanju, ima ob hiši. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku, kot ga je uveljavljal, torej 15.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo (brez upoštevanja plačane akontacije) odškodnino za strah v višini 800,00 EUR. Upoštevaje subjektivne in objektivne okoliščine pri odmeri te odškodnine, tožniku, po oceni pritožbenega sodišča, pripada višja odškodnina od odmerjene. Po mnenju sodnega izvedenca, na katerega se sklicuje pritožnik, in mu nobena od strank ni oporekala, tožnik ni bil zaskrbljen za izid zdravljenja le v prvih dneh hospitalizacije, temveč tudi kasneje (strah je bil hude intenzitete enajst dni, srednje hude tri tedne in dva meseca blag). Materialnopravno je zato po oceni pritožbenega sodišča tožnik upravičen do 1.500,00 EUR iz naslova strahu.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugodilo za 3.000,00 EUR in za strah 700,00 EUR in v tem delu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo v zavrnilnem delu ustrezno spremenilo. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Posledično, zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev (2. točka 165. člena ZPP). Ob neizpodbijani odmeri stroškov pravdnih strank (stroški tožeče stranke 3.127,80 EUR, stroški tožene stranke 68,00 EUR), upoštevaje spremenjen uspeh (uspeh tožnika 53% - 1.657,73 EUR; uspeh tožene stranke 47% - 31,96 EUR), je pritožbeno sodišče tožniku poleg že priznanih stroškov prisodilo še stroške v znesku 575,24 EUR.

V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP je tožnik; upoštevaje 62% pritožbeni uspeh (od izpodbijanih 5.900,00 EUR je uspel z 3.700,00 EUR) upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo po Odvetniški tarifi (Uradni list Republike Slovenije št. 67/2003; OT), ki jo je treba uporabiti glede določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list Republike Slovenije, št. 67/08; ZOdvT). Tožniku je za sestavo pritožbe priznalo 500 točk (1. točka tarifne št. 21 OT), kar s upoštevanjem 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter sodne takse za pritožbo skupno znaša 546,99 EUR, kar je tožena stranka dolžna plačati v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi.