Jedro

Za določitev o tožbenem zahtevku je bistvena ugotovitev, da je bil les posekan z dovoljenjem takratne lastnice (N.J.) ter da se je to zgodilo še preden je ta parcelo podarila tožnici. Revizijsko sodišče zato soglaša s (pravnim) zaključkom pritožbenega sodišča, da "pred 14.9.1999, ko je bila sklenjena darilna pogodba med N.J. in tožnico ..., za K.Š. niso mogla nastati nikakršna upravičenja" (prim. 155. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od tožencev, da ji morata plačati 4.110.114,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnico je zavezalo, da mora tožencema povrniti 410.300,00 SIT stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da sta toženca posekala les še preden je bila tožnici sporna parcela podarjena (ter da za to niti ni pomembno, ali je darovalka tožencema dovolila posek lesa) in da sprejema dejanske zaključke sodišča prve stopnje, da je darovalka (pokojna N. J.) tožencema dovolila posek.

Zoper to sodbo vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev. Navaja, da je poleg tožnice vložila tožbo tudi pokojna N.J. ter da je tožencema poslala celo opomin pred tožbo. Vse to kaže, da tožencema ni dovolila poseka. Zato je nesprejemljiva dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje, ki sta verjeli tožencema in njunim pričam, da je pokojna N.J. dovolila posek lesa. Sodišče prve stopnje je ignoriralo izpovedbo tožničine priče, ki je bila očividec in poslušalec ob priložnostih, ko je toženec skušal naknadno pridobiti soglasje N.J. za posek. Sodišče prve stopnje je le obrobno načelo vprašanje tožničinega oškodovanja. Dejstvo je, da je pokojna N.J. gozd, v katerem je bil izvršen posek, namenila tožnici. Zato je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, ko navaja, da tožnica iz tega naslova ne more zahtevati vrednosti lesa, ker slednjega z darilom ni prejela. Tu se namreč zastavlja vprašanje, ali je bila tožnici potem podarjena le gola zemlja. Pomembno je tudi, da sta toženca opravila posek v času, ko je N.J. še živela in ko je bila v teku procedura v zvezi z realizacijo darilne pogodbe. Tožnica ne razume, kaj je hotelo povedati pritožbeno sodišče, ko je zapisalo, da bi bilo vprašanje dovoljenja za posek lesa relevantno, če bi se izkazalo, da je tožnica dedinja po pokojni Neži Jakša in da denar od posekanega lesa spada v njeno zapuščino. Tožnica je namreč nedvomno dedinja po N.J., ne pa tudi toženka, saj je bil takrat še živ njen oče (sin N.J.). Če pa s posekom ni bila oškodovana tožnica, je to dejanje vsekakor zmanjšalo premoženje pokojne N.J., ki je skupaj s tožnico vložila tožbo. Tožnica zato kot dedinja po N.J. vztraja pri zahtevku za povrnitev škode.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 58/2003, v nadaljevanju ZPP), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vsemi tistimi revizijskimi navedbami, ki gredo v tej smeri. To velja predvsem za očitek, da "je v celoti nerazumljiva ocena izvedenih dokazov, tako prvostopnega kot tudi drugostopnega sodišča, ki je nekako zaključilo in poklonilo vero pričam in izpovedbi toženih strank, da je pokojna vendarle dovolila toženim strankam 'golosek' v gozdu in nato ta 'gozd' (torej kot kaže le golo zemljo) namenila z oporoko in tudi podarila tožnici". Kritiko pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja predstavlja tudi revizijska navedba, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izpovedbo tožničine priče, "ki je bila očividec in poslušalec ob priložnosti, ko je prvotožena stranka poskušala post festum pridobiti soglasje pokojne za izvršeni posek lesa", ter da je "tožnica upala, da bo vsaj višje sodišče poskušalo objektivnejše oceniti vrednost izvedenih dokazov".

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bistvena ugotovitev, da je bil les posekan z dovoljenjem takratne lastnice (N.J.) ter da se je to zgodilo še preden je ta parcelo podarila tožnici. Revizijsko sodišče zato soglaša s (pravnim) zaključkom pritožbenega sodišča, da "pred 14.09.1999, ko je bila sklenjena darilna pogodba med N.J. in tožnico..., za K.Š. niso mogla nastati nikakršna upravičenja" (prim. 155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Neutemeljena je končno tudi revizijska kritika iz obrazložitve izpodbijane sodbe iztrgane misli, da bi bilo vprašanje, ali je pokojna N.J. dovolila posek lesa, pomembno le v primeru, če bi se izkazalo, da je tožnica njena dedinja in da denar od posekanega lesa spada v zapuščino pokojne N.J. Pritožbo sodišče (ki je takoj za tem pojasnilo, da to vprašanje ni pomembno, ker je tožnica sicer postavila trditev, da je dedinja pokojne N.J., vendar da nadaljnjih relevantnih trditev v zvezi s tem ni navajala, zaradi česar se tudi sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo), se je v nadaljevanju opredelilo tudi do vprašanja, ali sta imela toženca dovoljenje N.J. za posek lesa. In ker je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta to dovoljenje imela, so brez pomena revizijske trditve, da je tožnica "brez dvoma dedinja po pokojni N. J.", ter "da v trenutku, ko je umrla pokojna N.J., prvotožena stranka nikakor ni bila dedič po pokojni".

Po mnenju pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek neutemeljen predvsem zato, ker v času poseka tožnica ni bila lastnica zemljišča, na katerem je bil ta posek opravljen (in zato tudi s tem posekom ni moglo biti zmanjšano njeno premoženje - prim. 155. člen ZOR). Tožbeni zahtevek pa bi bil (po mnenju pritožbenega sodišča) neutemeljen tudi, če bi bila tožnica dedinja N.J., saj je ta (zapustnica) posek lesa dovolila (prim. 163. člen ZOR). Ker revizijsko sodišče soglaša s temi pravnimi zaključki pritožbenega sodišča, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).