Jedro

Tožena stranka je kršila 38. člen ZVZD-1, na podlagi katerega mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja pred razporeditvijo na drugo delo, pred uvajanjem nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi ob delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Usposabljanje mora biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta in se izvaja po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati in katerega vsebino mora spreminjati glede na nove oblike in vrste ter nevarnosti. Usposobljenost za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 24.276,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2019 dalje do plačila v petnajstih dneh (1. točka izreka). Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.570,00 EUR pravdnih stroškov v roku petnajst dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči pa naloži plačilo stroškov oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in jo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je pri toženi stranki zgodila delovna nesreča, v kateri je bil poškodovan njen delavec A. A., ki je utrpel hude telesne poškodbe zloma medenice, stegnenice in sprednjih zgornjih zob. S tem je bil v skladu s 87. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) postavljen zahtevek tožeče stranke zoper toženo kot odškodninsko odgovorno. Na podlagi 87. člena ZZVZZ tožeča stranka uveljavlja zahtevek za povrnitev plačanega zdravljenja in nadomestila za čas bolniškega staleža v skupnem znesku 24.276,16 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za odškodninski zahtevek, kjer je potrebno ugotoviti protipravnost ravnanja, nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kot delodajalec ravnala protipravno, ko je opustila izvajanje ukrepov varstva pri delu, predpisanih z Zakonom o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1, Uradni list RS št. 43/2011) in po Pravilniku o splošnih ukrepih in normativih za delo z dvigali, ki je veljal v času nesreče (Uradni list SFRJ, št. 30/69 v zvezi z 82. členom ZVZD-1). Ugotovilo namreč je, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezno usposabljanje delavca, ki se mu je nesreča pripetila le trideset dni po pričetku dela pri njej. Tožena stranka je kršila 38. člen ZVZD-1, na podlagi katerega mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja pred razporeditvijo na drugo delo, pred uvajanjem nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi ob delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Usposabljanje mora biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta in se izvaja po programu, ki ga mora delodajalec po potrebi obnavljati in katerega vsebino mora spreminjati glede na nove oblike in vrste ter nevarnosti. Usposobljenost za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu.

Delavec je pri svojem delu upravljal z mostnim dvigalom z a-členkasto verigo in dvema kavljema. Ko je umaknil privezovalno verigo z dvema kavljema, sta kavlja zadela prenosnik in ga prevrnila tako, da je zadel A. A., ki je pri tem utrpel hude poškodbe.

6. Pritožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s protipravnostjo njenega ravnanja. Navaja, da je A. A. tako teoretično kot praktično usposabljala in da je njena odgovornost lahko le 10 %, za ostalo škodo je odgovoren delavec sam. Skladno s programom teoretičnega dela izobraževanja je bil delavec namreč podučen o pogojih za varno gibanje in hojo v delovnem območju ter o nevarnih mestih delovnih prostorov, prav tako se je usposabljanje nanašalo na delovno opremo, vključno z mostnim dvigalom. Tožena stranka je predložila dokazila o opravljenem teoretičnem usposabljanju. Zavarovanec je bil deležen praktičnega usposabljanja za varno delo z mostnim dvigalom, v zvezi s čimer je tožena stranka priložila potrdilo o uspešno opravljenem praktičnem usposabljanju. V okviru tega je bil delavec opazovan pri delu s strani vodje, ki je tudi preveril, ali zavarovanec pravilno izvaja delovni proces in zahteve za varno delo. Zaposlenim so tudi ves čas na voljo pisna navodila za delo z mostnim dvigalom. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno menilo, da usposabljanje delavca ni bilo zadostno, saj Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu pri uporabi delovne opreme določa le, da mora delodajalec delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem.

Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca za varstvo pri delu, ki je ugotovil ravno nasprotno in sicer, da delavec ni bil ustrezno teoretično in praktično usposobljen za upravljavca mostnega dvigala. Svoje mnenje je podkrepil s strokovnimi argumenti in na podlagi listinske dokumentacije o poteku usposabljanja delavca. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je izvedenec svoje delo opravil v skladu s pravili stroke. Pri tem še pripominja, da je delavec pričel z delom 1. 10. 2016 (to je bila sobota) in že 5. 10. 2016 je opravil tako teoretični kot praktični del usposabljanja, torej (največ, če je delal tudi v soboto in nedeljo) peti dan, ko je nastopil delo. Nesreča se je zgodila slab mesec kasneje, ko je nedvomno šlo (še vedno) za novega in (pre)slabo usposobljenega delavca za zahtevna dela z mostnim dvigalom, ki v skladu z zgoraj citiranimi pravili varstva o delu zahtevajo posebno usposabljanje. Pritožnica sicer navaja, da bi s pričami, ki jih je v dokaz ponudila, uspela dokazati, da je bilo usposabljanje dovoljšno, vendar jih sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati, ker je menilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Pri tem pritožnica ne pojasni konkretno, kako naj bi usposabljanje potekalo (koliko ur teoretičnega dela in koliko praktičnega, kakšen je bil program usposabljanja, kako je potekal praktičen del in kako teoretičen itd.), pač pa kot dokaz ponudi zgolj zaslišanje prič, ki bi povedale, kako je usposabljanje in nadzor nad delom delavca potekal. Pri tem gre za tako imenovani informativni dokaz, ki ni dovoljen. Stranke morajo dejstva najprej zatrjevati (kot že navedeno, npr. podroben opis usposabljanja in nadzora) in potem ta dejstva z dokazi (npr. zaslišanjem prič) izkazati. Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje je pomembno tudi to, da je delavec sam navedel (priloga spisa A18), da ni bil ustrezno seznanjen z delom na mostnem dvigalu in da bi potreboval pomoč, vendar je bilo premalo delavcev.

7. Pritožnica navaja še, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene navedbe o tem, da je opis nastanka poškodbe v nasprotju z listinami v spisu. Opis je tožeča stranka prilagodila, saj je očitke toženi stranki pretežno gradila na tezi, da je poškodba posledica pomanjkanja stabilizacije, dejansko pa se je toplotni prenosnik prevrnil zaradi sile mostnega dvigala in ne zaradi nestabilnosti. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo izključno z navedbo, da zavarovanec ni bil teoretično in praktično usposobljen za delo z mostnim dvigalom in se do ostalih navedb strank ni opredelilo. Vendar je bistvena predpostavka, da bi sodišče najprej pravilno ugotovilo okoliščine nastanka poškodbe.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v točki 13. in 15. obrazložitve sodbe opisalo mehanizem nastanka poškodbe. Pritožnica sicer podrobneje ne pojasni, katere okoliščine nastanka poškodbe bi bilo treba še ugotoviti, razen tega, da je bil nesreča posledica sile mostnega dvigala, kar pa glede na ugotovljeno napačno ravnanje delavca (15. točka obrazložitve sodbe) niti ni bistveno. Ni namreč spora o tem, da je škoda nastala zaradi napačnega ravnanja delavca, vendar pa je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo (16. in 14. točka obrazložitve sodbe), da je bilo ravnanje toženke protipravno zato, ker delavca, ki je bil pri njej zaposlen komaj en mesec, ni ustrezno usposobila za rokovanje z nevarnim delovnim strojem, kot ji to nalagajo predpisi varstva pri delu (38. člen ZVZD-1 in 177. člen Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih za delo z dvigali) in mu je kljub temu naložila samostojno delo z mostnim dvigalom.

8. Pritožnica še navaja, da je sodišče kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstajajo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. V prijavi nezgode in zapisniku o opravljeni raziskavi poškodbe je sam potek nesreče opisan drugače kot v tožbi in v izvedeniškem mnenju, ki mu sodišče v celoti sledi. Pritožnica ne pojasni, v čem so nasprotja, zato ta očitek ostane na ravni pavšalnosti in nanj pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

Prav tako so po mnenju pritožnice razlogi nejasni, saj sodišče prve stopnje ne pove, zakaj teoretično in praktično usposabljanje, ki ga je toženka nudila delavcu, ne zadošča. Ta očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje v točkah 16, 4 in 5 podalo razloge, ki sicer izhajajo iz mnenja izvedenca, kar je pravilno, saj gre za znanja o varstvu pri delu, ki jih sodišče nima in zato v skladu z 243. členom ZPP pridobi mnenje izvedenca, na katerega se pri svoji odločitvi nasloni.

9. Pritožnica še izpostavlja nasprotujoče si in nejasne ugotovitve izvedenca, ki pa jih ne konkretizira, pač pa očita sodišču prve stopnje, da ni ponovilo dokaza z drugim izvedencem, saj ta izvedenec ni opravil ogleda kraja nesreče, kar je privedlo do številnih napak pri izvidu in mnenju. Izvid je izvedenec tekom postopka delno popravljal. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni odredilo izvedencu oprave ogleda. Takšen očitek ni pravno relevanten. Sodišče postavi novega izvedenca le v primeru, ko gre za utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, ali za pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člen ZPP), zgolj nezadovoljstvo ene od strank z izvedeniškim mnenjem, pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.1 Prav tako ni pravno pomembno dejstvo, da izvedenec ni opravil ogleda, saj procesni predpisi tega izrecno ne zahtevajo in v tem primeru pritožbeno ni sporno, ali je kaj narobe z delovno opremo, ki bi si jo izvedenec ogledal na kraju samem, pač pa ali je bilo usposabljanje poškodovanega delavca ustrezno, kar so dejstva, ki jih je izvedenec lahko ugotovil na podlagi listin o izvajanju usposabljanja delavca.

10. Sodišču prve stopnje pritožnica očita še, da ni ugotavljalo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti in bi morala med nastalo škodo in opustitvijo biti izkazana vzročna zveza. Tožena stranka vztraja, da je spoštovala vse obveznosti o zagotavljanju varstva pri delu in ni odgovorna za nastalo škodo in da je delavec odgovoren v 90%. Ta očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve sodbe nanizalo vse elemente odškodninske odgovornosti in se tudi opredelilo sicer do pavšalne trditve pritožnice, da je sama zgolj v 10 % soodgovorna za nastalo škodo, česar pa tudi v pritožbi ne konkretizira (torej ne postavi trditev o tem, kaj konkretno pomeni 10% njene odgovornosti), zato na ta očitek ni mogoče odgovoriti.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP ).2

12. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

1 Glej npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 5/2019, 12. 4. 2019. 2 Tako ni odgovarjalo na trditve, da je napačen zaključek sodišča, da z zdravniškega potrdila z dne 27. 9. 2016 izhaja, da delavec ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev za opravljanje dela z mostnim dvigalom, saj to, glede na ugotovljeno protipravnost ravnanja toženke zaradi neizpolnjevanja zahtev po delavčevi usposobljenosti, ni bilo potrebno.