Jedro

Pravilni so zaključki o podani krivdni odgovornosti upravljalca javne površine – zavarovanca druge toženke - stranskega intervenienta, ki je bil s profesionalno skrbnostjo dolžan izvajati vzdrževanje javne površine, katero predstavljajo tudi stopnice, na katerih je prišlo do škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica in stranski intervenient sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženki) dolžna nerazdelno tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni plačati 10.051,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2010, druga toženka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2008 dalje do plačila. V presežku je do vtoževanih 15.551,00 EUR ter v presežnem obrestnem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno povrniti 549,73 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila (II. točka izreka). Tožnica pa je dolžna v 15 dneh prvi toženki povrniti 20,59 EUR (III. točka izreka), drugi toženki 22,35 EUR (IV. točka izreka) in stranskemu intervenientu 372,79 EUR (V. točka izreka) pravdnih stroškov, vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper stroškovni del (II., III., IV. in V. točko izreka) prvostopenjske sodbe se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi napačnega zaključka o 64,63 % uspehu tožnice v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje o stroških postopka napačno odločilo. Po njeni oceni je do povečanja zahtevka dne 7. 5. 2013 v postopku v celoti uspela, torej 100 %, le v zadnji fazi postopka je bil njen uspeh 64,63 %, zaradi česar je za prihod na zadnji narok za glavno obravnavo upravičena do povračila stroškov v višini 9,30 EUR. Zato toženkama in stranskemu intervenientu do pripravljalne vloge z dne 7. 5. 2013 ne gredo stroški, saj v pravdi niso uspeli, jim je pa po tem datumu priznati stroške po uspehu, ki znaša 35,37 %, torej za prihod na zadnji narok za glavno obravnavo prvi toženki in drugi toženki po 5,10 EUR in stranskemu intervenientu 15,70 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremeni ter toženkama naloži plačilo priglašenih pritožbenih stroškov tožnice, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

3. Zoper obsodilni del (v I. točka izreka) in stroškovni del (II. in III. točka izreka) odločitve sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje prva toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Najprej se ponovno osredotoči na ugovor pasivne legitimacije, ki ga je prvostopenjsko sodišče po njeni oceni neutemeljeno zavrnilo in pri tem navaja, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parc. št. 1789/5 k.o., vendar se del stopnic, na katerih se je tožnica poškodovala, nahaja na parc. št. 1789/1, ki je v lasti podjetja G. Prvi toženki ostaja nejasno, kako je sodišče na podlagi fotografij, grafičnega prikaza škodnega dogodka in ZK izpiskov ugotovilo, da se sporne stopnice nahajajo na parc, št. 1789/5 k.o. in ne na parc. št. 1789/1 k.o. Tudi sicer pa zgolj zaradi lastništva nepremičnin – infrastrukturnih objektov ne more odgovarjati za nastalo škodo, saj je s stranskim intevenientom sklenila pogodbo, s katero je vzdrževanje občinskih cest, objektov in opreme na njih prenesla nanj. Meni, da bi ji bilo mogoče očitati le opustitev nadzora, ki ga je dolžna izvajati ali, da ni izbrala usposobljenega izvajalca, vendar takšnih očitkov tožnica zoper prvo toženko ni podala, zato je prvostopenjski zaključek o obstoju pasivne in tudi odškodninske odgovornosti prve toženke zmoten. Sodišču prve stopnje očita, da se v sodbi ni opredelilo do ugovora tožničine sokrivde, ki sta ga v postopku uveljavljali toženki. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrne, oziroma da, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Pravočasno pritožbo je zoper obsodilni del (v I. točka izreka) in stroškovni del (II. in V. točka izreka) po svojem pooblaščencu vložil tudi stranski intervenient na strani druge toženke, ki prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je brez presoje bistvenih okoliščin zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, ker ni upoštevalo dejstva, da stopnice, na katerih se je tožnica poškodovala predstavljajo funkcionalno zemljišče k stavbi, ki stoji na parc. št. 1789/1 in 1789/2, obe k.o., katerih vzdrževanje zato ne sodi v pristojnost stranskega intervenienta. Sodišče dokaznih predlogov, ki jih je podal stranski intervenient: zaslišanja prič A. G. in M. M., grafičnega prikaza parc. št. 1789/1 in 1789/2, obe k.o. iz prostorskega portala RS, Geodetske uprave RS, ni izvedlo, zato je dejansko stanje o tem ali so stopnice del javne površine zmotno ugotovljeno. Sodišče tudi ni ugotovilo stanja stopnic v času škodnega dogodka, saj so fotografije le posredni dokaz, ki ga je treba „fiksirati“ s pričami. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno presodilo, da je podana krivdna odgovornost druge toženke za domnevni škodni dogodek, saj je tožnica, ker ni gledala kje hodi, s tem opustila povprečno pričakovano skrbnost pešca, kot udeleženca v cestnem prometu. Ker je tožnica izpovedala, da je poznala stanje stopnic, torej je dejansko vedela, da so stopnice poškodovane, bi morala po njih stopati z večjo skrbnostjo. Zato ocenjuje, da je podan tožničin soprispevek za nastalo škodo vsaj v višini 80 %, prvostopenjska odločitev o odgovornosti stranskega intervenienta v celoti, pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno zmotna. Sodišču prve stopnje očita še, da je neutemeljeno dovolilo zvišanje tožbenega zahtevka tožnice na zadnjem naroku za glavno obravnavo in to kljub nasprotovanju prve toženke in druge toženke ter stranskega intervenienta ter kljub dejstvu, da je v tem delu zahtevek tožnice zastaral. Ugovor glede višine sporne vrednosti pa je stranski intervenient na glavni obravnavi moral dobesedno izsiliti, saj mu sodišče ni dalo besede, s čimer je bila kršena njegova pravica do pravičnega sojenja. Tožnica je za obseg škode izvedela ob zaključku zdravljenja, na pa šele po šestih letih, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje. Stranski intervenient pa nasprotuje tudi višini odmerjene in prisojene denarne odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo, ter meni, da je ta rezultat subjektivnega pretiravanja tožnice, ki ni bilo objektivno podkrepljeno z nobenim realnim dokazom, kakor tudi ne z izvedenskim mnenjem. Za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ocenjuje odmerjeno višino odškodnine kot previsoko. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži povrnitev priglašenih nadaljnjih pritožbenih stroškov stranskega intervenienta oziroma da odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

5. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljenih pritožb prve toženke in stranskega intervenienta na strani druge toženke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanjih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in je v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

O temelju:

8. Iz prvostopenjskih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnici pri hoji po spornih poškodovanih stopnicah, ki se nahajajo na parc. št 1789/5 k.o., ki je v lasti prve toženke, dne 26. 10. 2007 okrog 15.00 ure klecnila noga, zaradi česar je utrpela zlom pete stopalnice na levi nogi.

9. Sodišče druge stopnje soglaša in v celoti povzema pravilne dejanske in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, ki je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pasivne legitimacije prve toženke, kakor tudi druge toženke. Pritožbenim navedbam prve toženke in stranskega intervenienta, da sporne stopnice predstavljajo zemljišče v zasebni rabi, saj je to funkcionalno zemljišče k stavbi S.2399, ki stoji na parc. št. 1789/1 in 1789/2, k.o., ki sta v lasti podjetja G., ni slediti, saj so v nasprotju s podatki javne zemljiške knjige in v nasprotju s podatki o nepremičninah (grafičnimi prikazi za parc. št. 1789/1, 1789/2 in 1789/5 iz prostorskega portala RS, Geodetske uprave RS). Na podlagi slednjih ter izpovedbe tožnice in fotografij spornih stopnic (priloga spisa A10) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je nepremičnina, na kateri se nahajajo stopnice, kjer je prišlo do škodnega dogodka, parc. št. 1789/5 k.o. v lasti občine in v smislu 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) predstavlja javno površino. Zato ni pritrditi pritožbeni graji stranskega intervenienta, da sodišče teh dokaznih predlogov ni izvedlo, medtem ko je izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, zaposlenih delavcev stranskega intervenienta pravilno zavrnilo, saj njihova izpovedba ne bi mogla prispevati k ugotavljanju katero izmed parc. št. predstavljajo konkretne stopnice. Toženki in stranski intervenient niso uspeli dokazati, da prva toženka v času škodnega dogodka ni bila lastnica spornih stopnic, kakor tudi ne, da sporne stopnice niso bile v javni rabi, za upravljanje in vzdrževanje katerih je na podlagi pogodbe zadolžen stranski intervenient, torej zavarovanec druge toženke.

10. Ker stopnice, katerih lastnica je prva toženka v skladu s 1.5.1. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, da je javna površina, površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina, predstavljajo javno površino, njihovo urejanje in čiščenje v skladu s 6. točko prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) sodi med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja. Za njihovo izvajanje je odgovorna prva toženka, ki je sicer s koncesijsko pogodbo izvajanje teh nalog prenesla na koncesionarja, stranskega intervenienta, vendar pa se s tem svoje odgovornosti nasproti tretjim osebam ne more razbremeniti (53. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, v nadaljevanju ZGJS). Pogodbeni prenos obveznosti vzdrževanja vpliva le na presojo odgovornosti v razmerju med pogodbenima strankama, ne pa v razmerju do tretjih oseb. Na podlagi navedenega je ugovor pasivne legitimacije tako za prvo toženko, kakor tudi za drugo toženko neutemeljen.

11. Pravilni so zaključki o podani krivdni odgovornosti upravljalca javne površine – zavarovanca druge toženke - stranskega intervenienta, ki je bil s profesionalno skrbnostjo dolžan izvajati vzdrževanje javne površine, katero predstavljajo tudi stopnice, na katerih je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, utemeljeno sledilo trditvam in izpovedbi tožnice o poškodovanosti stopnic, izkazanih tudi s fotografijami, ki jih je tožničina hči posnela dan po nezgodi (priloga spisa A 10). Iz fotografij namreč jasno izhaja, da so imele sporne stopnice odlomljene oziroma globoko okrušene robove, pri čemer je bila zaradi hude načetosti stopnišča pohodna površina najvišje stopnice na dolžini 1 metra kar za tretjino zmanjšana. ZPP ne določa hierarhije dokaznih sredstev, le pri javni listine je uzakonjena relativna domneva o resničnosti njene vsebine (praesumptio iuris), zato ni pritrditi pritožbenim navedbam stranskega intervenienta, da za ugotavljanje stanja spornih stopnic izvedba dokaza z vpogledom v fotografije ne bi zadoščala in bi takšen dokaz pridobil svojo dokazno vrednost šele po izvedbi dokazov s pričami. Izkazana huda poškodovanost stopnic v času škodnega dogodka, pešcem nikakor ni omogočala varnega prehoda, zato takšnih ovir na javni površini, kjer se dnevno giblje večje število ljudi, ob zadostni skrbnosti zavarovanca druge toženke in ob učinkovitem izvajanju nadzora prve toženke, ne bi smelo biti. Res je neživljenjsko pričakovati, da bi bila vsa pohodna površina popolnoma ravna, kot navaja stranski intervenient v pritožbi, vendar tako poškodovane stopnice kot v obravnavanem primeru ne morejo normalno služiti svojemu namenu, saj je njihova funkcionalnost okrnjena do te mere, da so za uporabnika nevarne in takšne ne morejo predstavljati normalnega pojava na javnih površinah.

12. Sodišče prve stopnje je pavšalne trditve toženk in stranskega intervenienta, da je bila tožnica pri hoji nepazljiva in nezadostno pozorna na površino, zaradi česar naj bi bila izključno odgovorna (oziroma soodgovorna) za nastali škodni dogodek, ki niso bile z ničemer konkretizirane in tudi ne dokazno podprte, ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, utemeljeno zavrnilo. Pritožbena izvajanja prve toženke, da se sodišče prve stopnje do sokrivde tožnice ni opredelilo niso utemeljene, saj so razlogi za sprejeto odločitev podani v 14. točki in ob koncu 17. točke obrazložitve. Pritožbene navedbe stranskega intervenienta, da tožnica hoji ni polagala niti najmanjše pozornosti, kljub temu, da je vedela da so stopnice poškodovane, saj je sama izpovedala, da je poznala stanje stopnic, so neresnične, saj iz izpovedbe tožnice (list št. 59 ) izhaja, da je po stopnicah enkrat sicer že hodila, pri čemer časovno kdaj je to bilo ni razdelano, da pa se stanja stopnic takrat ne spomni. Ob povedanem je pravilen prvostopenjski zaključek, da je tožnica pri hoji ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka in je bila tudi ustrezno obuta, zato njen prispevek v smislu 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni podan.

O višini:

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dovolilo spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka, ker je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). S tem stranskemu intervenientu ni odvzelo možnosti uspešno ugovarjati zastaranja. Povečanje vrednosti tožbenega zahtevka ne pomeni spremembe tožbe v pravem pomenu besede, ker gre po vsebini še vedno za isti predmet, spremeni se le njegova višina. Ker je tožnica na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja le zvišala višino tožbenega zahtevka, pri čemer je zahtevek še vedno temeljil na povsem isti dejanski in pravni podlagi, in ni zahtevala ničesar novega (na drugi dejanski in pravni podlagi), kar bi posledično predstavljalo naknadno objektivno kumulacijo zahtevkov, se materialnopravni učinki vložene tožbe, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen OZ), ki so nastopili z dnem vložitve tožbe, nanašajo tudi na povišano višino zahtevka.

14. Tudi pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedbe tožnice in ugotovitev izvedenca medicinske stroke - travmatologije R.L., dr. med., specialista kirurga, povsem razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za sprejem materialnopravne odločitve, v okviru katere je v skladu s 179. in 182. členom OZ ustrezno upoštevalo subjektivne kriterije za prisojo in odmero odškodnine za vsako posamezno vrsto uveljavljane nepremoženjske škode, kakor tudi objektivne kriterije, ki se nanašajo na konkretno oškodovanko in razmerja med podobnimi škodami. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 10.000,00 EUR, ki predstavlja 10 povprečnih neto plač v mesecu razsoje sodišča prve stopnje (maj 2013) in obsega 4.500,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za strah in 4.500,00 EUR za zmanjšanje življenjske aktivnosti, predstavlja pravično denarno odškodnino, zato so pritožbena prizadevanja prve toženke in stranskega intervenienta po njenem znižanju neutemeljena.

15. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je bila tožnici odmerjena odškodnina v znesku 4.500,00 EUR, zahtevala pa je 9.000,00 EUR. Trajanje in intenziteta pri tožnici izraženih telesnih bolečin, kakor tudi številne neugodnosti, ki jih je trpela tekom zdravljenja, ob upoštevanju podobnih škod, ne opravičujejo odmere nižje odškodnine. Tožnica je namreč utrpela zlom pete stopalnice levega stopala, zaradi česar je kar 3 dni trpela hude telesne bolečine, trajne srednje hude telesne bolečine skupno 5 dni, občasne srednje hude pogosteje še 2 meseca, redkeje pa še 1 mesec ter trpela številne neugodnosti, v okviru katerih je izpostaviti operacijo v splošni anesteziji, osem dnevno hospitalizacijo, dvotedensko imobilizacijo z mavčno longeto ter dvomesečno uporabo bergel. Na podlagi navedenega odmerjena odškodnina predstavlja pravično denarno zadoščenje za to vrsto nepremoženjske škode, pavšalni pritožbeni graji prve toženke in stranskega intervenienta, da je odmerjena odškodnina previsoka, pa ni mogoče slediti

16. Za strah je bila tožnici odmerjena odškodnina v znesku 1.500,00 EUR, zahtevala pa je 1.000,00 EUR. V sodni praksi se je uveljavilo razlikovanje med primarnim in sekundarnim strahom, pri čemer se s pojmom primarni strah označuje strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku. Gre torej za strah, ki nastane takoj, ko je ogrožena človekova celovitost. Pri tožnici je bil objektiviziran primarni srednje hud strah v obliki strahu za integriteto telesa, ki je bil prisoten v trenutku nezgode in se je pomiril, ko je minila nevarnost nadaljnjega poškodovanja. Ker dejstvo, da se je tožnica po nezgodi z avtomobilom odpeljala domov, ne more vpivati na njeno doživljanje primarnega strahu ob sami nezgodi, ni mogoče slediti pritožbenim izvajanje stranskega intervenienta, da tožnica iz tega razloga primarnega strahu ni trpela. Tožnica je trpela tudi sekundarni strah, in sicer hud v času hospitalizacije v trajanju 8 dni ter srednje hud v trajanju dveh mesecev ter laži v nadaljnjem trajanju enega meseca. Zato ji je bila utemeljeno priznana odškodnina za to vrsto škode in v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ odmerjena v znesku 1.000,00 EUR.

17. Za zmanjšanje življenjske aktivnosti je bila tožnici odmerjena odškodnina v znesku 4.500,00 EUR, zahtevala pa je 5.000,00 EUR. Pri tožnici so po mnenju izvedenca medicinske stroke po poškodbi ostala mehka tkiva s kožo v okolici zloma zaceljena v funkcionalno celoto z manjvredno vezivno brazgotino. Njena gibljivost v stopalničnočlenčnem sklepu petega prsta na nogi je v posledici poškodbe ostala zavrta, pri čemer je ta zavrtost težje stopnje, zaradi česar prst pri poskusu upogiba zaostaja glede na preostale prste v primerjavi z desno stranjo. Hkrati pa trajne telesne posledice predstavljajo tudi telesne bolečine, ki se pri tožnici pojavljajo pri obremenjevanju, hoji po neravnem terenu, po stopnicah in ob spremembah vremena. Tožnica ne more več nositi čevljev z visoko peto ali drugega ožjega obuvala. Izvedenec je njeno zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenil kot 5 %. Skladna z njegovimi ugotovitvami pa je bila tudi izpovedba tožnice o tem, da vsakodnevnih sprehodov pod Pohorjem, na katere se je po nasvetu svojega pulmologa odpravila vsako jutro, več ne zmore, sicer pa vse aktivnosti opravlja enako kot prej, vendar mora vmes zaradi bolečin v nogi počivati. Bolečine pa so še posebej prisotne ob hoji po neravnem terenu. Pri odmeri denarne odškodnine za to vrsto škode je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo konkretne okoliščine primera in tudi starost oškodovanke ob poškodbi (43 let), kakor tudi v pritožbi stranskega intervenienta izpostavljeno dejstvo, da bi se stanje pri tožnici lahko izboljšalo, če bi se odločila za odstranitev kovinskega osteosintetskega materiala. Zato ni slediti njegovim prizadevanjem po znižanju odmerjene odškodnine iz tega razloga. Odmerjena odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode v znesku 4.500,00 EUR je odraz ustreznega upoštevanja v 179. in 182. členu OZ opredeljenih subjektivnih in objektivnih kriterijev prisoje odškodnine ter individualizacije v ožjem, kot tudi širšem smislu v razmerju med podobnimi škodami, zaradi česar predstavlja pravično denarno odškodnino.

18. Pravilna je prvostopenjska odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode, katero predstavljajo stroški prevozov k zdravniku v višini 51,00 EUR, ki v pritožbah več ni grajana.

19. Prvostopenjska odločitev o pravdnem uspehu, ki jo v pritožbi izpodbija tožnica, je pravilna. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, razen v primerih, ko gre za separatne stroške. Izpodbijana sodba predstavlja odločitev o tožbenem zahtevku z denarno izraženo višino sporne vrednosti. Končni uspeh tožnice predstavlja torej višino obsodilnega dela izpodbijane sodbe brez pripadkov, v razmerju do celotne višine zahtevka (glavnice brez pripadkov) o katerem je z izpodbijano sodbo bilo odločeno. Pritožbenim navedbam tožnice, da je bil njen uspeh v razmerju do tožbenega zahtevka pred njegovim povišanjem s pripravljalno vlogo z dne 7. 5. 2013, 100 %, zaradi česar bi ji sodišče prve stopnje moralo v celoti priznati do takrat nastale pravdne stroške, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo tožničini zahtevi in je s sodbo odločilo o končno postavljenem tožbenem zahtevku, zato je za odločitev o uspehu relevanten le ta tožbeni zahtevek, ne pa morebitni predhodni. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da je uspeh tožnice v pravdi 64,63 % uspeh toženk pa 35,37 %.

20. Prva toženka in stranski intervenient v pritožbah navajata, da izpodbijata sodbo v celoti, pa se za spremembo stroškovne odločitve zavzemata le v posledici zavzemanja za spremembo odločitve o glavni stvari (zvišanja oziroma znižanja prisojene odškodnine) in ne podata nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam pravdnima strankama na prvi stopnji odmerjenih, stroškov postopka. Tožnica pa se s pritožbo glede stroškov osredotoča le na uspeh, ki ga je dosegla v pravdi, kot je pojasnjeno že spredaj. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa pravilno upoštevana Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1), zgolj pavšalna pritožbena nasprotovanja stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljena.

21. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljene pritožbe tožnice, prve toženke in stranskega intervenienta ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnica in stranski intervenient na strani druge toženke s pritožbama nista uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Prva toženka pa povrnitve stroškov pritožbe ni zahtevala, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP).