Jedro

Revizijsko sodišče je razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje, ki je potrdila odločbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ko je tožnico reintegriralo, čeprav je bila že v neki drugi odločbi reintegrirana na prejšnje delovno mesto. Sodišče druge stopnje svoje odločitve o tem vprašanju ni obrazložilo, čeprav je že pritožba toženke opozorila, da je bilo dvakrat odločeno v isti stvari.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se glede izreka v točki 3. odločbe sodišča prve stopnje razveljavi in v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep toženca z dne 8.1.1991 o razrešitvi tožnice kot vodje gospodarsko- računovodskega sektorja ni postal dokončan in izvršljiv, razveljavilo je odločbo o njenem čakanju na delo za čas šestih mesecev z veljavnostjo od 9.1.1991 dalje, odločilo je, da jo je toženec dolžan vrniti na opravljanje prejšnjih del v 15 dneh pod izvršbo, naložilo pa je tožencu tudi plačilo tožničinih stroškov postopka. Zoper odločbo se je pritožil toženec, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in je predlagal, naj revizijsko sodišče razveljavi odločbo sodišča prve in druge stopnje in tožbo zavrže. Revizijo je utemeljil s tem, da je Sodišče združenega dela v Ljubljani že s pravnomočno odločbo opr. št. S odločilo, da mora toženec vrniti tožnico na opravljanje del, na katera jo mora vrniti tudi po odločbi sodišča prve stopnje v tem postopku, ki jo je v celoti potrdilo sodišče druge stopnje. Toženec je tožnico na podlagi pravnomočne odločbe S vrnil na delovno mesto vodje gospodarsko računovodskega sektorja, o tem pa je bilo z odločbo sodišča prve stopnje v tem postopku ponovno odločeno. Sodišče druge stopnje je odločbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo in ugovorov o že razsojeni zadevi ni upoštevalo, ne da bi za to navedlo razloge. S tem je bistveno kršilo postopek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94), smiselno uporablja kot republiški predpis.

Revizija je utemeljena.

V 386. členu ZPP je določeno, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, s katerim se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija pravilno ugotavlja, da je bilo z dvema pravnomočnima odločbama sodišča prve stopnje odločeno o vrnitvi tožnice na delovno mesto vodje gospodarsko računovodskega sektorja, ne da bi bilo ugotovljeno, ali je bila odločitev o vrnitvi tožnice na to delovno mesto v odločbi sodišča prve stopnje potrebna, če je bila reintegracija že opravljena. Sodišče druge stopnje je odločbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo, vključno z izrekom o vrnitvi tožnice na omenjeno delovno mesto, ni pa v tem delu svoje odločbe obrazložilo, čeprav pritožba izrecno napada odločbo sodišča prve stopnje tudi v izreku pod točko 3. Po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je dana bistvena kršitev pravdnega postopka, če sodba nima razlogov v odločitvi, kar se je zgodilo v obravnavanem postopku.

Revizija izpodbija odločbo sodišča druge stopnje v celoti, vendar za preostali del izreka sodišča prve stopnje ne navaja razlogov, zakaj ga izpodbija. Revizijsko sodišče je preizkusilo odločbo sodišča druge stopnje v smislu določil 386. člena ZPP in ker je ugotovilo, da ni kršen postopek iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo le v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje.