Jedro

V primeru kršitve pogodbe mora stranka vrniti oziroma nadomestiti vrednost prejetega iz pogodbe oziroma nadomestiti vrednost, če nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati 4.944,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2013 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da gre za premoženjskopravni spor, ne pa za spor o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev iz 1. alineje drugega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), saj uveljavlja tožeča stranka zoper toženo, ki je fizična oseba, premoženjskopravni zahtevek, za katerega je razsoja glede na vrednost zahtevka pristojno okrajno sodišče. Pravno podlago zahtevka predstavljajo določbe 9., 101, 103, 107., 190. in 193. člena Obligacijskega zakonika in tista določila pogodbe, ki urejajo dolžnost vrnitve nenamensko porabljenih sredstev. Ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo in sicer je tožeča stranka sklenila pogodbo z A. ... R. T. s.p., tožena stranka pa je fizična oseba R. T., ki je bil direktor A. ... R. T. s.p.. Tožena stranka pa je fizična oseba R. T., ki je bil direktor A. ... R. T. s.p. in je bil po 13. členu Pogodbe odgovoren za izvajanje le-te. Samostojni podjetnik je bil od dne 23. 4. 2010 izbrisan iz poslovnega registra, vendar odgovarja za obveznosti, ki jih je prevzel kot samostojni podjetnik po 7. členu ZGD-1. Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika torej ne pomeni tudi prenehanja stranke. Stranka je namreč že od vsega začetka le fizična oseba, sodišče pa je nato ugotovilo, da toženi svoje obveznosti, ki jo je prevzel kot s.p. do zaposlitve ene težje zaposlive brezposelne osebe za dobo dveh let ni izpolnil, saj je bil J. P. K. zaposlen le od 20. 4. 2009 do 25. 1. 2010, to je 9 mesecev in 5 dni, zato je šteti, da je tožeča stranka z obvestilom z dne 26. 11. 2010 odstopila od pogodbe. Zaključkom sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravilno očitala toženi kršitev iz 1. točke drugega odstavka 101. člena pogodbe v zvezi s tretjim odstavkom 10. člena pogodbe in 1. točko tretjega odstavka 10. člena pogodbe, torej nenamensko porabo sredstev, za katero gre, če je prišlo do prenehanja zaposlitve pred iztekom obdobja, za katerega se je zavezala nasprotna stranka, ohraniti zaposlitev in se z dnem te ugotovitve tožeče stranke šteje pogodba za razvezano in lahko tožeča stranka zahteva vrnitev dela subvencije po 1. točki tretjega odstavka 10. člena pogodbe. Enako določa tudi 103. člen OZ. Sodišče je ugotovilo, da bi zaposlitev morala trajati najmanj 24 mesecev, trajala pa je le 14 mesecev in 25 dni, torej premalo. Glede na 1. točko tretjega odstavka 10. člena pogodbe, ki določa vrnitev sorazmernega dela prejetih sredstev za vsak manjkajoči mesec pogodbeno dogovorjene zaposlitve po 333,33 EUR, bi za 14 manjkajočih mesecev in 25 dni pogodbeno dogovorjene zaposlitve lahko tožeča stranka terjala 14 x 333,33 EUR + 25 %, torej skupno 4.944,39 EUR. Tožeča stranka je zahtevala nižji znesek in sicer 4.944,37 EUR, čemur je sodišče, glede na vezanost na tožbeni zahtevek ugodilo, ker pa je toženec prišel v zamudo, mora plačati zamudne obresti, kot je to odločeno v obrestnem delu sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o pravdnih stroških temelji na členu 154 in 155 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec z laično pritožbo. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in pri tem navedla kot kataloško številko 4, kar predstavlja izpisek iz osnovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe in so pod dopis navedli izpisek ter znesek. Po mnenju tožene stranke tožnik ne razpolaga s takšno listino in je tudi tekom postopka sodišče ni predložilo. Sodišče pa je nekako po svoje spremenilo tožbo in ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav bi moralo razsoditi drugače, saj tožnik ni predložil prav nobene listine, na podlagi katere bi se dejansko razbralo, koliko naj bi znašal dolg. Tožnik torej ni predložil nobene verodostojne listine, na katero se je skliceval pri podaji predloga za izvršbo, sodišče pa je slepo sledilo le navedbam, ni pa ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče je tudi prazno sledilo navedbam tožnika, ni pa preverilo dejansko, do kdaj je bil J. P. K. zaposlen pri toženi stranki. Po mnenju tožene stranke bi sodišče moralo to preveriti, saj le navedbe tožnika o približnem datumi prenehanja zaposlitve, brez konkretizacije z dokazi, kot so npr. izpisek iz evidence ZZZS o trajanju zavarovanja, so le ugibanja in se ne bi smelo soditi na podlagi domnev. Sodišče bi moralo skrbno preveriti vsa dejstva in dokaze in šele potem razsoditi, po potrebi pa pridobiti še dodatna pojasnila od pristojnih inštitucij. Tožnik ni predložil prav nobenega dokaza o tem, kdaj je zaposlenemu K. prenehalo delovno razmerje. Sodišče bi moralo takšno tožbo, ki temelji na podlagi verodostojne listine zavreči, saj tožba oziroma verodostojna listina, kot jo navaja tožnik, ne obstaja in je tudi nikoli niso predložili. Tožbo, ki pa nima vseh sestavin, da bi se lahko obravnavala, pa bi moralo sodišče zavreči. Toženec je tudi sedaj ugotovil, da bi se Okrajno sodišče v Žalcu moralo izreči za nepristojno, saj gre po vseh merilih za gospodarski spor, v tem primeru pa je pristojno Okrožno sodišče v Celju. Namreč tako izvršba kot tožba sta naravnani v smeri gospodarskega spora, v tem primeru pa je pristojnost povsem drugačna in sicer je pristojno okrožno sodišče. Namreč tožnik je vseskozi v vseh svojih vlogah trdil, da gre na podlagi ZGD za gospodarski spor, sodišče pa ni ravnalo po načelu izločitve oziroma po načelu, da se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču, to je delovnemu sodišču. Sicer pa je tako bilo pristojno Okrajno sodišče Ljubljani, ne pa v Žalcu. Kot toženec je vseskozi navajal, da tožnik ni predložil zatrjevane listine o obstoju dolga. Sodišče pa je to njegovo trditev zopet napačno tolmačilo in šlo mimo tega, da bi tožniku naložilo, da predloži listino, na podlagi katere je sploh vložil izvršbo. Posledično toženec meni, da so stroški, katere mu je sodišče naložilo, odmerjeni neupravičeno.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravila o gospodarskem sporu in bi se zadeva morala obravnavati pred okrožnim sodiščem in ne pred okrajnim. Že v izvršilni zadevi, ob vložitvi izvršilnega predloga je bilo navedeno, da se vlaga izvršba zoper dolžnika R. T., U. S. č., Ž. Tekom postopka na prvi stopnje se je tudi izkazalo, da je bil prvotni dolžnik, to je A. ... R. T. s.p. izbrisan iz registra, saj je prenehal z dejavnostjo samostojnega podjetnika, kar pa ne pomeni tudi prenehanje stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je stranka že od vsega začetka le fizična oseba. S prenehanjem opravljanja gospodarske dejavnosti, zato fizična oseba ne preneha obstajati in je ta v tem primeru tožeči še naprej tudi odgovorna za obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti. R. T., s.p. kot fizična oseba odgovarja za obveznosti, ki jih je prevzel kot samostojni podjetnik po 7. členu ZGD. Zato je ugovor pasivne legitimacije sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen in je nato pravilno vodilo pravdno zadevo po pravilih, kot veljajo za civilnopravni spor.

5. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da tožnik ni predložil takšne listine, na podlagi katere bi bil njegov tožbeni zahtevek upravičen. Po trditvah pritožnika, tožnik ni predložil nobene verodostojne listine, na katere se je skliceval, sodišče pa naj bi slepo sledilo le navedbam, ni pa ugotovilo dejanskega stanja. Upnik k izvršilnemu predlogu ni dolžan predložiti verodostojne listine, dolžan jo je v izvršilnem predlogu le pravilno označiti. Ker pa je bil ugovor dolžnika uspešen, je bilo s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 2124/2013 z dne 3. julija 2014 odločeno, da bo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj in o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. Sodišče druge stopnje je še odločilo, da v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ namreč sodišče v primeru obrazloženega ugovora dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, nato pa se postopek nadaljuje, kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem, pri čemer se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine obravnava kot tožba v pravdnem postopku. V konkretnem primeru je glede na stranke postopka ter višino vtoževane terjatve za odločanje v pravdi stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Žalcu. Sodišče prve stopnje je nato nadaljevalo postopek, kot bi bila vložena tožba, zato pritožbene trditve, da tožba ne temelji na verodostojni listini, niso utemeljene. Sodišče je namreč v nadaljevanju izvršilni predlog obravnavalo kot tožbo in tudi tožečo stranko z ustreznim dopisom pozvalo, da je tožeča stranka dolžna tožbo dopolniti tako, da navede dejstva, na podlagi katerih utemeljuje svoj tožbeni zahtevek in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožeča stranka je v naslednji pripravljalni vlogi tožbo dopolnila z navedbami glede obstoja pogodbe in njene kršitve, predložila je Pogodbo o dodelitvi subvencij za zaposlitev št. z dne 1. 4. 2009. Tožeča stranke je tudi navedla, da tožena stranka svoje obveznosti glede trajanja zaposlitve ni izpolnila, saj je navedenemu delavcu delovno razmerje prenehalo 25. 2. 2010, namesto po pogodbeno dogovorjenih 24 mesecev in je zaposlitev tako trajala le 9 mesecev in 15 dni. Zaradi predčasnega prenehanja zaposlitve, je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 10. člena pogodbe, tožeči stranki dolgovala znesek 4.944,37 EUR. Tožeča stranka je kot dokaz predložila tudi pogodbo o zaposlitvi med toženo stranko in J. P. K., ter izpisek iz socialnega zavarovanja za J. P. K., iz katerega izhaja za kakšno časovno obdobje je bil J. P. K. zaposlen pri tožencu. Tako pritožbene trditve o tem, da tožeča stranka ni predložila pravilne verodostojne listine, pritožbeno niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje, tako obstoja pogodbenega razmerja, kot njegove kršitve, sodišče je vpogledalo tudi izpisek iz evidence ZZZS z dne 12. 9. 2013 (list. št. A 6 spisa), iz katerega je razvidno, da je delovno razmerje trajalo od 20. 4. 2009 do 25. 1. 2010. Ker pa bi po drugem odstavku 2. člena pogodbe morala zaposlitev ene težje zaposljive brezposelne osebe trajati 2 leti od 20. 4. 2009 do 20. 4. 2011, vendar kot to izhaja iz podatka ZZZS je trajala le do 25. 1. 2010, torej manj kot znaša pogodbeno dogovorjen čas zaposlitve, pa to predstavlja po 1. točki drugega odstavka 10. člena pogodbe razlog nenamenske porabe sredstev, v primeru katerega se po tretjem odstavku 10. člena pogodbe, lahko šteje pogodba za razvezano z dnem ugotovitve njene kršitve.

7. Neutemeljena je tudi pritožba glede ugovora krajevne pristojnosti sodišča prve stopnje. Kot že povedano, je že Višje sodišče v Ljubljani odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo pred sodiščem v pravdnem postopku in sicer pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. Sicer pa bi takšna kršitev pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni vplivala na zakonitost izdane sodbe.

8. Ne glede na to, da tožnik ni predložil zatrjevane listine o obstoju dolga, kot to v pritožbi navaja toženec, pa je dokazni postopek dokazal, da je tožeča stranka bila upravičena odstopiti od pogodbe in ji je v takšnem primeru glede na določilo 1. točke tretjega odstavka 10. člena pogodbe, ki je določal vrnitev sorazmernega dela prejetih sredstev za vsak manjkajoči mesec pogodbeno dogovorjene zaposlitve, toženec dolžan povrniti po 333,33 EUR za vsak mesec, ko je pogodbo kršil, kar skupaj znaša celo nekoliko višji znesek, kot ga zatrjuje tožeča stranka, to je 4.944,37 EUR. Ta odločitev temelji na pravilno uporabljenem materialnem pravu in sicer na določbah OZ, ki urejajo sankcijo v primeru kršitve pogodbe (člen 103 OZ), ter na podlagi določbe tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da obstoji obveznost vrnitve, oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.