Jedro

Izpolnitev je lahko opravljena tudi tako, da upnik sprejme nadomestno izpolnitev. Določba 295. člena ZOR je res splošna, vendar pa kot takšna zajema tudi nadomestno izpolnitev po 308. členu ZOR. Zmotno je stališče, da lahko v primeru, ko že obstaja pravnomočna preživninska (razvezna) sodba, preživninska obveznost preneha le z dogovorom ali pravnomočno sodbo o ukinitvi preživninske obveznosti. Odločitvi o dodelitvi otroka in njegovem preživljanju sta neločljivo povezani. Preživnino plačuje tisti roditelj, ki otroka nima v varstvu. Tisti, ki ga ima, ga dejansko preživlja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo izvršilnemu predlogu tedaj mladoletnega upnika R. Z. (v nadaljevanju drugega upnika), s katerim je od dolžnika - očeta C. Z. (v nadaljevanju dolžnika) zahteval plačilo preživnine za meseca marec in april 1997 ter zavarovanje preživninskega zahtevka od 1.5.1997 do 30.4.1998. Proti temu sklepu je vložil dolžnik ugovor, ki ga je prvostopno sodišče s sklepom z dne 18.7.1997 zavrnilo. Nato je dolžnik vložil pritožbo. Sodišče druge stopnje ji je ugodilo tako, da je sklep sodišča prve stopnje glede drugega upnika razveljavilo in predlog za izvršbo in zavarovanje zavrnilo. Odločilo je še, da mora drugi upnik dolžniku povrniti pritožbene stroške.

Proti vsem trem sklepom je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklep sodišča druge stopnje izpodbija v celoti, razen tistega dela, ki se nanaša na dovolitev zavarovanja bodočih preživninskih terjatev drugega upnika od 19.1.1998 do 30.4.1998, sklep sodišča prve stopnje pa le v delu, v katerem je to sodišče dovolilo zavarovanje preživninske terjatve drugega upnika za čas od 19.1.1998 do 30.4.1998. Vrhovna državna tožilka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer neuporabo 1. odstavka 54. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. členom ZIP. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 8. točke 50. člena ZIP v materialnopravni in procesnopravni vsebini v zvezi s 5. odstavkom 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter 1. odstavka 308. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V zahtevi povzema vsebino izpodbijanih odločb ter navaja, da sta podlaga za preživninsko terjatev drugega upnika lahko le pravnomočna sodba (Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 27.7.1988, opr. št. VI P 121/88), ali morebitni poznejši sporazum med staršema (ki ga ni bilo). Preživninska obveznost nastane in preneha le, če so izpolnjeni zakonski pogoji (1. odstavek 103. člena in 1. odstavek 123. člena ter 5. odstavek 132. člena ZZZDR). Mednje ne sodi začasna odredba o predodelitvi otroka drugemu od staršev. Sodišče je zmotno uporabilo 295. člen ZOR. Kršilo pa je tudi pravila postopka. Za odločanje o prenehanju preživninske terjatve je pristojno pravdno in ne izvršilno sodišče (1. odstavek 54. člena ZIP v zvezi s 5. odstavkom 132. člena ZZZDR). Nepravilna je zato razlaga sodišča druge stopnje, da preživninska sodba, za čas, dokler velja začasna odredba o dodelitvi drugega upnika dolžniku, ni izvršilni naslov. Če bi izvršilno sodišče menilo, da so izpolnjeni pogoji za ukinitev preživninske obveznosti, bi moralo drugega upnika napotiti na pravdo. S tem, ko je pritožbeno sodišče samo odločilo o tem, da je dolžnik preživninsko obveznost izpolnil na drug način, je nepravilno uporabilo 1. odstavek 54. člena ZIP, kar je vplivalo na odločitev. Vrhovna državna tožilka nadalje še ugotavlja, da je sodišče druge stopnje tudi napačno tolmačilo ugovor dolžnika. Ta ni uveljavljal, da je prišlo do dejanske izpolnitve po 295. členu ZOR, temveč nadomestne izpolnitve po 1. odstavku 308. člena ZOR. Vendar pogojev za prenehanje terjatve tudi v tej določbi ni. Sodišči druge in prve stopnje sta v pravdnem postopku, ki se vodi zaradi predodelitve drugega upnika, celo zavrnili predlog tožnika (očeta), da naj se za čas trajanja začasne odredbe ukine plačevanje preživnine. Uporaba 8. točke 50. člena ZIP je tako napačna. Pač pa je drugi upnik dne 19.1.1998 dopolnil 18 let in bo zato začasna odredba prenehala veljati. Neutemeljena bo zato tudi odločitev o zavarovanju preživninske terjatve od njegove polnoletnosti dalje. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedene sklepe v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

V postopku po 3. odstavku 390. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 408. člena ZPP in 14. členom ZIP odgovorov na zahtevo za varstvo zakonitosti ni bilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) ni utemeljena.

Od procesnih kršitev vrhovna državna tožilka uveljavlja le relativno bistveno kršitev po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da do spremembe prvostopnega sklepa na drugi stopnji ni prišlo zaradi uveljavljane zmotne uporabe procesnih določb ZPP in ZIP, temveč zaradi drugačne materialnopravne presoje o prenehanju preživninske terjatve. Zato dejstvo, da na prvi stopnji ni prišlo do napotitve na pravdo po 1. odstavku 54. člena ZIP, na odločitev ni vplivalo, in zahteva v tem delu ne more biti utemeljena.

Za materialnopravno presojo obravnavanega primera pa je pravno odločilno, ali lahko začasna odredba, izdana v pravdnem postopku za predodelitev otroka, vpliva na izvršbo preživninske terjatve na podlagi prej izdane pravnomočne razvezne sodbe, v kateri je bilo odločeno tudi o preživnini. Vprašanje je tudi, ali je za odločitev pomembno, če sodišče v postopku za predodelitev zavrne predlog za začasno prenehanje plačevanja preživnine na roke tistega od staršev, pri katerem otrok ne živi več.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, odgovor na drugo pa nikalen.

Po 4. odstavku 78. člena ZZZDR sodišče na zahtevo razvezanega zakonca ali centra za socialno delo izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otrok, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otrok. V tem postopku se smiselno uporabljajo določbe 1. in 3. odstavka 72. člena tega zakona, ki sodišču dovoljujeta, da med postopkom za razvezo zakonske zveze izda začasno odredbo, pri kom naj bodo in kdo naj preživlja skupne mladoletne otroke. Povezava med dodelitvijo in preživljanjem otrok je očitna. Ta povezava se kaže tudi v splošnih določbah o izvrševanju roditeljske pravice. Roditeljska pravica ni enovita, temveč sestavljena iz več pravic in obveznosti. V 1. odstavku 114. člena ZZZDR je določeno, da v primeru, ko starši živijo ločeno, izvršuje roditeljsko pravico tisti izmed njih, pri katerem otrok živi. Če se zakon razveže ali razveljavi, izvršuje roditeljsko pravico roditelj, ki mu je otrok dan v varstvo in vzgojo (2. odstavek 114. člena). Pomemben del te pravice (obveznosti) je tudi preživljanje otrok. Drugi roditelj roditeljske pravice medtem sicer ne izgubi, vendar jo izvršuje v omejenem obsegu (1. odstavek 103. in 5. odstavek 132. člena, 3. odstavek 114. člena ZZZDR itd.).

Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da razmerja med starši in otroki niso klasična civilnopravna razmerja. Zato v postopkih za varstvo otrokovih pravic veljajo specialna pravila. Ni brez pomena dejstvo, da je bil drugi upnik v času izdaje začasne odredbe o dodelitvi očetu star 16 let in pol. Na odločitev o tem, pri katerem od staršev bo bival, je lahko s svojo voljo vplival tudi sam (2. odstavek 105. člena ZZZDR, 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah, Ur.l. SFRJ-MP, št. 15/90 in Ur.l. RS-MP, št. 2/93). S tem pa tudi na izpolnitev premoženjskih obveznosti, ki jih ima proti njemu oče. Kaj je izpolnitev oziroma kdaj terjatev preneha, je določeno v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Izpolnitev je lahko opravljena tudi tako, da upnik sprejme nadomestno izpolnitev. Določba 295. člena ZOR, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, je res splošna, vendar pa kot takšna zajema tudi nadomestno izpolnitev po 308. členu ZOR. Vrhovna državna tožilka nima prav, ko trdi, da lahko v primeru, ko že obstaja pravnomočna preživninska (razvezna) sodba, preživninska obveznost preneha le z dogovorom ali pravnomočno sodbo o ukinitvi preživninske obveznosti. Kot je bilo že navedeno, sta v razmerjih, kakršno je obravnavano, odločitvi o dodelitvi otroka in njegovem preživljanju neločljivo povezani. Preživnino plačuje tisti roditelj, ki otroka nima v varstvu. Tisti, ki ga ima, ga dejansko preživlja.

Da je začasna odredba o predodelitvi drugega upnika očetu postala pravnomočna, ni spora. Postala je pravnomočna dne 11.9.1996 (Višje sodišče v Ljubljani opr.št. I Cp 828/96 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2.7.1996, opr.št. II P 820/95). Da ga oče dejansko preživlja, prav tako. Sodišče druge stopnje zato pravilno ugotavlja, da pravnomočna razvezna sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 27.7.1988, opr.št. VI P 121/88 v času veljavnosti začasne odredbe ni (več) izvršilni naslov. Smiselno to ugotavlja že sodišče prve stopnje v postopku za predodelitev, saj predlogu za začasno ukinitev preživnine ni ugodilo le zato, ker je bilo mnenja, da takšna odločitev ne more biti predmet odločanja po 72. členu ZZZDR. Sicer pa je menilo, da lahko tožnik (oče) svoj predlog uveljavi v izvršilnem postopku po pravnomočnosti začasne odredbe. Formalna zavrnitev tega predloga zato na odločitev v tem izvršilnem postopku ne more vplivati.

Tudi ugovor zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan, uporaba 8. točke 50. člena ZIP pa pravilna.

Če pa je sklep sodišča druge stopnje pravilen, je bilo z njim (pravilno) odločeno tudi o predlogu za zavarovanje za čas od polnoletnosti drugega upnika naprej. Zavrnitev tega dela predloga je vsebovana v odločitvi druge stopnje, saj je to sodišče predlog v celoti zavrnilo. Zato se vrhovno sodišče s tem ugovorom vrhovne državne tožilke ni ukvarjalo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije končno še poudarja, da se mora po 1. odstavku 408. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP pri odločanju o zahtevi omejiti samo na preizkus kršitev, ki so izrecno uveljavljane. To pomeni, da ne sme posegati v izpodbijano odločitev niti tedaj, če ugotovi absolutno bistveno kršitev po 2. odstavku 354. člena ZPP. Zato tudi v tem postopku ni posegalo v problematiko zastopanja drugega upnika, ki je nastala po pravnomočnosti začasne odredbe o dodelitvi očetu (2. odstavek 114. člena ZZZDR).

Glede na vse navedeno je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti. Odločitev temelji na 2. odstavku 408. člena ZPP v povezavi s 393. členom ZPP in 14. členom ZIP.