Jedro

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila. Tožnica tudi v tožbi ponavlja razlog zakaj registrskih tablic ni vrnila, in sicer da je avto prodala in da ji kupec ni vrnil registrskih tablic in nekaj kupnine kot sta bila dogovorjena. Pravilno je stališče tožene stranke, da tega razloga ne more upoštevati. Organ prve stopnje je odločil v upravnem izvršilnem postopku in v njem ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 292. člena ZUP), zato ni mogoče upoštevati razlogov, ki jih tožnica navaja zakaj ne more vrniti registrskih tablic. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 298. člena ZUP, prav tako pa tudi tožena stranka pravilno poudarja, da iz navedb tožnice in podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnica vrnila registrske tablice oziroma predložila dokaz o prodaji avtomobila.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti sklepu Upravne enote A št. 226-0004 z dne 9. 11. 2000. Organ prve stopnje je s tem sklepom v 1. točki izreka odločil, da se tožnici odvzamejo registrske tablice z oznako ... C9-11J in naložil, da mora v roku treh dni po dokončnosti odločbe registrske tablice izročiti naslovnemu organu, sicer bo odrejena izvršba, v 2. točki pa je odločil, da se vozilo izbriše iz evidence registriranih vozil. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi, če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug. Nadalje navaja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da temelji izpodbijani sklep na izvršilni odločbi, ki jo je izdala Upravna enota A št. 226-0004 z dne 26. 9. 2000 in na dejstvu, da tožnica obveznosti iz te odločbe ni izpolnila. Tožena stranka je sprejela svojo odločitev, ker tožnica ni predložila nikakršnih dokazil o prodaji vozila in ker ne navaja v svoji pritožbi ničesar takega kar bi oviralo izdajo izpodbijanega sklepa.

Tožnica v tožbi navaja, da bi jo morala tožena stranka kot laično stranko pozvati, da bi za svoje navedbe v pritožbi predložila dokaze, torej da bi jo pozvala k dopolnitvi pritožbe. Pri tem navaja, da je vozilo prodano in to ovira izdajo sklepa Upravne enote A. Pogodba o prodaji vozila je bila sklenjena v ustni obliki, kar se lahko dokazuje, obveznosti po sklepu organa prve stopnje pa ne more izpolniti, ker kupec še do sedaj ni izročil registrskih tablic. Le kupec lahko izroči tablice in bi morala biti izvršba narejena zoper njega. Tožnica tudi predlaga oprostitev plačila sodnih taks in pri tem navaja, da se ji je pri prodaji avtomobila mudilo, ker je rabila denar za stanovanje. Kupcu je zaupala, da ji bo prinesel denar in tablice, vendar se ta na dan, ko sta bila dogovorjena, ni oglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Upravna enota A z izpodbijanim sklepom pričela izvrševati lastno odločbo z dne 26. 9. 2000, za katero je ugotovila, da je že postala izvršljiva. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnica svoje obveznosti vrnitve registrskih tablic ni izpolnila in zato je organ prve stopnje ravnal zakonito, ko ji je s sklepom z dne 9. 11. 2000 najprej zagrozil, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnila obveznosti v danem roku. Tožena stranka še pripominja, da je iz spisa razvidno, da je veljavnost prometnega dovoljenja za motorno vozilo z registrsko oznako ... C9-11J potekla dne 11. 6. 2000 in da v predpisanem roku ni bila vložena prošnja za podaljšanje veljavnosti registracije in da vozilo ni bilo pred tem odjavljeno pri organu, pri katerem je vozilo vpisano v evidenci registriranih vozil. Tako je nastopila situacija, ko se v skladu s predpisi vozilo izbriše iz evidence registriranih vozil, registrske tablice pa vzamejo. Nadalje še navaja, da so navedbe tožnice, da ne more vrniti registrskih tablic, neutemeljene. Meni, da je bil postopek voden v skladu s predpisi in da je tako organ prve stopnje kot tožena stranka pravilno odločila, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je Upravna enota A izdala odločbo z dne 26. 9. 2000, s katero je odločila, da se tožnici odvzamejo registrske tablice ... C9-11J in da mora te izročiti upravnemu organu, sicer bo odrejena izvršba, in da se vozilo izbriše iz evidence registriranih vozil. Prav tako izhaja, da je odločba postala pravnomočna 14. 10. 2000, upravni organ pa je izdal sklep z dne 9. 11. 2000, s katerim je ugotovil, da je odločba z dne 26. 9. 2000 postala izvršljiva in da se zato dovoljuje njena izvršba in da je tožnica dolžna izročiti registrske tablice; če te obveznosti ne bo izpolnila, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 20.000,00 SIT.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila. Tožnica tudi v tožbi ponavlja razlog zakaj registrskih tablic ni vrnila, in sicer da je avto prodala in da ji kupec ni vrnil registrskih tablic in nekaj kupnine kot sta bila dogovorjena. Pravilno je stališče tožene stranke, da tega razloga ne more upoštevati. Organ prve stopnje je odločil v upravnem izvršilnem postopku in v njem ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 292. člena ZUP), zato ni mogoče upoštevati razlogov, ki jih tožnica navaja zakaj ne more vrniti registrskih tablic. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 298. člena ZUP, prav tako pa tudi tožena stranka pravilno poudarja, da iz navedb tožnice in podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnica vrnila registrske tablice oziroma predložila dokaz o prodaji avtomobila. Ker tožnica ni predložila niti registrskih tablic niti dokazil o prodaji vozila, je pravilna odločitev organa prve stopnje, da je nadaljeval postopek izvršbe z izvršbo s prisilitvijo na podlagi 298. člena ZUP, ker gre za takšno dejanje, ki ga ne more namesto tožnice opraviti nihče drug. Prav tako pa je v skladu s citiranim določilom odločitev organa prve stopnje, da je tožnico k izpolnitvi te obveznosti prisilil z denarno kaznijo, zato je tudi odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj ima po presoji sodišča podlago v določbi 1. odstavka 248. člena ZUP.

Tožnica v tožbi očita, da je tožena stranka ni pozvala k dopolnitvi pritožbe, da bi predložila dokaze. Tožnica pri tem ne navaja katere dokaze bi lahko priložila, v tožbi pa pojasnjuje, da je bila kupoprodajna pogodba za njen avto sklenjena v ustni obliki in tudi tožbi ne prilaga nobenega dokaza o tem in ne dokaza, da je sprožila ustrezen postopek v zvezi s prodajo avtomobila. Tožnica tudi ne navaja kdo je novi lastnik, iz upravnega spisa tudi izhaja, da niti ne ve vseh osebnih podatkov kupca, zato njen ugovor glede kršitve postopka ni utemeljen. Tožena stranka pa pri tem pravilno poudarja, da prometno dovoljenje ni bilo podaljšano oziroma ni bila vložena vloga za podaljšanje veljavnosti registracije (239. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 30/98 in nadaljnji).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Sodišče je oprostilo tožnico plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Tožnica je predložila podatke o mesečnih dohodkih v letu 2003 in tudi podatke o mesečni anuiteti za najeto posojilo, zato sodišče lahko sledi njeni navedbi, da težko živi. Ker je sodišče ugotovilo, da bi lahko s plačilom taks bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, je tožnico oprostilo plačila sodnih taks.