Jedro

Upravni organ po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere dohodnine, če ugotovi, da je zavezanec za dohodnino prejel še druge obdavčljive prihodke, ki jih v napovedi ni navedel. Za obnovo postopka pristojen davčni organ je šele takrat, ko mu je bil omogočen vpogled v inšpekcijski zapisnik z dne 26. 10. 2001, na pravno relevanten način zvedel za nova dejstva in dokaze, ki so oziroma kot so vsebovani v omenjenem zapisniku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 3. 2002. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčnega urada Maribor z dne 20. 11. 2001, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se postopek odmere dohodnine za leto 2000, uveden pri davčnem zavezancu A.A., končan z odločbo z dne 21. 6. 2001, po uradni dolžnosti obnovi, in sicer v tem obsegu, da se glede na nove dokaze ugotovi pravilna odmera dohodnine za leto 2000 (1. točka izreka) ter da obnova postopka zadrži izvršitev odločbe iz 1. točke tega izreka (2. točka izreka).

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov v izdanih upravnih aktih, tožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Med drugim navaja, da zapisnik o inšpekcijskem pregledu ni niti novo dejstvo niti nov dokaz. Meni, da je bistveno, kdaj je inšpektorica zvedela za nova dejstva oziroma dokaze ter da iz dopolnilnega zapisnika z dne 26. 11. 2001 izhaja, da sta davčni inšpektorici s svojimi ugotovitvami sproti seznanjali direktorja (dne 14. 9. 2001, 18. 9. 2001, 25. 9. 2001 in 10. 10. 2001), zato je subjektivni enomesečni rok za uvedbo postopka obnove potekel najpozneje 10. 11. 2001. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je Vrhovno sodišče opravilo preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 napovedal manj dohodkov iz naslova „drugi prejemki iz delovnega razmerja“, kot naj bi jih v navedenem letu dejansko prejel. Ker pa bi napoved teh prejemkov (drugi prejemki iz delovnega razmerja po prvi alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini - ZDoh) mogla pripeljati do drugačne odmere dohodnine za omenjeno leto, če bi bila znana in upoštevana v prejšnjem postopku, je bila uvedba obnove postopka po uradni dolžnosti v obravnavani zadevi tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena. Dejstvo, da je davčni zavezanec v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 napovedal manj dohodkov iz naslova drugih prejemkov iz delovnega razmerja, kot naj bi jih v navedenem letu dejansko prejel, predstavlja novo dejstvo, ki ga davčni organ v prejšnjem postopku (odmera dohodnine) ni mogel uporabiti, ker mu ni bilo znano; torej to dejstvo (in ne inšpekcijski zapisnik z dne 26. 10. 2001) predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je davčni postopek inšpekcijskega nadzora končan z izdajo zapisnika in da bi bila odločitev davčnega organa brez sestave zapisnika preuranjena. Davčni organ, ki je pristojen za obnovo postopka odmere dohodnine, je namreč šele takrat, ko mu je bil omogočen vpogled v že omenjeni inšpekcijski zapisnik (zapisnik z dne 26. 10. 2001), na pravno relevanten način zvedel za nova dejstva in dokaze, ki so oziroma kot so vsebovani v omenjenem zapisniku in ki bi lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odmere dohodnine za tožnika za leto 2000. Pravilno je torej stališče v izpodbijani sodbi, da je subjektivni rok za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine tožniku pričel teči z dnem izdaje inšpekcijskega zapisnika z dne 26. 10. 2001. Ker je bil prvostopni sklep o obnovi odmernega postopka dohodnine za leto 2000 izdan 20. 11. 2001, tožniku pa vročen 26. 11. 2001, je bila torej glede na datum izdaje inšpekcijskega zapisnika obnova postopka uvedena pravočasno znotraj enomesečnega subjektivnega roka, ki glede na določbo drugega odstavka 263. člena ZUP velja za organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Takšno stališče predstavlja že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sodba X Ips 57/2004 z dne 5. 2. 2009, sodba I Up 189/2003 z dne 17. 1. 2006 in druge).

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).