Up-107/96

25.9.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. L. iz P., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 25. septembra 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. L. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 508/94 z dne 25.1.1996, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 24/94 z dne 16.3.1994 ter sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu, št. P 97/93 z dne 30.11.1993 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (sedaj vlagatelja ustavne pritožbe), da se je toženka F.L. dolžna izseliti iz določenega stanovanja v Luciji, ugodilo pa je zahtevku nasprotne tožbe ter razveljavilo sklenjeno prodajno pogodbo med tožnikom oz. nasprotnim tožencem ter drugim nasprotnim tožencem GH M. d.d. glede tega stanovanja ter drugemu nasprotnemu tožencu naložilo, da z nasprotno tožnico sklene prodajno pogodbo za to stanovanje po določilih stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika (nasprotnega toženca) zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, njegovo revizijo pa je vrhovno sodišče delno zavrglo kot nedovoljeno, delno pa zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija v izreku te odločbe navedene sodbe ter navaja, da je zaradi nezakonitih in nepravičnih sodnih odločb ter nezakonitega postopka kršena pravica do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Meni, da sojenje, ki onemogoča življenje načelu materialne resnice, ni ne pošteno in ne pravično. Sodišča naj ne bi zasliševala prič, ki jih je predlagal, in naj ne bi ugotavljala bistvenih okoliščin glede obstoja dogovora med njim in nasprotno tožnico (njegovo bivšo ženo), da bi on lahko odkupil stanovanje, ter glede datuma, kdaj se je iz stanovanja izselil. Vrhovno sodišče naj bi ravnalo nepravično, ker je revizijske navedbe ocenilo kot nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja. V nasprotju s pravico do poštenega sojenja so sodišča spregledala, da je zahtevek nasprotne tožnice do izpodbijanja prodajne pogodbe prekludiran.

V naknadni dopolnitvi ustavne pritožbe pa pritožnik še navaja, da je Ustavno sodišče 18. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91, v nadaljevanju SZ) zaradi neskladnosti z Ustavo delno razveljavilo. Ker pa se izpodbijana sodna odločba o razveljavitvi prodajne pogodbe naslanja ravno na ta člen SZ, je s tem protiustavna in predstavlja kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Pritožnik predlaga razveljavitev navedenih sodb, ob tem pa še izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve stanovanja.

B.

3.Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali so sodišča v pravdnem postopku pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. Zato ni mogoče sprejeti stališča ustavne pritožbe, da je že zaradi tega, ker naj bi bile izpodbijane sodbe nezakonite ter temeljijo na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, izkazana kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oz. pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave (s tema določbama Ustave je v celoti krita vsebina 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, Uradni list RS mednarodne pogodbe št. 7/94), na katerega se sklicuje pritožnik). Ob presoji, ali so bile kršene navedene ustavne pravice, Ustavno sodišče torej ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave, pri čemer je glede na navedbe ustavne pritožbe pri tem v obravnavani zadevi bistveno, ali je sodišče pravdno stranko obravnavalo na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki in ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oz. v njem enakopraven položaj ter ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev v sporu bistvenega pomena. Ne more pa Ustavno sodišče ob presoji, ali so bile v sodnem postopku kršene pravice stranke po 22. in 23. členu Ustave same po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijanih sodnih odločbah.

4.Potrebno je tudi poudariti, da zahteva po enakem varstvu pravic, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

5.O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. Ustavno sodišče ocenjuje, da sta v obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložili, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato nista sledili dokaznim predlogom pritožnika; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da pritožniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek. Ravno tako je potrebno upoštevati, da se sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene (npr. zatrjevan ustni dogovor o tem, kdo bo odkupil stanovanje, natančen čas, kdaj se je pritožnik izselil iz stanovanja). Zato so pritožnikovi očitki, da se sodišča do določenih navedb niso opredelila, neutemeljeni.

6.Prav tako je nesprejemljiv tudi pritožnikov očitek, da Vrhovno sodišče ob presoji revizije ni obravnavalo njegovih navedb. Vrhovno sodišče se do določenih navedb v reviziji resnično ni opredeljevalo, vendar zato, ker so se nanašale na ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v reviziji ni več dopustno izpodbijati (385. člen Zakona o pravdnem postopku). Morebitnih nepravilnosti glede ugotovitev dejanskega stanja pa ni mogoče pretvoriti v kršitve pravdnega postopka zgolj zato, ker 7. člen Zakona o pravdnem postopku določa, da mora sodišče po resnici ugotoviti vsa sporna dejstva. Če bi sledili pritožnikovim izvajanjem, bi to privedlo do logično nevzdržnega sklepa, da je vsaka nepravilnost pri ugotovitvi dejanskega stanja obenem tudi kršitev procesnega prava in s tem revizijski razlog.

7.Neutemeljena je tudi pritožnikova navedba, da sodišča niso upoštevala njegove trditve, da je zahtevek nasprotne tožbe za razveljavitev pogodbe prekludiran. To trditev je pritožnik uveljavljal v pritožbi, pritožbeno sodišče se je do nje opredelilo in jo z ugotovitvijo, da je bila tožba vložena pravočasno, zavrnilo kot neutemeljeno. Zgolj zaradi tega, ker materialnopravno stališče sodišča ni takšno, kot bi želel pritožnik, pa še ni mogoče trditi, da ni bil deležen poštenega sojenja.

8.Ni utemeljena tudi navedba pritožnika, da so izpodbijane sodbe nezakonite in protiustavne ter kršijo njegovo pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, ker se opirajo na 18. člen SZ, to določbo pa je Ustavno sodišče naknadno razveljavilo.

9.Ustavno sodišče je z odločbo U-I-119/94 odločilo, da je navedena določba v neskladju z Ustavo, razen v delu, ko predkupno pravico priznava prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Vrhovno sodišče je 18. člen SZ uporabilo kot argument, da gre tudi privatizacijskemu upravičencu po 117. členu SZ pravica izpodbijati pogodbo med lastnikom in tretjo osebo, podobno kot ima to pravico po 18. členu predkupni upravičenec. Možnost izpodbijanja pogodbe zaradi kršitve predkupne pravice pa tudi po odločbi Ustavnega sodišča ostane nedotaknjena.

10.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj ter sodnika dr. Lojze Ude in Franc Testen.

Predsednik senata mag. Janez Snoj